Spet smo v tednu otroka in ponovno lahko opozorimo na kršitve, ki se jim dogajajo. Pri nas in drugod. Jih krize vseh vrst le še poglabljajo? Jih odrasli v svoji sebičnosti sploh še vidijo? Kljub temu da se vlade trudijo, da bi težave vsaj zmanjšale, so za krivice najbolj odgovorni prav otrokom najbližji; starši, sorodniki, vzgojitelji, učitelji socialni delavci … Jih opazijo ali kdaj celo ustvarjajo, najmanj pa poglabljajo? Kje sploh začeti, ko pa je področij veliko – preveč? Kaj pa politika? Se lahko vsaj posuje s pepelom?
Verjamete vsem, ki trdijo,
da delajo v korist otrok?
Se vam zdijo verodostojni in prepričljivi?
Če bi bili, potem otroci ne bi trpeli ...
in pravd zanje ne bi bilo.
Vse bi starši reševali
sporazumno in razumno.
Anonimni vir
Res je, problematičnih področij je veliko in morda bi pričakovali, da bom najprej izpostavila revščino, a je (še) ne bom. Kasneje in precej poglobljeno, tudi kritično.
Začela bom s sodobnim spletom. Je vir znanja in potešitve vsakršne radovednosti, za mnoge mlade pa žal tudi leglo zasvojenosti in negativnih izkušenj. Takoj pomislim na britanskega dečka, ki je moral umreti, da smo izvedeli, kako nevarne igrice ponuja TikTok. Zategovanje okoli vratu do izgube zavesti. Je to lahko za koga sploh »igra«? V zadnjem obdobju pa nove in nove, prav tako nevarne. O njih in depresiji mladih beremo skoraj vsak dan. Ali starši sploh vedo, s čim se na pametnih napravah igrajo njihovi otroci? Ali res poznajo vse, kar celo za zadnji evro namenjajo že majhnim otrokom? Da le ne bi bili »slabši« od drugih, da jim ne bi morda padla samozavest (ojoj, a s tem jo izgubljajo?). Otroci se hvalijo z dražjimi telefoni, kot jih imajo starši in celo njihovi direktorji. Napačno!!!
Nikoli ne bom pozabila hčerke znanega odvetnika, ki je v šoli, ko je bilo treba odgovoriti, katera je njena najljubša TV-oddaja, jasno in glasno zapisala: »Doma sploh nimamo TV in je zato ne gledam. Veliko beremo in se pogovarjamo.«
Njena naloga je visela na šolski deski, za zgled. Če bi to napisal otrok zelo revnih staršev, bi ga najbrž pomilovali. In morda bi se našel kdo, ki bi jim jo celo podaril.
Zaradi tega prva ni rabila prav nobene psihološke pomoči in sedaj je tako kot oba starša: zelo uspešna odvetnica.
Za otroka si je namreč treba vzeti predvsem čas, in ne jokati, ko je prepozno in si v »igri« zategne zanko okoli vratu. S televizijo in aparaturami si vsekakor »kupujemo« celo prosti čas.
Spominjam se namreč let, ko sta bila moja otroka zelo majhna. Risanko smo imeli le par minut pred večernimi poročili. Saj se spomnite legendarnih zajčkov? Pa še nedeljskih Smrkcev … Ker tedaj drugih niti ni bilo. K sreči. Pa smo vseeno zmogli preživeti.
Danes pa videvam starše in stare starše, ki otrokom že v voziček dajo telefon ali tablico, namesto da bi malčki gledali v naravo ali ljudi in psičke, ki gredo mimo njih.
Sedela sem v lokalu in naokoli je letal še ne dvoletnik. Lovili so ga, vstajal je in padal, se smejal … Vsi so se ukvarjali z njim. Nenadoma pa so ga posadili k mizi z odraslimi; steklenic je bilo na njej kar nekaj. Kazal mi je hrbet in nisem se mogla načuditi, zakaj je nenadoma tako miren. Seveda, pred njim je bil telefon z igricami vseh vrst … Komaj je shodil, pa ga je že dobil v drobne ročice. Odšla sem pred njimi; starši in prijatelji so bili vse bolj glasni, mali vse bolj tih. Koliko je sploh priporočen »odmerek« za otroke te starosti? Zagotovo: nič. A sodoben čas je neizprosen, kar za vse.
In tako se ne gre več čuditi, da najstniki, bolje rečeno: najstnice, nasedajo spolnim iztirjencem, ki jih nagovarjajo k pošiljanju razgaljenih fotografij in celo k osebnim srečanjem. Pričakujejo vrstnika, pride, kdor pride. In za marsikoga je tedaj že prepozno. Iz strahu pred pošiljanjem slik naokoli privoli v »igrice« vseh vrst. Dokler se ne »sesuje«. Kdaj prej, kdaj kasneje, vedno prezgodaj in po nepotrebnem.
