Naša ljudska demokratična republika Slovenija je res prvovrsten dokaz utemeljenosti znamenitega reka, da bolj ko se stvari spreminjajo, bolj ostajajo enake. Ponovno potrditev tega prinaša novi zakon o RTV Slovenija, ki je doživel tudi vseljudsko podporo na referendumu. Kdo ve, ali se tisti, ki so glasovali v prid tega zakona, sploh zavedajo, kaj so izglasovali. Upam, da ne. Kajti novi zakon v sistem upravljanja naše nacionalke ne uvaja nič več in nič manj kot delegatski sistem. Tisti sistem torej, ki smo ga z novo ustavo leta 1991 poslali v ropotarnico zgodovine. Ker se zgodovina očitno ni končala, se je ta ropotarnica vrnila nazaj. Ali pa se je v ropotarnico spremenila kar Slovenija?!
Čeprav so številne generacije slovenskih pravnikov in družboslovcev dobile delegatski sistem z univerzitetnim materinim mlekom in so ga torej desetletja imele v krvi, danes redkokdo sploh še ve, kaj delegatski sistem pravzaprav je. Zato je prav, da si osvežimo spomin. Hrvaški teoretik in praktik delegatskega sistema, Zdravko Tomac, lepo razloži, da je delegatski skupščinski sistem namenjen realizaciji diktature proletariata in hkrati njenemu odmiranju. Pri tem opozarja, da bistvo delegatskega sistema ni samo v novi tehniki izbora predstavnikov ljudstva, temveč v ustvarjanju novih družbenih odnosov, ki so konstitutivni del samoupravne socialistične demokracije.
Kot razložijo Grad, Kaučič, Ribičič in Kristan v svoji knjigi o Državni ureditvi Slovenije iz leta 1996, delegatski sistem kot bistveni sestavni del prejšnje ustavne ureditve »ni izhajal iz sistema splošnega političnega predstavništva in političnega pluralizma, temveč je temeljil […] na zastopanju in uveljavljanju konkretnih družbenih interesov v skupščini na podlagi ideje o pluralizmu samoupravnih interesov«.
Isti avtorji še razložijo, da v delegatskem sistemu delegati niso imeli mandata, ki bi bil vezan na trajanje mandata organa, tedaj skupščine, v katerega so bili delegirani od za to upravičenih interesnih skupin. Ne, »mandat delegatov v skupščini je bil namreč zamenljiv in je trajal praviloma le eno sejo ali nekaj sej skupščine, trajen je bil le mandat članov delegacije, pa tudi člani delegacije so bili lahko odpoklicani«. Vse to je imelo, seveda, zelo jasen smisel in namen.
Partija si namreč ni mogla privoščiti, da bi v skupščini sedeli posamezniki z varovanim mandatom, ki bi jim zagotavljal samostojno, neodvisno in avtonomno delo, kot to velja za klasični parlamentarni poslanski mandat. Zato smo namesto poslancev s točno opredeljenim mandatom, ki ga praviloma razen v zakonsko določenih izjemah ni mogoče predčasno prekiniti, imeli delegate, ki so bili na odpoklic. Ker so to umazano nalogo opravljale samoupravne, jasno nepolitične interesne organizacije, nad katerimi je iz ozadja bedela ena sama dopustna partija, je bil sistem nepolitičen, depolitiziran in zato povsem neproblematičen. Zakaj, kot po Orwellu: nepolitično je dobro, politično slabo!
Zgodba z RTV pa temu delegatskemu sistemu ni le na las podobna. Je v bistvu identična. Novi zakon namesto demokratičnega modela imenovanja članov glavnega organa upravljanja RTV, ki se bo poslej imenoval svet, uvaja korporativistični samoupravni model. V svetu bodo najbolj številčno zastopani samoupravni interesi zaposlenih na RTV, preostanek članov pa bodo imenovale za to po neznanih kriterijih izbrane interesne organizacije ter sui generis institucije države. Tako bo domnevno dosežena depolitizacija RTV, saj edini neposredno demokratično izvoljeni organ slovenske države, ki ima najširšo demokratično legitimnost, v upravljavski organ RTV ne bo imenoval več nobenega člana.
Depolitizacijo v imenu samoupravnih interesnih skupin s prevlado delovnega ljudstva zaposlenih na RTV kot prvi element delegatskega sistema torej že imamo, potrebujemo samo še možnost odpoklica delegata. Ne boste verjeli, novi zakon o RTV v svojem 7. členu predvideva tudi to.
Sedmi člen ZRTVS-1B določa, da v primeru, da nastopi eden od razlogov za predčasno razrešitev člana sveta, svet upravičenemu predlagatelju, torej izbrani samoupravni interesni skupini, predlaga, da naj imenuje novega člana sveta, pri čemer je članu sveta, čigar razrešitev je predlagana, do sprejetja odločitve o njegovi razrešitvi odvzeta glasovalna pravica.
Z drugimi besedami, če bo večina v novem svetu RTV, na primer, presodila, da eden od članov »zanemarja oziroma opravlja svoje delo nevestno ali [da] opravlja svoje delo v nasprotju s tem zakonom, splošnimi akti RTV Slovenija in v nasprotju z interesi RTV Slovenija kot javne televizije«, mu bo takoj odvzela glasovalno pravico, prvotni predlagatelj tega porednega svetnika pa bo pozvan, da naj imenuje novega, bolj pridnega, ki bo dokončal tekoči mandat.
Kot v delegatskem sistemu je torej tudi v novem svetu RTV po novem zakonu funkcija člana sveta povsem prekarna, odvisna od večine drugih članov sveta in samoupravnih interesnih skupin. Nostalgikom po prejšnji ureditvi se morda to zdi posrečeno in zabavno, toda tako kot delegatski sistem ni pomenil depolitizacije, temveč popoln politični nadzor ene same partije, velja to tudi za novi sistem upravljanja RTV.
Določba 7. člena ZRTVS-1B namreč drugim članom sveta, večini, neposredno omogoča, da utišajo in zamenjajo tiste člane sveta, katerih delovanje jim ni politično ali interesno po volji.
S tem novi ZRTVS-1B dejansko omogoča, v nasprotju z ustaljeno sodno prakso ustavnega sodišča in svojim deklariranim ciljem depolitizacije, da bodo na delovanje sveta lahko neposredno, z utišanjem in zamenjavo motečih svetnikov, vplivali tako politika kot gospodarstvo, brez dvoma pa tiste družbene skupine, vključno z zaposlenimi na RTVS, ki bodo v nekem trenutku imele večino v svetu.
Če je ustaljena sodna praksa slovenskega ustavnega sodišča, v skladu s katero svoboda izražanja zahteva samostojnost in neodvisnost članov organov upravljana RTV, še kaj vredna, potem bo pač ustavno sodišče moralo ugotoviti, da nov delegatski sistem v svetu RTV, ki ustvarja povsem prekaren značaj svetnikov, ni le neprimerno sredstvo za doseganje domnevne depolitizacije naše javne televizije, temveč je po naravi zgoraj opisanih stvari preprosto protiustaven.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
