Mitja Vilar je v mojih očeh genij. V skromnem človeku iz Šmarja - Sapa prepoznamo optimalno kombinacijo srca, zdravega razuma, znanja in intelekta. Ogromno zadev odlično razume, jih zmore in uspe tudi tako pojasniti, zato brez pravega predaha, zlasti pa brez zadržka, ponuja dobre in hitre rešitve za aktualne in velike probleme.
V življenju je marsikaj celo »izumil«. Dolgo časa si je na primer zelo prizadeval za zagotovitev večje varnosti na prehodih čez železniške tire in za učinkovito ureditev delovanja reševalcev na hitrih motorjih. Uspelo mu je. Od pomladi 2020 si prizadeva, da bi odločevalci razumeli pomen ukvarjanja z zrakom, ki bi bil kategorično in neizpodbitno pravi in učinkovit ukrep pri soočanju z nevarnostjo nalezljivih bolezni. Vse do danes zaman. Del odločevalcev na njegove dopise, apele in predloge ne odgovarja, nekateri ga pošiljajo od enih vrat do drugih, tretji, na primer Varuh človekovih pravic, pa mu v svojih dopisih naštevajo pravilnike za tehnično opremljenost zgradb. Nič pa se ne zgodi. Tudi z našo pomočjo se na ravni države do danes in v tem oziru (tudi v tem oziru) ni zgodilo nič.
G. Vilar strese iz rokava kritične ocene in dobre predloge tudi glede drugih početij, nalog in izzivov države, oblasti, institucij in funkcionarjev. Pri tem je pogosto inteligentno duhovit in pronicljivo sarkastičen. Ti jih seveda ne upoštevajo, ne prisluhnejo jim. Morda tudi zato ne, ker gospod ni doktoriral na medicinski fakulteti in nima habilitacije univerzitetnega učitelja na kateri od naravoslovno-tehniških fakultet. Nikakor pa ne samo zato. Zdi se, da g. Vilar uporablja pamet kot svojo (moralno) dolžnost, z njo pa trka na nespametnost odločevalcev.
Komunicirava tako rekoč dnevno. Strnil bom nekaj najinih novejših pisnih izmenjav in njegovih dopisov odločevalcem, ki še naprej ne želijo, morda pa celo ne zmorejo slišati in razumeti. Strnjenka ima obliko ekspozeja v prvi osebi ednine.
Mitja Vilar je vselej, vsak dan znova in vztrajno ponavljajoče aktualen:
»Takšnega navdušenja vseh, ki imajo čas biti navdušeni nad genialno idejo, da bi en sam pilot opravil delo desetin državnih uradnikov, direktorjev in stotin gasilcev, s tem, da se z letalom pelje nad požar in potegne vodo, kot na WC-ju, a večjo količino, se ne spomnim. Vsi utemeljujejo svoje 'znanje' na TV-posnetkih polivanja z vodo. Podobno, a manj podrobno razlaganje koristi nabave letal za gašenje požarov je bilo verjetno tedaj, ko so na teritoriju Slovenije odkrili ogenj.
Polivanje požara z letali je posledica tega, da odgovorni za požarno varnost in gašenje, v tem primeru je v Sloveniji to Uprava za zaščito in reševanje ter vrh gasilske organizacije obeh sestavov, torej poklicnih in prostovoljnih gasilcev, ne gre v smeri ureditve pogojev gašenja na tleh. Neka množična histerija navdušenja nad gasilci je mantra v tem prostoru. Kulturni dogodek.
Razlog, da se požar razširi, je to, da se ga ni začelo gasiti pravočasno, ko je bil v začetni fazi. Zato sem drugi dan izbruha na Krasu zapisal, da bodo sedaj planile ideje o nujni nabavi letala ali helikopterja. Ne enega, dveh, morda flote letal. Največje letalo, boeing 727, lahko odvrže 130 ton vode v enem letu! Odlično. Nemara bi lahko iz letal zalivali kar celo Primorsko, ko Vogršček in ostali namakalni sistemi na zemlji ne delujejo.
