Se lahko prav na njihovih ramenih razčiščujejo slabi partnerski odnosi in meri moč med razhajajočimi se starši? Kako se počuti malček, ki mora iz vrtca veliko prej, celo še pred opoldanskim, zanj tako nujnim spanjem, da ga le ne bi ob določeni popoldanski uri prevzel očka, ki ima oziroma bi moral imeti prav tedaj stik z njim? Kako naj si otroček razloži, da že mesece ni videl babice in dedka, ki sicer ne želita tožiti za stike in ob tem potiti čustvenega in finančnega krvavega pota, bila pa sta svetel del vnukovega zgodnjega otroštva, zdaj pa sta morala ponikniti? Zgolj zato, ker »pripadata« osovraženemu bivšemu partnerju.
In zakaj tako dolga sojenja? Jih res ni mogoče končati prej? Zakaj je celo v obsežnih pripornih zadevah, ko gre za kazniva dejanja, to možno? Imajo obtoženci morda več pravic kot nič krivi otroci?
Z otroki pogosto ravnamo kot s predmeti. Kot bi bili popolnoma brez čustev in z veliko amnezijo. Prestavljamo jih sem in tja, z njimi manipuliramo in jim vsiljujemo svoje predstave o najbližjih. Kdaj nam bodo »izstavili račun« in kako visok bo?
Se res lahko kdo dobesedno norčuje iz celotnega sistema in ga spreminja v maratonski proces, nič kriv otrok pa čaka, kaj in kdaj se bo zgodilo? To je hkrati tudi posebno izigravanje pojma otrokove največje koristi. Kdo še verjame, da starš, ki uporablja prav vsa sredstva za dosego zgolj svojih ciljev, s tem koristi lastnemu otroku? Seveda celo ne prihaja na sojenja, se nenehno opravičuje, zahteva nove in nove izvedence, ker čaka na takega, ki mu bo končno v korist, najema in celo plačuje »zasebne«, ki slišijo in vidijo le eno plat, ima sto in en razlog, da otrok ne želi videti (po navadi) očeta, podaja ovadbe (res vedno upravičene in ni krivih?) zoper drugega starša, da se stiki vsaj začasno prekinejo, čez čas pa nadaljujejo pod nadzorom, a otroka kar ni in ni, saj je pogosto prav za stike »preveč bolan«, čeprav v resnici ni. In zadeva se seveda ponavlja in vije kot jara kača … sem in tja, gor in dol, pa spet sem in tja ...
In kako se ob tem počutijo odvetniki? Res verjamejo vsem manipulacijam in ne spregledajo takih strank? Vidne so namreč iz aviona in so seveda lahko obeh spolov. Dobivajo vendar vse odgovore nasprotnikov in tudi izvedenska mnenja! Ali jim res ne znajo in zmorejo naliti čistega vina? Ali ni to kar zloraba pravnih sredstev, ki jih nekatere stranke prelahko dobijo plačane od države, nasprotniki pa jih morajo, grobo potegnjeni v tako umazano igro, plačevati kar sami? Ali s podanimi ovadbami (kdo lahko na začetku presoja, ali so med njimi tudi krive?!) ne pridejo nekateri celo do prednosti pri dodeljevanju neprofitnih stanovanj in z njihovo pridobitvijo prikrajšajo druge, ki ne stopajo po taki poti, pa bi neprofitno stanovanje še kako potrebovali? Prav je, da imajo prednost le in zgolj resnične žrtve nasilja! Še kako prav! Lažnim bi morali pozneje tako dodeljene pravice prav hitro odvzeti. In jim za to možnost celo povedati in jo dati v podpis na začetku, torej ko oddajo vlogo z dokazili vseh vrst. Običajno seveda ti starši (eden) živijo od socialne podpore, otroških dodatkov in preživnin, izkoriščajo številne donacije humanitarcev, delajo malo in zgolj na črno, da ne izgubijo pravic. Vse imajo naštudirano. Imajo seveda tudi skoraj brezplačen vrtec, malice in kosila v šoli ter nizko neprofitno najemnino. Zakaj se jim (prednostno) ne ponudi redno delo in se jim, če ga dvakrat odklonijo, določene bonitete ne odvzamejo? Je kdo že izračunal, kam jih vse to uvršča glede na tiste, ki trdo delajo in dobivajo povprečne dohodke, morajo pa vse našteto seveda pošteno in redno plačevati? Tudi odvetnike! Seveda ne morejo z osnovno in morda še srednjo šolo, pa brez enega samega leta delovne dobe te osebe postati kar direktorji ali drugi vodilni, druga dela pa gladko zavrniti. Vsako delo je častno in prav s častjo naj prispevajo za svoje otroke. Le zakaj bi delovno sposobna mati (ali seveda oče) sedela po lokalih in uživala ob misli, kako naplahtati sistem? Vsak dan poslušamo, koliko delavcev vseh vrst rabi naše gospodarstvo in podjetništvo in kako jih moramo uvažati iz tujine. Vse naše nezaposlene bi morali temeljito prevetriti, prav vse!
