Pojasnilo FURS: Uveljavljanje stroškov v zvezi z dohodki iz zaposlitve

DOHODNINA – DOHODEK IZ ZAPOSLITVE

17. 11. 2022

 

Uveljavljanje stroškov v zvezi z dohodki iz zaposlitve

sprememba dokumenta

***

Več na povezavi: Uveljavljanje stroškov v zvezi z dohodki iz zaposlitve, 11. izdaja, november 2022

 

Vir: FURS, 17. 11. 2022

_________

Dopolnjeno in spremenjeno:

1.0 SPLOŠNO

Pravne podlage za uveljavljanje stroškov v zvezi z dohodki iz zaposlitve so v Zakonu o dohodnini - ZDoh-2, in sicer:

1. pri dohodkih iz drugega pogodbenega razmerja – uveljavljanje dejanskih stroškov skladno s četrtim odstavkom 41. člena ZDoh-2,
2. za zavezance, ki prejemajo dohodek iz delovnega razmerja iz tujine – uveljavljanje stroškov za delo v tujini skladno s 45. členom ZDoh-2.

Priznavanje navedenih stroškov je skladno z določili ZDoh-2 omejeno:

(1) po vsebini:

• pri drugem pogodbenem razmerju se priznajo le stroški prevoza in nočitev, ne pa npr. stroški dnevnic ali stroški za nakup materiala, porabljenega za izdelavo določenega izdelka;
• zavezanci, ki prejemajo dohodek iz delovnega razmerja iz tujine, lahko uveljavljajo le stroške prevoza na delo in z dela ter stroške prehrane na delu, ne pa npr. dnevnic.

(2) zneskovno:

• priznajo se pod pogoji[1] in do višine določene v Uredbi o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja.

Bistveno pri uveljavljanju navedenih stroškov je, da se zavezancu priznajo pod pogojem, da dokaže nastanek le-teh v zvezi z opravljanjem dela oziroma storitev.

3.2 Uveljavljanje stroškov prevoza na delo in z dela

Stroški prevoza na delo in iz dela se zavezancu, ki dosega dohodke iz delovnega razmerja v tujini, priznajo pod pogoji in do višine v skladu s 3. členom Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, in sicer:

• po prvem odstavku 3. člena Uredbe je znesek, do katerega se povračilo stroškov prevoza na delo in z dela ne všteva v davčno osnovo, določen v višini 0,21 evra (velja za obdobja od julija 2022, prej 0,18 evra) za vsak polni kilometer razdalje med običajnim prebivališčem in mestom opravljanja dela, za vsak dan prisotnosti na delu, če je mesto opravljanja dela vsaj en kilometer oddaljeno od delojemalčevega običajnega prebivališča;

• v drugem odstavku 3. člena Uredbe pa je določeno, da če je znesek za posamezni mesec, določen po navedenem osnovnem pravilu iz prvega odstavka, za posameznega delojemalca nižji od 140 evrov, se v davčno osnovo ne všteva povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini 140 evrov. Ta znesek je določen na mesečni ravni, ne glede na število dni prisotnosti na delu oziroma se kot znesek, ki se ne všteva v davčno osnovo, upošteva ob pogoju:
  • da je delavec na delu prisoten vsaj en dan v mesecu in
  • da je delojemalčevo običajno prebivališče vsaj en kilometer oddaljeno od mesta opravljanja dela.

Povračila stroškov za prevoz na delo in z dela so torej do zneska 140 evrov neobdavčena (ne glede na to ali delojemalec prejme ta dohodek iz naslova kilometrine, zneska javnega prevoza, nakupa vozovnice,…) pod pogojem, da je delojemalec na delu prisoten vsaj en dan v mesecu in da je delojemalčevo običajno prebivališče vsaj en kilometer oddaljeno od mesta opravljanja dela. Če je znesek povračila stroškov za prevoz na delo in z dela višji od 140 evrov, se znesek, ki se ne všteva v davčno osnovo, v skladu s prvim odstavkom Uredbe, izračuna v višini 0,21 evra za vsak polni kilometer razdalje med običajnim prebivališčem in mestom opravljanja dela, za vsak dan prisotnosti na delu, če je mesto opravljanja dela vsaj en kilometer oddaljeno od delojemalčevega običajnega prebivališča.

