Ali bomo dobili varuha otrokovih pravic

Moj, sedaj že »zgodovinski« spomin v trenutku seže daleč nazaj. Borut Pahor, tedaj vodja stranke Socialni demokrati, je konec avgusta 2008, tik pred vročo jesensko predvolilno kampanjo in parlamentarnimi volitvami, v hotelu Union v Ljubljani predstavil svojo po večini nepolitično ministrsko ekipo. Kot dolgoletno državno tožilko me je vanjo povabil z željo, da bi v njej prevzela Ministrstvo za notranje zadeve. Poudarjal je, to je moja predvolilna in povsem strokovna vlada, saj so njeni člani izbrani zaradi stroke, in ne politike. Ker sem imela tedaj na tožilstvu kar nekaj težav, saj sem bila poleg rednega tožilskega dela in šestletnega predsedovanja Društvu državnih tožilcev Slovenije, kjer je bilo zelo delavno in pestro, tudi aktivna predsednica Belega obroča Slovenije, v letu pred tem pa celo »ljudska« kandidatka za varuhinjo človekovih pravic (sicer neuspela), sem to, prav posebno ponudbo sprejela kot velik izziv. Ob prav vsaki kandidaturi ali vsaj njeni možnosti sem namreč lahko opazovala, kako so se spreminjali nekateri ljudje okoli mene, in verjemite, bilo je silno zanimivo. Vredno je bilo to doživeti. Velika šola življenja.

Ponudba pa je bila hkrati tudi izjemna izkušnja, za katero mi nikoli ni bilo žal, saj sicer ne bi vedela, kako poteka trdo delo za pripravo temeljitega pred- in povolilnega programa za vsa ministrstva in stranke. Za oba represivna resorja sva bili prvič v zgodovini (sedaj to ni več nikakršna posebnost!) v predvolilni »vladi« predlagani dve ženski. Za obrambo dr. Ljubica Jelušič, ki je kasneje res postala prva ženska na mestu obrambnega resorja. V ekipi smo bile sicer tri ženske; poleg naju tudi dr. Andreja Črnak Meglič, kandidatka za ministrico za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. In prav s slednjo sva že pred tem pripravljali poseben zakon o varuhu otrokovih pravic. Zanj si je namreč zelo intenzivno prizadevala. Po volitvah, na katerih je resnično zmagal Borut Pahor s svojo stranko, sem se mu takoj pisno zahvalila za veliko zaupanje in poudarila, da bo seveda moral sestaviti koalicijsko vlado (LDS in Zares), predvsem pa, da me mesto ministrice za notranje zadeve ne zanima več. Dobila ga je Katarina Kresal. Sem pa z ozirom na koalicijski sporazum (takrat sem bila poučena, da to nikakor ni pogodba!) poudarila, da bi me v bodočnosti morda zanimal prav varuh otrokovih pravic, če …, če …

Do njegove ustanovitve sicer nikoli ni prišlo, res pa sem leta 2013 (povsem nepričakovano!) postala četrta varuhinja človekovih pravic. Tudi v mojem šestletnem obdobju so se pojavljale ideje o novih samostojnih institucijah. Po dolgih »bojih« smo dobili zagovornika načela enakosti. Ta se je težko »odlepil« od Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. A uspelo mu je in sedaj odlično opravlja svoje delo.

Vsak poskus novih samostojnih varuhov (otrok, starejših in invalidov) pa je bil tako pri nas kot tudi širše kritiziran: varuh pokriva vsa ta področja, nove institucije potrebujejo velika sredstva, ne potrebujemo jih … Razlogov proti je bilo torej veliko.

Seveda pa sedanji ponovljeni predlog za samostojnega varuha otrokovih pravic posebej ne preseneča.

Kako je bilo torej na seji Državnega sveta RS? In kako kaže za bodočnost?

Državni svetnik Tomaž Horvat je ponovil svoj pisni predlog za neodvisnega varuha in ga tudi natančno obrazložil.

Vlada (sicer prejšnja) je menila, da to delo povsem korektno opravlja namestnik varuha človekovih pravic, pri varuhu pa zgledno in uspešno deluje tudi zagovorništvo otrok, in zato ni potrebe po novi instituciji.

Predstavila sem mnenje predsednika republike, ki je med drugim zapisal:

»Prepričan sem, da so vsa prizadevanja za izboljšanje položaja otrok, ki so jim kršene pravice, vredna največje možne pozornosti. Za otroke nikoli ne naredimo preveč, lahko zgolj premalo. Otroci so najranljivejša skupina med nami, povsem odvisna od odraslih in pogosto, zlasti v sodnih bojih staršev zanje, tudi in celo prezrta. Kot lahko presojam, so žal prav v teh postopkih nemalokrat objekt, in ne subjekt dogajanja in odločanja. Postopki so pogosto dolgi in predolgi, sodišča postavljajo številne izvedence, priprava mnenj je dolga, otroci pa v času trajanja postopkov doživljajo mnoge travme. Izjemne težave očitno nastopajo tudi v stikih s starši, ki jim otroci niso zaupani v vzgojo, varstvo in oskrbo.