V medijski prostor ne pride nihče, poudarjam nihče z delčkom razuma. Požari na Krasu, zlasti tisti ob progi Divača–Koper, so bili gorenje suhe trave, podrasti, grmovja in redkih dreves. Tisto, čemur rečejo gozd, je gozd z drevjem brez resne tržne vrednosti. Teh 2000 m3 lesa, ki je zgorel, je imelo tudi pred tem vrednost 40 evrov po kubiku za drva. Torej škoda tega gorenja ne dosega 200.000 evrov, stroški pa presegajo 800.000.«
Brez zadržka in suvereno nadaljuje:
»Tisti, ki govorijo javnosti, naj bi bili v dilemi glede izbire med letali ali helikopterji, ker so 'strokovnjaki'. In so z nami gledali vsak prenos 'največjega, najbolj dramatičnega, najbolj obsežnega' požara na Krasu. Niso pa nič govorili o vseh fazah zemeljske dejavnosti pred tem. Ne vem, kako je planet in človeštvo preživelo teh nekaj milijard let, ko niso imeli ne brezpilotnih letal za opazovanje požara, ne helikopterjev, ne letal za gašenje. Sprašujem se, kako je Slovenija sploh preživela brez trimotornega vladnega letala, ki je bilo od dvomotornega falcona dražje za 10 milijonov USD. Najbolj goreč zagovornik tega nesmisla pa je bil verjetno dr. Rupel, ki je čutil izjemno potrebo po letanju v ZDA čez Atlantik z malim letalom, ker pač razen tega tam ne leti nihče. Med 45 in 50 milijoni evrov za eksaktno človeško neumnost in prezir.
Ni na meni preverjanje podatka, da se je začelo gasiti dve uri po začetku gorenja, niti koliko ljudi je bilo vključenih niti kako. Je pa na meni, da zapišem, da je najhitrejši dostop tako v urbanih kot v neurbanih sredinah z motorji. Za požare na Krasu bi bilo to drugačna izvedba istega tipa motorja, ki omogoča vožnjo zunaj cest, po gozdu. Z zalogo 75 litrov vode in visokotlačno črpalko. O tem tišina, vrh gasilcev bo zagotovo proti. Zakaj je tako težko razumeti, da gre motor skozi stoječo kolono ali gost promet hitreje kot gasilski tovornjak? To pa je težko razumeti 20 let? Pri čemer policija uporablja motorje od druge svetovne vojne dalje, reševalci od leta 2000. Pri požaru, če prideš do njega hitro in je v začetni fazi, ga lahko pogasiš. Marsikdaj celo z ročnimi gasilniki. Ko se požar razširi, pa se ga samo še hladi in preprečuje, da se širi dalje.
Požare na Krasu ni najpreprosteje preprečiti z letali, temveč v kritičnih dneh, ki so manj kot tretjina leta, s konstantnim nadzorom, z dežurno ekipo gasilcev na motorjih, ki pridejo najhitreje ne le do gozda, kjer gori, temveč tudi vanj. Seveda s sistemom hitrega alarmiranja in začetkom gašenja.
Druga možnost je z novim sistemom vpada v gozd in gašenja z vozili, ki lahko drevesa, ki jim ovirajo pot, odstranijo, hkrati pa na tisti strani, kjer je požar, gasijo, na drugi strani pa močijo gozd. Gašenje z vodnimi topovi lahko doseže kapacitete izbrizgane vode na minuto, kot jo največje letalo pripelje v enem naletu. Vse to so stvari, ki se počno na tleh, ne glede na meglo, dan ali noč.
Sama uporaba motorjev za posredovanje gasilcev v urbanih sredinah je drugačna. Ne samo s črpalko za vodo ter rezervoarjem, temveč tudi s hidravlično črpalko, ki omogoča uporabo vseh hidravličnih gasilskih orodij za reševanje, ter z za določeno akcijo specifično opremo. S tem v Sloveniji ni mogoče začeti že 20 let. Verjetno zato, ker je vrh glavnih in poklicnih akterjev pameten in tega ne pusti. Ob tem, da so na voljo tako znanje kot finančna sredstva za testiranje.