V smislu četrtega odstavka 3. člena Uredbe je za dikcijo »najkrajše običajne cestne povezave« pomembna dolžina v kilometrih in ne čas, ki bi ga delojemalec potreboval, da bi opravil razdaljo med običajnim prebivališčem in mestom opravljanja dela. Tako se npr. pri določitvi neobdavčenega zneska kilometrine upošteva povezava po lokalnih in magistralnih cestah (če je dolžina te povezave v kilometrih krajša od avtocestne povezave, četudi zaposleni koristi avtocestno povezavo). Če pa bi v tem primeru obstajala tudi povezava z vključenimi opuščenimi gozdnimi potmi, ki se običajno ne uporabljajo, pa se dolžina le-te v kilometrih v smislu šestega odstavka 3. člena Uredbe ne bi upoštevala, četudi bi bila ta najkrajša.

Če ima delojemalec pravico do uporabe službenega vozila v privatne namene in mu delodajalec za tako uporabo zagotovi tudi gorivo, se povračilo stroškov prevoza na delo všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja.

Zavezancu se stroški prevoza na delo in z dela priznajo na podlagi dokazil:

a)    o dejanskem nastanku le-teh ter

b)    glede na zavezančevo dejansko dnevno prisotnost na delovnem mestu v tujini.

Pod a)

Nastanek stroškov prevoza na delo in z dela zavezanec pri davčnemu organu dokazuje npr. s predložitvijo pisne izjave o opravljenem prevozu na delo in z dela z navedbo točnega števila kilometrov razdalje med običajnim prebivališčem in mestom opravljanja dela ter drugimi dokumenti, ki dokazujejo dejansko opravljen prevoz na delo in z dela (npr. potrdilo o plačilo za uporabo avtoceste, avtocestnega predora, vozovnico za prevoz z javnim prevoznim sredstvom). Izjava zavezanca mora vsebovati tudi njegovo zagotovilo, da so podatki v njej resnični in pravilni.

Za zavezančevo običajno prebivališče se v skladu s tretjim odstavkom 3. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja šteje njegovo prebivališče, ki je najbližje mestu opravljanja dela. Drugo prebivališče delojemalca je običajno prebivališče le, če se delojemalec od tam vsaj štirikrat tedensko vozi na mesto opravljanja dela. Mesto opravljanja dela je mesto, kjer se delo opravlja oziroma se začne opravljati.

Glede na navedeno se v primeru, če se zavezanec dnevno vozi na delo iz začasnega prebivališča v tujini, to prebivališče šteje za njegovo običajno prebivališče. V tem primeru lahko zavezanec uveljavlja le stroške prevoza na delo in z dela med svojim začasnim prebivališčem v tujini in mestom opravljanja dela.

Če se zavezanec na delovno mesto v tujini pri tujem delodajalcu vozi iz dveh prebivališč (npr. iz prebivališča v tujini, na katerem prebiva med delovnim tednom, enkrat tedensko pa iz prebivališča v Sloveniji, kjer prebiva s svojo družino), je upravičen do zmanjšanja davčne osnove od doseženih dohodkov iz delovnega razmerja za stroške prevoza na delo in z dela, kamor sodi tudi vožnja od prebivališča v Sloveniji, kjer prebiva skupaj s svojo družino, v drugo državo, do mesta, kjer dejansko opravlja delo, in nazaj. To v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča (sodbi: št. X Ips 34/2022 in X Ips 42/2021) velja ne glede na določbe 3. člena Uredbe, torej ne glede na to, ali se od tega prebivališča vozi vsaj štirikrat tedensko.

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.