Z leti vse mineva hitreje in zdi se, da so samo še ponedeljki in petki. December je tako zgolj en sam velik petek. Vsak od nas sicer nosi svoje križe in težave, zgodbe, čustva in pričakovanja.
Diha in živi zase, morda še za družino, ob hudih tragedijah tudi za druge. Pa je naša sreča lahko resno ogrožena zaradi sveta, ki nas obdaja? Smo (še) lahko varni v upanju, da bo bolje, ali je to že mimo in bo le (še) in zgolj slabše? Se sploh da na kratko preleteti leto, ki se poslavlja? Ob koncu slehernega namreč tako radi delamo analize in prognoze. Pa so te lahko realne, ko pa Ukrajino in njene nesrečne ljudi dobesedno uničujejo, sankcije pošteno tepejo vso Evropo, severnokorejski samodržec izstreljuje nevarne rakete, v balkanskem kotlu neusmiljeno vre, cene energentov letijo v nebo, Afrika umira v lakoti, južnoameriška »svetovna pljuča« se krčijo, narava pa le še izstavlja visok račun našemu uničevanju? Povečujejo se razlike med zelo revnimi in izjemno, prav nesramno bogatimi. Pri nas pa še afere, pri katerih sploh ne veš, kaj je res in kaj niti ne, kdo pije in kdo plača. Bo kdo izumil čudežno pojočo travico? Njena cena bi bila izjemna. Si zamišljate, da bi kdaj izvedeli eno in edino – resnico? Kaj bi dali zanjo! Res vsi? Mlakuže odnosov in neresnic žal kar cvetijo. O čem bi potem pisali in govorili?
Življenje je premikanje,
zato trpimo,
kadar stojimo.
Šlo nam je bolje in bolje. In vendar smo želeli in upali, da bomo leto za letom (še) srečnejši. Kot da ni meja.
Kje so časi, ko smo gledali zgolj črno-belo televizijo, čez mejo kupovali kavo, banane, pralni prašek in kavbojke, stali v dolgih vrstah vsepovsod, vozili na sode in lihe, na črno iskali nemške marke, sanjali o tujem morju, jeklenih pticah in velikih limuzinah?
Pa smo dobili vse to in še veliko več. Velikanske računalniške škatle so zamenjali moderni prenosniki in ipadi, pa tudi nadvse pametni telefoni, televizije so se približale velikosti filmskega platna. »Dojenceljni« na poti iz porodnišnice namesto dudice dobijo telefon z risankami, praznovanja njihovih rojstnih dni so kot nekoč poročna slavja, obdari jih pet Božičkov in dedkov Mrazov, da ne vedo, kateri je sploh pravi, obiskujejo deset aktivnosti, štejejo le še petice in desetke, mladina potuje in se izobražuje po širnem svetu. Ko zaključi, najboljše pogosto pobere zapadni svet. Seveda pa mnoge pesti tudi revščina. Dobri ljudje »rešujejo« državo.
Primanjkuje pa nam že vseh vrst delavcev. Ni dovolj zdravnikov, ortodontov, logopedov, kuharjev, natakarjev, medicinskih sester, negovalk, voznikov, učiteljev. Seveda v obeh spolih. Kam so šli vsi ti ljudje? So se čez noč odselili, upokojili, šli med zasebnike, preprosto izginili? Si zamišljate, da se na naši meji, ki bo kmalu precej drugačna, pojavi tisoč tujih zdravnikov? Znižali bi jim zahtevani nivo znanja slovenščine in se jih noro razveselili. Tisoči bi namreč dobili osebnega zdravnika in minister bi si vsaj delno oddahnil. Delno. Nihče ne bi sovražil migrantov, … no, vsaj teh zagotovo ne.
Narod se hitro in obupno stara, prihaja demenca, ki zamegli včerajšnji dan, javno zdravstvo se sesuva, mučijo nas nove in nove bolezni, pa čedalje bolj sumljivi virusi in strašenje pred skorajšnjim izumrtjem. Danes grozijo z ledeno dobo, jutri že s toplotnimi udari in soncem, ki nas bo dobesedno scvrlo. Topijo se ledene plošče, izumirajo živalske in rastlinske vrste. Najstarejši govorijo o Sodomi in Gomori, o peklu po požarih in vodi, ki bo vse preplavila. Baba Vanga je spet popularna in menda ni napovedala nič dobrega. O njej je najbolje ne brati.
Komu bolj koristi šibka Evropa; vzhodu ali zahodu? Ameriški dolar je enak evru ali ga celo presega. Vzhodni voditelj Evropi prinaša sibirski hlad in razdor. Mnoge je neizmerno strah. Posebne »lovke« segajo vse do Balkana. Ga bo prevzela Evropa ali kdo drug? Bosna je ta hip že »v čakalnici«.
Pri nas pa izjemno leto vseh možnih volitev in referendumov. Nova predsednica, mnogi novi – poslanke in poslanci, pa predsednica parlamenta, županje in župani. Ženske prvič na vrhu mnogih »piramid«. Leta smo poudarjali, da rabimo ženske kvote. Pomagalo je. Pa je enakopravnost spolov res povsod?
Mnogim je na sodiščih ta hip glavna preokupacija ohraniti stike z otroki po razvezi ali razhodu. Neusmiljeni boj zanje jim jemlje mir in denar. Le zakaj je to potrebno? Saj imajo vendar očeta in mamo? Ženske, preberite knjigo dr. Tomorijeve Klic po očetu in ne uničujte otrok! Nekoč vam bodo izstavili račun, ki ne bo nizek. Vam je res vseeno zanje in njihov razvoj? Sodišča nikakor ne morejo razsoditi tako, da bo prav obema vpletenima v spor. Zakaj sploh toliko pravd za uboge otroke?
Tudi v politiki je hudo.
Nekateri srečni, drugi poraženi. Tako kot vedno, le da ne isti. In potem slavje, kot ga že dolgo ni bilo.
A kaj, ko pride nov dan in nove skrbi. Enotnost je kratkega veka, kmalu razpoke in številna ugibanja. Kaj je sploh res in kaj ne? Kdo bo zamenjan, kdo sestopil, kdo bodo novi …? Kolo sreče in nesreče se neusmiljeno vrti. Sprašujemo se, ali ne bi morali, da, morali, prav vsi delati zgolj dobro za ljudi? Zakaj potem toliko nasprotovanja potrebnim zakonom, če niso »njihovi«? Saj so vendar volitve mimo in jim to ne sme škoditi?
Bodo nekateri vseeno izgubili zveste volivce? Marsikdo pravi, da ne bo več volil, ker so vsi vsaj približno enaki. Kakšna žalost. Velikanska in škoda tudi!!! Ali kdo o tem sploh razmišlja? Še je čas!!!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