Podobna norost, povezana z neznanjem, je bila devetletna blokada uvedbe motorjev za reševanje na Ministrstvu za zdravje. Vendar ker je količina pametnih pri problemu požarov večja, bo tudi čas več kot vsaj še enkrat daljši.
Smola pri požarih na Krasu je v tem, da so v času dopustov, kislih kumaric, ko v medijih pridejo na dan skrivnosti lepih las Meghan Markle in druge ključne stvari za ljudi in družbo. Pa se iz gašenja suhe trave dela drama, ljudi, ki gasijo, pa se glorificira. Tudi tiste, ki pripravljajo malico za gasilce ali vozijo vodo. Zato je in seveda je tako rekoč bogokletno oziroma slovenskokletno opozoriti na to, da če bi imeli sistem hitrega odziva in ustreznega gašenja, vse nadaljnje težave odpadejo.
Zakaj se je število požarov ob progi Divača–Koper zmanjšalo za – skoraj nič? Zato ker je direktor SŽ Infrastruktura po stotinah posredovanj koprskih gasilcev od leta 1953 naprej in širše dobil predlog, da mu postavimo na kritičnih mestih kovinsko ograjo, ki iskram prepreči preskok v suho travo. Delo je seveda dobila družba, ki je s SŽ v dobrih odnosih, a število požarov je postalo zanemarljivo. Po 60 letih garanja, odrekanja in ne vem česa še vsega na račun gasilske srenje, ki ni bila v stanju napisati najpreprostejše rešitve. Ko je »največji požar na Krasu« ob tej progi, torej suho travo in grmovje, gasilo preko 1000 gasilcev. Drama. Tudi v tem primeru akterji 20 let niso v stanju razumeti tega, kar jim govori nekdo, ki ni gasilec. Zagotovo največja žalitev najbolj zaupanja vredne skupine v družbi pa je trditev, da je gorenje kemijski proces. In gašenje tudi. Preprečuje se dostop kisika do gorenja ter odvzema toploto.
Naslov v medijih »Satelit za gašenje požarov« pa je nadgradnja tega plazu idej o tem, da sta se za pregledovanje požara nabavili dve brezpilotni letali za 300.000 evrov, od katerih za drugo ne vem, če so ga že našli. In da bodo sedaj za gledanje dima nujno, ampak res nujno potrebovali še satelit. Požari na Krasu so res iz vesolja vidna človeška neumnost.
Tisti, ki nismo v vesolju, pa lahko na tleh vidimo to, da Janševa vlada v dveh letih epidemije kovid in pri povečanju zunanjega dolga za 5,5 milijarde evrov ni v enem DSO-ju, ZD-ju ali UKC-ju namestila ključne rešitve preprečitve okužb, ki se širijo po zraku, s sistemi za odvajanje okuženega zraka iz zaprtih prostorov. Res je neodgovorno primerjati teh – samo – čez 16.000 okuženih v DSO-jih ter čez 2500 umrlih s tem resnično dramatičnim, največjim požarom suhe trave in grmovja ter redkih dreves na Krasu. To lahko počne samo nekdo, ki ni v vrhu gasilske srenje, zato je torej neodgovoren.«
Velja ponoviti opomnik, da se je strokovna posvetovalna skupina vlade namesto tega ponovno raje odločila za »maske« kot ukrep: četudi je znanost dognala, da širjenja okužb ne preprečujejo, da so resno škodljive in da lahko k hitrejšemu in večjemu širjenju okužb celo prispevajo. Razumi, kdor zmore.
