Kako draga pa je slava in kdo si jo pravzaprav zares zasluži ter s čim? Kaj pa vrhunski strokovnjaki? So vsaj približno tako slavni kot lepi in športno uspešni? Nekateri klubi zgolj za prestope športnikov plačujejo milijone, a seveda ne kar vsem. Plače sicer redkih mladcev z »zlatimi nogami in rokami« dosegajo nepojmljive številke. Toliko ne zaslužijo vsi največji znanstveniki skupaj. Ali to povsem razumete?
Lahko si še tako izjemen, potem pa posnameš samo en slab film in lahko kar pozabiš, da si zvezda.
Andy Warhol
Ko prebiram avtobiografije in biografije slavnih, mnogih že zdavnaj pokojnih, dobesedno hlastam po besedilu in podrobnostih njihovega življenja. Kako zanimive življenjske poti! Kako poučne zgodbe in celo pretresljive usode. Za mnoge podrobnosti ni vedel skoraj nihče, za nekatere redki. Lepi, bogati, znani, njihovo resnično življenje pa je bilo običajno zelo daleč od pravljic. Ste morda poznali vse tragedije Marilyn Monroe? Spominjamo se zgolj njene lepote, ljubimcev ter prezgodnje in nadvse tragične smrti. Skrivnosti pa je bilo veliko.
Seveda me zanimajo tudi še živeči posamezniki. Predvsem tisti, ki so že pustili dolgo in pravo »sled«, kajti take, ki so čez noč zasvetili na katerikoli »zvezdni cesti«, lahko kaj kmalu odnese prvi »piš«, kaj šele večja »zvezdna nevihta«. Vedno sem se spraševala, kaj mi imajo povedati še tako uspešni »otroci«, ki jih je naravna lepota okrasila s krono enoletne »kraljice« ali »kralja«. Zanimalo bi me namreč predvsem življenje »potem«, ko krono oddajo, ko morajo v status bivše ali bivšega. Kaj šele, ko dobijo kilogram ali gubico preveč. Niso vsi Nina Gazibara, kajti prav ona bi lahko napisala, kako je bilo živeti z lepoto nekoč in danes, tudi v poplavi aktualnih, a nenaravnih preobrazb.
Drugače je morda z nekaterimi vrhunskimi športniki, ki so jim mladost povsem »ukradli« silni treningi, doživeli pa so številne vzpone in padce, himne in izpade ... A tudi zanje bo opisana še tako uspešna mladost premalo, da bi spoznali celotno življenjsko pot. Biografija bi morala nositi številko 1, čakali bi na dvojko in trojko. Zanima nas, kako bodo tekla naslednja leta, kam jih bo zaneslo, kako uspešni bodo v prihodnosti in kje, če sploh bodo. Kajti pisati zgolj o prvih medaljah je premalo. Morda so šele začetek nečesa večjega in trajnejšega. Morda.
Ne morem si namreč predstavljati niti biografije mladega zdravnika, ki je pred enim letom vstopil v »družinsko« ordinacijo, ali mladega kirurga, ki je opravil prvo samostojno še tako uspešno operacijo. Kaj nam lahko razkrijeta? Morda dolg študij in kakšno strokovno izmenjavo. Je to res tako zanimivo? Še ne, bo pa morda čez 20 ali 30 let. Z veseljem sem namreč brala knjigo prof. dr. Vinka Dolenca. Kakšen nevrokirurg! Škoda le, da nismo mogli prebirati tudi o njegovi silni kalvariji po neuspešni operaciji enega samega izraelskega pacienta in neizprosnih sodnih postopkih, ki so temu sledili, vse do grozljive odškodnine in rubežev. O tem sem sicer zgolj slišala in že to je bilo dovolj hudo. Stotine težkih in uspešnih operacij, presrečni pacienti, pohvale, nagrade, sprejemi kraljev in svetovnih vladarjev, potem pa en sam neuspeh, ki »izniči« ali vsaj zamegli celotno profesionalno pot. Pošteno? Nikakor.
