Sodišče Evropske unije je nedavno v zadevah C-156/21 in C-157/21 temeljne vrednote iz 2. člena Pogodbe o Evropski uniji razglasilo za del ustavne identitete EU. V skladu s tem členom Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin. Te vrednote so skupne vsem državam članicam v družbi, ki jo označujejo pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost ter enakost žensk in moških. Prav pluralizem, ki je conditio sine qua non EU, pa je v zadnjih letih najbolj na udaru, tako na nacionalni kot na nadnacionalni ravni, zares na nivoju evropskega kontinenta kot celote.
Prav zato smo na Novi univerzi v sofinanciranje Evropske unije prijavili projekt Pluralizem v Evropski uniji, ki ga je slednjič Evropska komisija tudi zares podprla in nam podelila nosilstvo prestižne katedre Jean Monnet. V njenem okviru se bodo v pedagoškem, raziskovalnem in civilnodružbenem stebru preučevali in iskali načini za spodbujanje pluralizma kot ene temeljnih, a hkrati vse bolj razrahljanih vrednostnih zasnov Evrope.
S pluralizmom je žal tako, da se vehementno opeva na retorični ravni, mnogo manj pa se živi v praksi. Vzrok za to gre iskati v dejstvu, da pluralizem že na znanstveno-strokovni, kaj šele laični državljanski ravni, ostaja izredno slabo razumljen. Pogosto se enači z golo pluralnostjo, ki jo v slovenščini izrazimo tudi kot raznolikost. Pluralnost kot raznolikost pa nikakor ni enaka pluralizmu. Raznolikost je zgolj empirično dejstvo obstoja razlik v družbi. Nič pa nam ne pove o tem, kakšen je naš odnos do teh razlik, tako na ravni posameznikov kot družbe.
Odnosov do razlik pa je lahko več vrst. Do njih smo, na primer, lahko strpni. To pomeni, da jih pripoznamo, vendar jih hkrati ne sprejmemo. Drugim priznamo, da so lahko drugačni, da v mejah enakih pravic drugih živijo tako, kot menijo, da je dobro in prav; vendar z njihovo drugačnostjo ne želimo imeti prav dosti, nemara celo ničesar. Strpnost je torej zgolj plitva oblika družbenega sobivanja, modus vivendi, kjer smo skupaj le formalno, dejansko pa živimo vsak k sebi. Svoji k svojim.
Tako kot strpnost ni pluralizem, tudi zgolj strpna družba še ni pluralna družba. Pluralizem namreč terja mnogo več, kot premore strpnost. Pluralizem šteje obstoj razlik v družbi za nekaj dobrega. Za plod priznavanja pravice do enakega človekovega dostojanstva, na podlagi katere ima vsakdo pravico, v mejah enake pravice drugega, do samouresničitve na svoj izbrani način.
Spoštovanje enakega človekovega dostojanstva vsakogar, njegove enakopravne svobode tako logično terja ne samo strpnost do razlik, ki nas zaznamujejo, temveč tudi predpostavlja njihovo sprejemanje, gojenje, celo spodbujanje, v zavesti, da vsi skupaj živimo in plujemo na enem, skupnem čolnu ter da smo zato skupnost, polna koncentričnih krogov razlik, a hkrati ena celota.
Ta etična zavest, ki jo kot del javnega etosa, politične in zares celokupne družbene kulture za svoje delovanje predpostavlja ustavna demokracija, je nadvse naporna. Vseskozi namreč terja dialektično preseganje samega sebe, vživljanje v položaj drugega ter dialoško izgradnjo skupnosti. Mnogo laže kot vlagati v etično zavest pluralizma je seveda sejati razdor, poglabljati razlike v toksičnem smislu, na način, da v družbi krepimo ne pluralizem, temveč hegemonijo, monopole in vsakovrstni monizem.
Vsaka moč in vsaka oblast si želi monizma. Si želi čim bolj prosto, neovirano realizacijo svojih ciljev. Pluralizem stoji temu na poti. Zato je predmet grobih obračunov bodisi v mednarodni politiki, kjer agresorji prežijo na narode, kot je ukrajinski, ki želijo odločati o svoji usodi, bodisi v Evropski uniji, kjer v imenu – tokrat pa partikularne hegemoničnosti – vse manj demokratični režimi uveljavljajo svoje domnevne ustavne identitete v škodo evropskega pluralizma. In slednjič, seveda, doma. Na nacionalni ravni.
Tudi Slovenija ima z odsotnostjo pluralizma velike probleme. Posttotalitarni sistem se ni nikdar sprijaznil s koncem hegemonije: oblastvene, javne, državno-gospodarske, retencijsko-elitne in drugih, ki zavirajo sam obstoj razlik in pluralnosti, kaj šele, da bi lahko prodrl in se kot pravilo v naš javni razum zažrl javni etos pluralizma. Ker je pluralizem torej v zatonu: doma, v Evropi in na mednarodnem nivoju, je nujno treba začeti obračati ta trend za njegov ponovni vzpon.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