G. Vilar vztraja pri naslavljanju najodgovornejših odločevalcev, četudi so ti do njegovih predlogov povsem ravnodušni. V enem od pisem zapiše:
»Spoštovani, dr. Golob vse prestavlja na ministra Loredana, ta na dr. Fafangla, ta pa na število okuženih v bolnišnicah. Kot pravljica o puljenju repe. Na koncu bo spet odločalo o obsegu epidemije to, ali je pametnejši virus ali vlada. Očitno virusi lažje mutirajo kot politika vlad v Sloveniji. Reševanje širjenja kovida je enako navodilom za uporabo. Odločevalec, kot kupec, jih prebere in sprejme ustrezne ukrepe po tem, ko mu novega izdelka na noben način ne uspe spraviti v pogon ali omejiti širjenja okužb. V drugi osebi množine Vas naslavljam zato, ker je normalno, da se predsednik vlade ne ukvarja in ne bere tako nepomembnih stvari, kot je rešitev za 2000 mrtvih manj.«
In ponovno še slikoviteje ob medijski objavi z naslovom »Vladna skupina za kovid razkriva«:
»O tistem, na kar nekateri opozarjamo v časopisnih Pismih bralcev in v kolumnah. Udarili bodo z macolo po kovidu. In če bo ploščato, bo to lopata, če pa bo okroglo, pa bodo vile. Ukrepi bodo odvisni od števila sprejetih v bolnišnico, tako pravijo. Potem pa je treba obvezno ponuditi bolnišnicam visoke zneske za hospitalizacije, da bodo imele interes spraviti noter čim več okuženih ljudi.
Vladna skupina, sestavljena iz ljudi, ki ne poznajo prve faze širjenja česarkoli po zraku, ki verjetno niti ne vedo tega, da sta pri vsaki od epidemij dve fazi, ne bodo sprejeli ukrepov zmanjšanja širjenja okužb po zraku, temveč bodo čakali na kovid, da pride. In potem ga bodo presekali na dva dela. Prvi, ko pade v vodo, ta bo 'štr-bunk', in drugi, ko pade v vodo, tu bo šlo za 'štr-bunk'. Vmes pa bo morda še tisoč ali dva tisoč mrtvih več.
Nekaj podrobnosti iz ljudskih pripovedk sem uporabil zato, ker je bila politika prejšnje in je politika sedanje vlade ista, eno in isto. Ne, ni bil problem prejšnjih ukrepov ta, da so bili z javnostjo napačno skomunicirani, temveč da so bil napačni že v osnovi! Ne čaka se, kaj bo naredil virus, ampak se naredi tako, da virus ne bo mogel doseči ničesar.
Napačnost ukrepov je v tem, da se jih ne oblikuje na realnih vzrokih širjenja bolezni. Stvari so bile dejansko v zraku. Ja, ključen faktor širjenja tudi te epidemije je ostajanje izdihanega zraka tudi okuženih oseb v zaprtih prostorih. Tega pa se odstrani z njegovim odvajanjem, kot to poznamo iz gospodarstva, stranišč, kuhinj, letal, ali s filtriranjem, če odvajanje ni mogoče.
Fafangel, dr. med., Loredan, dr. med., ali dr. Golob se tega problema lotevajo z iskanjem enotne rešitve za raznolike probleme. Načini širjenja v različnih pogojih in prostorih so različni, česar nihče med njimi očitno ne ve. A o tem vseeno odločajo. Ker ne vedo dovolj, tudi ukrepi niso ključni za reševanje problema.
Preprečitev okužb je ključna v kritični skupini. Ne v avtopralnicah, ampak glede oskrbovancev v DSO-jih in pacientov v UKC-jih. Zajezitev širjenja okužb v kritične skupine, ki so definirane in locirane, je mogoča. A samo z znanjem, ne pa z akademskim nazivom. Edini poznan način, s katerim preprečiš vstop virusov, bakterij, delcev ali plinov v dihalni sistem in nato v kri, je, da tega v zraku ni, da to izločiš iz zraka. To pa dosežeš s konstantnim odvajanjem zraka iz prostora. Ali s konstantnim čiščenjem zraka. Ne z odpiranjem in zapiranjem oken, nameščanjem oken, ki bolje tesnijo, in s prepihom. Lahko pa konstantno to ignoriraš in se potem čudiš, od kod 8000 mrtvih. V Sloveniji se bo epidemijo omejilo po tem, ko bodo odločevalci stopili iz pravljičnega sveta v realnost.
