Kdaj je človek pravzaprav star? So to določena leta ali zgolj počutje in izgled? Smo sami lahko dovolj kritični do svojih ravnanj ali znamo preceniti sposobnosti, ki nam z leti morda uhajajo izpod nadzora? Kako je z vožnjo po določeni starosti? So vozniki povsem (samo)kritični ali bi morali odgovornost prevzeti tudi njihovi družinski člani, predvsem pa zdravniki? In kje so starostne meje za adrenalinske športe, kje odgovornost za številne poškodbe in (ne)nujne zdravstvene posege? Jih kdo postavlja in resnično preverja? Se kdo zaveda, da je riziko nekaterih športov v starosti res prevelik?
Popoldne ve to, kar jutro nikoli ni vedelo.
Robert Frost
Pa je to vedno res?
Če smo pred desetletji razmišljali, da je abraham blizu človekovega »konca«, je ta danes pri petdesetih na višku moči in udejstvovanja. Mnogi pravijo, da tedaj pravzaprav začenjajo živeti. Seveda ne vsi in ne brez vseh vrst težav.
Leta tečejo celo hitreje, prikradejo se tegobe, od majhnih do velikih, pa tudi zelo resnih.
Hkrati je s starostjo, ki se kar odmika, tudi vse več ljudi z demenco, ki jo tako sami kot njihovi svojci hudo skrivajo.
Poznam gospoda, malo čez sedemdeset jih šteje, do nedavnega je (še) vozil. Zase odlično, za druge precej manj. Zgolj po zanj znanih poteh. Družina mu je uspela prodati avto in vsi so bili in so še deležni silnih kritik, celo zgražanja. Okoli njega namreč kar mrgoli veliko starejših, ki še »sejejo« prekrške, a se hvalijo celo z novimi avtomobili. Omenjeni gospod pa je zaradi tega skoraj v »depri«. Kako mu povedati resnico, ko kdaj zamenja dan za noč, pozabi skoraj vse iz prejšnjega dne, je pa prava enciklopedija preteklosti in naredi naravnost čudovit prvi vtis? Kdo bi si mislil, pravijo nekateri. Osebni zdravnik ga kljub bogati kartoteki sicer res ni videl vse od začetka korone, pa čeprav je bil medtem po obisku urgence celo nekaj dni hospitaliziran. Zdravil ima na tone, vsa ga pravočasno čakajo kar v bližnji lekarni. Da, ostaja mu zgolj družina in njena velika odgovornost zanj in za druge. Zato ga sedaj k sreči vozijo prav njegovi najožji člani, pa taksiji, brezplačni mestni avtobusi, ima pa tudi invalidsko vozovnico, a prav srečen seveda ni. Če bi imel avto, bi šel kamorkoli in kadarkoli, še vedno tako rad potarna, tudi možakarjem, ki vozijo in vozijo vse do 80. leta povsem brez problemov. Pa res? Zelo odgovorno? Tudi on ima seveda še vedno veljaven vozniški izpit, vsaj še sedem let. Tako rad ga pokaže in se z njim pohvali.
Poznam tudi gospoda z bogato paleto hospitalizacij do 92. leta, ko je res prenehal voziti. Ker se je povsem sam tako odločil! Bila sem zgrožena, da šele tedaj. Ga res ni bilo, ki bi mu občasno potovanje »krste« preprečil vsaj nekaj let prej? Imel je sicer srečo in drugi tudi. Poškodb glave je bilo namreč kar nekaj.
Premišljujem, ali je za psiho res tako usodno, da ne voziš. Te to res tako zelo (o)bremeni? Imam namreč zelo močno lastno izkušnjo, ki govori drugače. Najprej sem noro študirala, da sem diplomirala in rodila pri 23, nato pravosodni izpit in drugi otrok pri 25, potem pa prva dežurstva in veliko smrtnih prometnih nesreč, ki so me res usodno zaznamovale. Začela sem z avtošolo, vozila in vozila, a povsod videla prav te nesrečne prizore. Ni šlo, zato sem raje odnehala. Sedaj poslušam, kolikokrat je znana vplivnica padla na šoferskem, a ne misli prenehati. Res pametno? In celo, koliko avtomobilov je razbila. Vse kot v filmu. Je res vredno, ko pa je v življenju še toliko zanimivejših okupacij, ki se jim velja posvetiti?