Menim, da bi bilo primerno, da se pred dokončno presojo in odločitvijo o morebitni samostojni in neodvisni instituciji varovanja otrokovih pravic podrobno preuči trenutna ureditev na tem področju.

Veljalo bi temeljito presoditi, ali je v naši skupni skrbi za učinkovitejše preprečevanje in odpravo kršitev otrokovih pravic v bodoče potrebno in mogoče dodatno okrepiti in širše prepoznati pomembnost funkcije namestnika varuha človekovih pravic za to področje in jo tako povsem približati samostojnemu varuhu otrokovih pravic, kot to utemeljuje natančno obrazložen predlog državnega svetnika Tomaža Horvata.«

Tako torej predsednik republike.

Nastopil je tudi aktualni varuh človekovih pravic Peter Svetina, ki je isti dan v Državnem svetu predstavljal letno poročilo varuha za leto 2021 in je bil tam prav z namestnikom, zadolženim tudi za področje otrokovih pravic, dr. Jožetom Ruparčičem. Varuh je ponovil znano stališče institucije in orisal dobro delo namestnika, ki vodi tudi zelo uspešno zagovorništvo otrok.

V imenu Zveze prijateljev mladine Slovenije in nevladnih organizacij, združenih v Mrežo za otrokove pravice v okviru ZPMS, je nastopila podpredsednica Nacionalnega odbora za otrokove pravice, vedno aktivna borka za pravice vseh ljudi, Liana Kalčina.

V dolgem in zelo natančnem nastopu je med drugim povedala:

»Že vse od osamosvojitve dalje ugotavljamo številne kršitve otrokovih pravic, opozarjamo na neučinkovitost institucij države, zato predlagamo spremembe in priporočamo sistemske ureditve. Večkrat smo izpostavili tudi nujnost ustanovitve instituta varuha otrokovih pravic. Zaključile so se s pozivom varuhu, da oblikuje samostojen oddelek za otrokove pravice. Danes varuh nima samostojnega in neodvisnega oddelka za otrokove pravice, ima pa organizacijsko enoto Zagovorništvo otrok. Pobud je premalo glede na poznavanje položaja otrok v Sloveniji.«

Kalčina je javno vprašala, zakaj potrebujemo samostojnega in neodvisnega varuha otrokovih pravic, in nadaljevala:

»Zato, da bo varuhinja ali varuh otrokovih pravic: uporno, glasno, argumentirano, včasih nepopustljivo, kontinuirano, sistematično in inovativno vztrajal pri odpravi kršitev otrokovih pravic ter sprejemu ustreznejših sistemskih rešitev in izvajanju učinkovitejših ukrepov za odpravljanje ugotovljenih kršitev in reševanju nerešenih vprašanj za vse kategorije otrok.«

Opozorila je tudi na Odbor za otrokove pravice pri OZN, ki je že leta 2003 sprejel Splošna priporočila državam, da oblikujejo neodvisne institucije za promocijo in zaščito otrokovih pravic. Nekatere države so to storile. Povsem samostojnega varuha ima na primer nam bližnja Hrvaška in še 18 drugih evropskih držav. Nekatere pa imajo nam podobno ureditev, torej zgolj namestnika za področje otrokovih pravic.

Kalčina je nato v imenu ZPMS podala zaključne misli v kar 13 točkah in natančno prikazala, kaj vse bi moral tak varuh delati, to pa vsekakor presega pooblastila varuha človekovih pravic.

Po njenem nastopu je sledila razprava svetnic in svetnikov, državni svetnik Horvat pa je predlagal, da gre zadeva v zakonodajno razpravo in postopek, še prej pa svoje mnenje poda tudi nova vlada.

Kaj nas torej čaka? Bo aktualna vlada pritrdila prejšnji ali morda spremenila njeno mnenje? Bo morda prišlo do širše javne razprave o tej tematiki?

Počakajmo na jesen, ki se nam s hitrimi koraki približuje. Zagotovo bo polna vseh vrst okroglih miz in pogovorov, tudi s kandidati za predsednika republike. Ta sicer nima zakonodajne in izvršilne moči, ki je za spremembe potrebna, lahko pa se izjasni tudi o tej tematiki.

Morda bom lahko kmalu pisala o nadaljevanju te zgodbe. Morda … Seveda take ali drugačne.