Razvoj človeštva gre naprej. Nekoč so knjige kurili, sedaj časopise predstavniki desnice, če lahko, odjavljajo. V razumnem svetu dejstva in informacije niso last katerekoli politične usmeritve, ki bo odločala o tem, kaj kdo sme vedeti. Pa bi bilo zelo koristno, če bi prejšnja in sedanja vlada brali napisane stvari, recimo dr. Kebra, ki je mnogo pred tem, ko je to postala globalna ugotovitev, strokovno definiral probleme in posledice ostajanja virusov v zraku v zaprtih prostorih. Kdor bere, ve več. Kdor ne prebere navodil za uporabo, pa ima najpogosteje težave.«
Dejansko stanje, zlahka zapišem »resnica«, ki jo tudi g. Vilar neumorno promovira 24/7, je paradoksalno sila enostavna. Ni pa enostavno sprejeti tektonskega zdrsa, odklona, ki so si ga privoščili novinarji in mediji. Tudi da v tej drži vztrajajo. Razen če je med pametjo in denarjem še toliko drugih reči, zaradi katerih labirint nemišljenja, neznanja, deficita bistrosti in osebnostne pokvarljivosti postane brezizhoden.
»Urbanija je kot direktor UKOMA v času prejšnje vlade, ko je bil tedanji premier opozorjen na ignoranco Gantarja, Bregantove in vrha MZ-ja, namesto tega, da bi ukrepal, moje opozorilo posredoval – MZ-ju. In so ignorirali še njega. Sicer bi sam dobil odgovor MZ-ja vsaj v vednost. Prejšnja vlada je začela opozorila o napačni obravnavi problemov širjenja okužb dobivati po osmi (!) okužbi. Danes, po njeni dvoletni vladavini, je stanje čez 8000 mrtvih ljudi. Gospod pa je poročen z zdravnico.
Če bi novinarji na RTVSLO lahko brali vsaj Pisma bralcev in določene kolumne, bi za fatalne napake prejšnje vlade in ministrov vedeli mesece pred tem, ko je 230 znanstvenikov opozorilo na isti problem in ga razločilo vrhu WHO-ja. Ja, vedenje in razumevanje dejstev bi samo v DSO-jih v Slovenji lahko preprečilo čez 2500 smrti. Globalno pa milijone. In potem se pojavi neki Whatmough ali Urbanija, ki določita, kaj smejo vedeti novinarji iz drugih medijev in katere medije se sme naročati in brati. Leta 2022.
Če parafraziram Goetheja, ki zagotovo ni poznal članov SDS-a, ter njegovo misel o tem, da ima vsak narod svoje idiote, v sodobno obliko: vsak narod ima svoje talibančane.
Ne, da bi se direktorji javne TV bavili z vprašanji iskanja načinov, s katerimi ljudi kar najbolj izobrazijo o tem, kako se potencialnim okužbam in prenosom izognejo, ne. Oni se ukvarjajo s tem, kaj novinarke smejo brati. Evo, kitajska politika na sončni strani Potočke zijalke.
V Sloveniji je navkljub temu, da je prejšnja vladna sekta vedela še pred ostalim svetom, kako se preprečijo okužbe in smrti, ta to ignorirala. Po dveh letih in pol nima niti podatkov, da bi en sam DSO, ZD ali UKC imel nameščene sisteme za dodatno odvajanje zraka. Strošek ureditve enega DSO-ja je mnogo manjši od plačanega neizkoriščenega dopusta ministrov.«
In kaj ob tem reči glede aktualne vlade, njenih predstavnikov na javnih funkcijah in strokovnih sodelavcev? Pasivnost se nadaljuje. Napake se ponavljajo. Še naprej prevladujeta molk in ignoranca glede ključnih vprašanj in ukrepov. In gola vključitev izolirane besede »prezračevanje« v izvedbeni načrt ukrepov za jesen in zimo ni niti malo več od nič. Žalostno. Šokantno. Neodgovorno. Zato tudi sramotno.
Javna raba pameti najbrž je moralna dolžnost. Nespametnost odločevalcev pa nikakor ni pravica.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