Če jih namreč država dobesedno preživlja, imajo seveda čas tudi za vseh vrst manipulacije, nasprotna stran, ki bije boj za preživetje, pa časa in denarja zanje seveda nima. Je to pošteno?
Komu je torej resnično mar za otroke? Le komu?
Ljudje pa pišejo in pišejo. Prav vsem institucijam, celo predsedniku republike. Rotijo, izlivajo žolč, moledujejo za pomoč. Seveda se obupani obračajo tudi na medije. Prav ti imajo največjo moč. A k sreči po večini razumejo, kaj lahko z objavo naredijo otrokom. Veliko škodo.
Lahko pa seveda opozarjajo na anomalije procesov, a brez prepoznavnosti oseb v njih. To je ne nazadnje njihovo poslanstvo in prav je tako.
Da tu o spletu, ki prenese prav vse laži, niti ne govorimo. Tam lahko sebe, seveda anonimno, predstaviš tudi z doktoratom znanosti, čeprav imaš morda le osnovno šolo. Pišeš, natolcuješ, podtikaš, pa nič. Če in ko kdo bere, pa seveda znori in misli, da je res vse kar podkupljeno. Kako se ti ljudje počutijo? Notorični lažnivci? Jih bo kdo ustavil? Se jih res vsi bojijo?
In prav grdi boji za otroke gredo dalje … kot psi, ki lajajo …
Nedolgo nazaj me je pred bankomatom ustavil možakar, ob sebi je imel nekajletno deklico in mi dejal: »Gospa, hvala vam. Zaradi vaših kolumn sem danes končno dobil hčerko, saj je bivša prav jezno dejala: Nisem manipulatorka, kot to trdi gospa Nussdorfer, pa jo imej.« In imel jo je!
Bila sem vesela, pa čeprav je šlo za eno samo. Morda pa je še kje kak tak otrok. Vsak namreč še kako šteje. Videti je bilo, kako zelo sta srečna. Ni se zdel prav nič nevaren. Videz sicer res ni vse, a očitno je glede na sodno odločbo končno dobil otroka – vsaj za nekajurni stik. Zakaj jih prej ni bilo? Le zakaj ne?
V zadnjem obdobju pogosto prebiramo o enem samem, sicer medijsko zelo razvpitem procesu. Tako kot smo nekoč o »koroški deklici in dečkih«. In vsak, ki spisa ni videl niti z nebotičnika, je bil tedaj prav moder in solil pamet tudi natančnim poznavalcem vsebine. Ti pa so morali pobožno molčati. In marsikaj je ostalo povsem skrito.
V zadnjem primeru pa se tako kot mnogi res ne morem načuditi izjemnemu trajanju postopka, v katerega so še kako vključeni kar trije otroci. Ne poznam velikih »skrivnosti« spisa, saj jih res le zelo ozek krog ljudi. In prav je tako. Berem pa, tako kot vsi, marsikaj in prav to bega. Tudi zato bi se zadeva preprosto morala tako ali drugače zaključiti. Vsaj na prvi stopnji, saj bodo zagotovo sledile še pritožbe. In kako je z videzom nepristranosti? To, o čemer se na široko piše, da je sodničino ožje sorodstvo v sodelavskem ali prijateljskem odnosu z vpletenim očetom, je treba nujno, res nujno pojasniti. Če je, vemo, kaj sledi oziroma bi že zdavnaj moralo. Če ni, kar res srčno upam, pa tudi. Ne gre za vsebino zadeve, ki je tajna, gre za ugled sodstva in njegovo transparentnost. Tako nujno in potrebno. Beremo pretresljiva pisma in mislimo na nesrečne otroke … Če bi bila v taki zadevi izvedenka, bi delala noč in dan, da bi čim prej podala mnenje, če sodnica, sploh ne bi spala. Kako le?! Naj se agonija vpletenih vendar konča. Pošteno in pravično. In naj javnost izve to, kar lahko. Samo to.
In naj imajo tudi drugi otroci absolutno prednost.
Je kdo proti? Mislim, da takega ni, če pa je, je to povsem neprimerno. Tako zgolj pokaže svoj pravi obraz.
Utopija za slovenske razmere?
No, tudi v tujini glede otrok ni vse prav rožnato, verjemite!
A sledimo boljšim!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
