Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je 14. septembra spet nagovorila Evropski parlament. Govor o stanju v Uniji je postal že tradicionalen. Z zgledovanjem po izkušnjah ameriške federacije želi evropska izvršna oblast na bolj odmeven način, ki naj bi Unijo približal njenim državljanom, predstaviti svoje politične načrte in normodajne ambicije v nadaljevanju svojega mandata. Kljub najboljšemu namenu, da bi prispeval k zmanjšanju evropskega demokratičnega primanjkljaja, pa tak govor le stežka doseže svoj cilj, predvsem zaradi ignorance nacionalnega medijskega prostora. Stanje v EU tako še naprej zaznamujejo predvsem sanje o tem, kako bo Evropa učinkovitejša, bolj demokratična in nasploh v vseh pogledih boljša.
Povedano nikakor ne implicira, da te sanje niso legitimne ali da so nemara celo neuresničljive. Nasprotno. Podobni nagovori so v preteklosti že vodili tudi v konkretne institucionalne korake in ukrepe. Tak primer je bila konferenca o prihodnosti Evrope. Toda v letošnjem nagovoru ji je bilo odmerjeno bore malo prostora. Razumljivo, leta 2022 so se evropske sanje po zaslugi Putinove protipravne agresije na Ukrajino spremenile v nočno moro.
Tej nočni mori – ukrajinski krizi in njenim posledicam – je bila namenjena osrednja pozornost tokratnega govora. Predsednica Evropske komisije je bila jasna in kategorična. Če želimo ohraniti temeljne evropske vrednote, mora v tej vojni zmagati Ukrajina. Alternativa je sistemski zdrs v avtokracijo, vrtenje hladnovojne zgodovine nazaj ter vsesplošno nazadovanje v vseh tistih pogledih, ki so zadnjih 70 let zaznamovali zahodno civilizacijo.
Na tnalu je torej veliko, morda celo vse. Naš vrednostni DNK. Ta pa se bo zaradi ekonomskih in energetskih posledic vojne v prihodnjih tednih znašel pod hudim pritiskom socialno-ekonomske stiske, v katero se utegnejo pogrezniti Evropejci in njihova gospodarstva. Pričakovati je, da se bodo tedaj, tako kot v Sloveniji po osamosvojitvi, oglasili tisti, ki bodo pridigali, da vrednote pač niso za pod zob, da se z njimi ni mogoče nahraniti. Najbrž res, toda ob tem ne smemo prezreti, da je življenje brez temeljnih vrednot civilizacijska poguba že srednje-, kaj šele dolgoročno. Lahko ostanemo fizično živi, toda v odpovedi temeljnim vrednotam zahodne civilizacije zares živeli ne bomo.
Časi, ki prihajajo, tako ne bodo lahki. To je priznala tudi predsednica Evropske komisije, ki je v govoru nanizala več ukrepov, s katerimi bo EU na nadnacionalni ravni dopolnila nacionalno reševanje nastalih kriz, ki jih države članice, vsaka zase, nikakor niso več sposobne obvladovati. Ti ukrepi bodo nujni, najbrž pa ne zadostni. Potrebno bo potrpljenje in veliko političnega konsenza ter sodelovanja v polju politične sredine. Sicer bodo prevladali ekstremi(sti). Tovrstni scenariji Evropi niso bili tuji, zlasti ne v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja; zanje pa še predobro vemo, kako so se končali.
Iz zgodovine se je torej nekaj treba naučiti. Za prihodnost. O tej je bilo, kot že rečeno, tokrat povedano bolj malo, pa je zato tisto nosilo večjo težo. Evropska komisija podpira predlog Evropskega parlamenta, da se konferenca o prihodnosti Evrope nadaljuje s konvencijo, ki bo pripeljala do spremembe Lizbonske pogodbe. Kako daljnosežne so lahko te spremembe, je skoraj nemogoče napovedati. Zdi pa se, da je Evropa koncentričnih krogov, ki jo na glas podpirata tako Francija kot Nemčija in se je je dotaknila tudi predsednica Evropske komisije, vse bolj realno dejstvo.
Kakorkoli že, Unijo in države članice čaka naporna zima. Volitve v številnih državah članicah v ospredje niti ne presenetljivo potiskajo radikalne politične sile. To je voda na mlin avtokratskim ambicijam na poti vsesplošne destabilizacije EU, ki si je želi Putin. Tak scenarij se nikakor ne sme uresničiti, zato je danes – ne za vsako ceno, vendar bolj kot kadarkoli poprej – življenjskega pomena, da Unija ohrani enotnost. Če ne bomo stali skupaj, bomo nedvomno skupaj (pro)padli. Tako stanje v EU pa ne bodo več sanje, niti ne samo sranje, temveč popolna in nepovratna nočna mora.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