Preživeli, vsaj tako mislimo, smo korono in niti ne vemo, ali je resnično zadnja. A ne bo nam več tako hudo, saj bo neznank veliko manj. In upam, da tudi silnih teorij zarote. Umirajo namreč (pravijo, da precej številčneje) necepljeni, in ne zgolj cepljeni, kot je bilo napovedano. Strašljivo je bilo namreč slišati opozorila o tem, da je cepljenim namenjeno le še kakšno leto življenja do gotove smrti. Svet bi moral po teh opozorilih in svarilih imeti le še manj kot polovico prebivalstva izpred dveh let. Nekatere precepljene države bi po teh teorijah skoraj izginile, mnogih narodov bi bilo le še za vzorec.
Kdo nas bo v prihodnosti spet strašil? Mu bomo podlegli? Farmacija vendar prav lepo živi tudi od vseh drugih »zvarkov«, ki jih v obliki tablet dan za dnem jemljejo milijoni, ki tudi, pomislite, še kar živijo.
Kolikokrat v svojem življenju sem na primer že slišala za konec sveta, celo za datum in uro. Kaj pa vi? Sprva malo tesnobe, saj je bil pritisk neizmeren, danes niti tega ni več. Kdo pa res ve, kaj in kdaj se bo zgodilo, in le zakaj bi mu verjeli?! Včeraj je zgodovina, jutri neznanka, vse, kar imamo, je torej današnji dan. In tako sleherni dan znova in znova.
Doživljamo predvsem nove krize, za odrasle in otroke. Lahko pomenijo celo izziv za spremembe. Brez kriz se morda to ne bi niti zgodilo.
Svet namreč ni prav prijazen skoraj do nikogar, in kako to razložiti razvajenim in sebičnim otrokom? Teh je danes v razvitem svetu celo več kot revnih. Pa saj bodo rabili psihiatra, če česa ne bo več! Si predstavljate, da ne bi bili oblečeni v znamke oblačil, da ne bi imeli vsega, kar si v hipu zaželijo, da bi se morali čemu odpovedati?!
In kdo naj jim to sploh pove? Sovrstniki precej težko, saj so v enaki »godlji«, eni sicer še vedno precej manjši kot drugi.
Ni pa prav vseeno, kje in komu se rodiš. Denar kroji celo zdravje, in če ga imajo starši dovolj, otroci ne bodo imeli niti krivih zob. Ortodonti so namreč iskani kot suho zlato, čakalne vrste pa neizmerno dolge. Podobno je z logopedi.
K sreči imamo sicer še vedno t. i. javno zdravstvo in za otroke, z izjemami, tudi precej lepo deluje. A kaj, ko že primanjkuje prav pediatrov in ne kaže, da bo (kmalu ali sploh kdaj) bolje. Da le ne bi pričeli graditi tudi zasebnih pediatričnih bolnišnic!!! Si predstavljate to razlikovanje?! »Naš je pa v zasebni,« (in to ne šoli, pač pa bolnici) bi modrovali nekateri.
Kaj pa naši učitelji? Spominjam se mnogih predavanj na fakultetah, od koder prihajajo. In vsi spomini niso najlepši. Segajo v čas, ko smo nastopali »v živo«, pred sto, celo dvesto mladimi. Ker vedno pridem prej, sovražim namreč zamujanje in opravičevanje (vedno isti ljudje in celo isti izgovori), sem nekaj časa sedela pred predavalnico. K meni se je dobesedno stisnila študentka. Če sem zase menila, da imam kak kilogramček preveč, je bila pri njej ta številka visoko dvomestna. Začela je neusmiljeno jesti, se dobesedno basati … Poleg nje pa so kar na tleh sedeli drugi. No, predvsem druge, saj si fante dobesedno iskal. Besedišče porazno, teme grozljive, pirsingi prav vsepovsod. Pomislila sem: brucke, ki jih bo študij močno »obrusil«. Kmalu smo vstopili. Nobene olike ali spoštovanja starejših. Tudi profesorja ne, saj se je z mano vred dobesedno prerival. Takoj sem ga povprašala, ali imava pred seboj bruce. Kakšen šok! Podiplomski študij … in nekateri že učijo, je mirno nadaljeval. Zamislila sem se.
Ne bi sicer vseh tlačila v isti koš, a kar sem tedaj videla, je bilo povsem dovolj. Morda je sedaj (že) drugače.
Poznam namreč tudi izjemne učitelje in kar klonirala bi jih. Take si zaslužijo prav vsi otroci.
A vendar, kakšno disciplino imajo prvi v razredih, jo pridobijo s kaznovanjem z ocenami? Jih otroci spoštujejo, še uživajo ugled? Marsikaj je odvisno od njih samih, pa tudi od staršev naše mladeži. Še znajo pohvaliti učitelje, če si to zares zaslužijo? Jim tudi oni grozijo?