Zase to dobro vem.
Stanovali smo v strogem centru mesta in izpita ter avta res nisem potrebovala. Potem je prišla funkcija s službenim voznikom. A nisem imela miru pred (le) nekaterimi prijateljicami. Vse so vozile, nekatere krasno, skoraj profesionalno in z veseljem, druge zelo slabo in z odporom, a so. Ker so menile, da je to tudi precej »statusno«. Sedaj pa kakor katera izmed njih. Nekatere še vedno zelo, zelo vzorno, druge nikoli ob prvi temi ali v prometnih konicah, slabem vremenu, pa tudi, če je treba bočno parkirati, najraje pa sploh ne bi. A kaj bodo vendar rekli, če bi kar nehale? Ko odhajamo na kakšno kosilce ali večerjo, med (zgolj) nekaterimi kar težko dobiš »junakinjo«. Vse bi bile rade odrešene prevažanja. Ena izmed res dobrih voznic me je leta prepričevala, da je izpit nuja in skoraj sramota, če ga nimaš. A vse se vrne in njena 51-letna hči ga še vedno nima. Mene to niti malo ne moti, nje o tem sedaj raje ne sprašujem. Vsak naj se vendar odloča po svojih željah, prioritetah, možnostih in predvsem sposobnostih.
Tudi smučala nikoli nisem, le tekla na smučeh, pa me zato psiha prav nikdar ni niti malo izdala. Nekatere pa je tako mučila, da alpsko smučanje kljub zlomom in dolgim bolniškim ter fizioterapijam zanje še kar ni minilo. Si zamišljate, da po morskih počitnicah in nekaj resnih popotovanjih (po svetu, seveda) ne morete poročati o rezervaciji smučarije nekje v tujini?! Pa naj stane, kolikor hoče, tudi helikopterski prevoz, hitro operacijo, menjavo kolka ali vsaj enega kolena, da o ramenih in zvitih gležnjih niti ne govorim. Koliko jih je že bilo ravno pri malo starejših! In koliko bolniških odsotnosti, ko so še delali!
Prav korona pa je malo zarezala v njihov velik ego. Vsaj kakšna korist te epidemije.
Sicer pa so vsi ti ljudje dobro zavarovani! Bi morali morda za rizične športe po šestih križih plačati več? Bi jim to dalo misliti?! Bi z njimi odnehali ali jih vsaj pretvorili v nižinske?
Kaj pa odgovornost? Zlasti do tistih, ki leta v res hudih bolečinah čakajo na operacijo, a je ta zanje preložena, ker dobijo v bolnišnicah in zdraviliščih prednost prav vsi na hitro poškodovani in z rešilcem pripeljani.
Se tega starejši »adrenalinčki« sploh zavedajo?
Kdo naj torej vsem tem ljudem pove, da čilosti in skoraj mladosti v poznih letih ne izkazuje zgolj hitro vijuganje po cestah in zasneženih, celo poledenelih strminah, pač pa predvsem suveren nastop, primeren letom, ki jih ni moč preprosto izbrisati. Športnih aktivnosti je vendar cela paleta.
Mlajše pa lahko vendar bogatimo tudi z izkušnjami, ki smo si jih z leti dela nabrali, z znanjem, ki ga celo nova spoznanja ne morejo izbrisati, s spomini, ki preživijo celo začetke rahle demence.
Zavedajmo se, da smo še kako koristni, saj v sebi nosimo »zgodovinski« spomin, ki lahko marsikomu pomaga, da ne gradi sveta od danes naprej, ko pa ima ta vendar temelje.
Pomislimo, kaj bi brez »abecede«.
Prav ta je potrebna vsem začetnikom na delovnem mestu. Še taki »desetkarji« rabijo uvajanje v realno delo in njegove skrite pasti.
Zato velja izkoristiti odhajajoče v pokoj, pa tudi tiste, ki so delovno dobo zaključili.
Sama sem imela to srečo, da sem po 41 letih hudega tempa lahko kot pro bono svetovalka predsednika republike skoraj štiri leta razdajala svoje znanje in izkušnje. Vključena sem tudi v številne prostovoljne dejavnosti, društva in organizacije, ki lepšajo in bogatijo življenja mnogih na robu.
Tudi zato vem, kako je in kako bi moralo biti … lahko pišem in opozarjam.
Sem lahko tudi slaba vest mnogih.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