Podobno se godi številnim tožilcem in sodnikom. Saj poznate nekatera medijska poročanja o postopkih, ki se niso izšli po pričakovanjih nekaterih, pa naj so bila upravičena ali ne. Končni izid je izničil ves trud predhodnikov z morda drugačnimi sodnimi odločitvami. Čeprav so bila v najtežjih primerih senatna sojenja najmanj dveh, višje celo petih profesionalcev in je »dotični« pomenil hudo manjšino, je kriv prav vsega in nevreden napredovanja. Pa čeprav je za njim morda že trideset let sojenj in na stotine pravnomočnih sodb. Ena ali dve razveljavljeni, pa kot da bi bil najslabši. Govori se le še o tem in prav o ničemer drugem. Če mu je te tako posebne primere namenil sodni red in ga pri tem ni obvarovala sreča, mu v hramu demokracije ne pomaga nobeno strokovno mnenje, ocena ali ugotovitev sodnega sveta. Z enim samim razvpitim primerom si je namreč zapečatil usodo. Ostal bo tam, kjer je bil pred tem »podvigom«, in še od tam bi ga najraje »odnesli«. Je sploh prav, da o strokovnosti v končni fazi odloča politika, ko pa se ji lahko prav hitro in tako usodno zameriš? Pomembni pa so le in zgolj njihovi glasovi. Se še spomnite neuspelih glasovanj pri nekaterih ustavnih sodnikih? Šlo je za las ... Potem pa se čudimo, zakaj je tako težko najti najboljše kandidate. Najprej diskreditiranje, vsaj anonimno, in nato morda kar »polom«. Redki vnaprej vedo, da bodo imeli dovolj poslanskih glasov, pa še tem se lahko »zalomi«; nekdo od izvoljencev ljudstva ima morda covid, drugega preprosto ni, pa prav na dan, ko bi moral oddati svoj glas.
V teh dneh so mediji poročali tudi o razvpitem primeru napeljevalca k umoru in izvršitelja tega hudega kaznivega dejanja, za kar sta po sprva oprostilni sodbi leta 2012 dobila vsak obtoženi 30 let zapora. Po anonimnem pismu, ki je v medije te dni prispelo iz Zapora Celje, naj bi napeljevalec k umoru že delal zunaj zapora in se tja zgolj zvečer vračal. Ne nameravam presojati te sicer vsaj navzven precej nenavadne odločitve, kazen se mu namreč izteče leta 2040. Zagotovo bodo to storili pristojni. Spomnila pa sem se delčka svojega zaključnega nastopa pred višjimi sodniki seveda prav v tej zadevi. Poleg analize celotnega postopka in predloga za izrek najvišje kazni sem za do tedaj oproščena obtoženca predlagala tudi takojšnjo odreditev pripora. To se je izkazalo kot nujno, saj je prav ta obtoženec po zaključenem sojenju in še pred javno razglasitvijo sodbe, ki je bila tri dni kasneje, želel z družino pobegniti iz države. Po razpisani tiralici pa so ga pozno ponoči ustavili na naši južni meji in privedli na Povšetovo, kjer je skupaj z drugim obtožencem, ki so mu prostost odvzeli nekje v Ljubljani, kar v priporu počakal na razglasitev sodbe. Zakaj o tem sploh pišem? Ker mi je novinar rumenega tiska, ko smo tedaj stali na hodniku in napeto čakali na odločitev sodnega senata, prostodušno dejal: »O, vidim, da ste uspeli, saj so oba obtoženca ravnokar pripeljali na notranje dvorišče sodne palače. Očitno sta obsojena in tudi v priporu. Sedaj bomo le kak dan pisali o vašem uspehu. Če pa bi obsojena pobegnila, bi o tem lahko pisali vse do prijetja, morda leta.«
S tem sem želela poudariti, da se o naših napakah piše zelo dolgo. Zagotovo bi mi to očitali celo ob kasnejši kandidaturi za varuhinjo človekovih pravic, čeprav sem imela v karieri tožilke že obilico uspešno zaključenih postopkov. Ti bi postali v trenutku nepomembni. Povsem.
Kako žalostno, a vendar resnično. Se bomo torej prof. dr. Dolenca spominjali zgolj po »izraelskem« primeru, koga izmed sodnic ali sodnikov po eni sami razvpiti zadevi, v kateri je bila odločitev višjih ali vrhovnih, morda šele ustavnih sodnikov drugačna od tiste, ki jo je sprejel senat, v katerem so soodločali? Se bomo velikega pravnega strokovnjaka dr. Kranjca spominjali zgolj po enem v parlamentu manjkajočem glasu za ustavnega sodnika?
Prihajajo jesenske volitve in z njimi zagotovo diskreditacije vseh kandidatk in kandidatov, zlasti bolj »nevarnih«. Iskale se bodo njihove zgodbe, morda celo ocene iz osnovne šole, pa vsi možni »spodrsljaji«. Javni in zasebni.
Pa naj kdo reče, da se pri nas ne »splača« kandidirati ...; o sebi izveš prav vse, tudi to, kar si že pozabil ali česar niti sam nisi vedel.
Bo torej vse le še en velik »resničnostni šov«? Kot da jih nimamo dovolj!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