Nikakor namreč ni moč iti niti mimo mojega avgustovskega predavanja (izpred let) na eni od osnovnih šol. Namenjeno je bilo učiteljem. Prišla sem, sedla za kateder in čakala. Počasi so kapljali, predvsem ženske. Začel se je hud klepet, smeh … Čakala sem, da se vsaj malo umirijo. Kazalo je precej slabo. Počasi sem vstala, in ko se je dalo spregovoriti, sem povsem mirno vprašala: »Kaj pa vi naredite, da se razred umiri?« Pomagalo je … In vsi ti morajo biti mladim vzorniki? Tudi tistim, ki jih doma nimajo.
Ravnateljica ene izmed osnovnih šol mi je namreč pred predavanjem v zbornici nekoč dejala: »Mi na šoli sploh nimamo problemov. Povabila sem vas zaradi učiteljev. Z njimi je hudo. Z nekaterimi, seveda.« Težek nastop, saj sem vseskozi gledala naokoli in iskala problematične. In glej, tudi našla sem jih. Z žalostjo sem zapuščala šolo. Honorar sem namenila Belemu obroču Slovenije. Naj vsaj komu, ki je že »zavožen«, pomaga, sem si rekla.
In prav »zavoženih« otrok je pri nas veliko. Predvsem po zaslugi staršev, vsaj enega od njih, ki ne doume, da otrok ni žoga, ki jo vzameš drugemu in lahko z njo počneš, kar želiš. Če se izprazni, jo napolniš, če se uniči, jo zavržeš in dobiš novo. Otroka pa uničuješ in uničiš. In tak ostane. Zaradi tvojega ega, hude motenosti, nizkotnih ciljev. Ne spoštuješ ničesar, niti sodnih odločitev. Kaj ti lahko vzamejo, če nimaš nič? Kazni so pri takih starših namreč neizterljive.
O vsem tem sem že pisala, modrovala … Menda je glavna krivda za maratonska sojenja pri izvedencih, ki jih hudo primanjkuje. Se tu res ne da prav nič narediti? Zakaj se postavlja več izvedencev v eni sami zadevi? Bo kdaj kdo, čigar mnenje bo res všeč obema na povsem nasprotnih bregovih? Zakaj ni konziliarno, s tremi podpisanimi, brez možnosti novega? Zakaj se staršu, ki kar trikrat krši sodno odločitev o stikih (brez res, res pametnega, razumnega in resničnega opravičila), otrok ne odvzame in predodeli drugemu in zanj velja povsem enako? Menim, da bi bila že resna grožnja povsem dovolj. Da bi kršitelji vedeli, da je to možno in se s sodiščem res ne gre »igrati«.
In če že prisegamo na največjo otrokovo korist, bi morali nanjo tudi odvetniki. Brez izjeme. Tu ne gre za znano reklo: vse za stranko. Ker gre za otroka, je zgolj ta v ospredju. Otroci naj dobijo tudi svojega zagovornika, ki sliši njihov glas.
Revščina nikoli ne more na otroku pustiti takih posledic, kot jih lahko neprimerni starši.
Za lačne otroke naj poskrbijo institucije, v skrajni sili je tu še močan nevladni sektor z dobrotniki vseh vrst. Ne sme jih preprosto biti! Lačnih, revnih, izključenih!
Ali je osnovna šola res obvezna, če si je revni brez tuje pomoči ne bi mogli privoščiti? Če in ker je obvezna, naj bo povsem brezplačna! Vsaj za revnejše.
Ob grozljivem pomanjkanju delovne sile v gostinstvu naj se »prečešejo« nezaposleni na socialnih transferjih. Zakaj bi pili kavo v lokalih, če bi lahko tam tudi (uradno, in ne na črno) stregli in sami prislužili denar zase in za družino? Poznam kar nekaj mamic, ki res ne vem zakaj ne delajo, pač pa uživajo prav vse ugodnosti socialne politike. Kako nanje gledajo druge, ki morajo zjutraj odpeljati otroke v vrtec ali šolo, hitro oditi delat in se nato vrniti po otroke? Ob tem pa seveda še pošteno plačevati vrtec in vse drugo, tudi morda že kar profitno najemnino. Če so na istem očetje, naj velja zanje povsem enako. Če imajo otroke, naj jih preživljajo. Vsako delo je častno in sleherno naj bo tudi pošteno plačano. Je že kdo izračunal, kako bi nam šlo, če bi skoraj vsi (z redkimi izjemami) nezaposleni delali in jih ne bi intenzivno »uvažali«, s socialno pomočjo pa bi reševali le peščico? Nisem namreč pristašinja podpiranja za delo sposobnih, ki imajo čas za marsikaj, le za redno zaposlitev ne. Ker se menda ne »splača«. Kako je to sploh mogoče?
Prekariat je novodoben »izum«, ki mnoge potiska v hude stiske. Tudi tu je treba narediti red. Negotovost dobesedno ubija.
Naj že nekdo reče bobu bob. Tudi če se komu zameri! Cilj je namreč svetal.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
