Po počitnicah je za vse težko. Treba se je zagnati na novo. Možgane spet priklopiti na »on« in se zakopati v delo. Tako je bilo tudi že pred trideset in več leti. Ko smo ponovno pridrli nazaj v šolske klopi, so od poletja zdelani tovariši in tovarišice tako za prebijanje ledu vsako leto znova nadobudnim učencem naložili popočitniški spis o počitnicah. Vsi ti spisi so se, brez izjeme, končali z enakim stavkom. Počitnice so hitro minile.
Tako je bilo tudi tokrat. Brez izjeme. In upam, da ste se odpočili, kajti vračamo se nazaj v jesen. Ta naj bi bila po napovedih ekonomistov in političnih strategov precej huda za celoten zahodni svet. Faktorjev je več. Okrevanje po pandemiji, ki morda še ni povsem končana. Stagflacija. Vojna v Ukrajini. Pomanjkanje goriv z vrtoglavimi cenami. Lakota v številnih delih sveta. In še bi lahko naštevali.
Slovenija je del vsega tega, pri tem pa vztrajno in še kar naprej nosi tudi svoj tranzicijski nahrbtnik. Po vsakih volitvah, ko sledi medijsko in politično razglašena »normalizacija«; ko zmagajo »napredne« sile, ki jih vodi vselej novi obraz, se odstre dodatna dimenzija sistemskega problema slovenske demokracije. Tako je tudi tokrat.
Zanima me, če zna kdo odgovoriti na vprašanje, kako se imenuje oblika političnega sistema, v kateri »neodvisni«, »nepristranski« novinarji, najpogosteje brezhibnega »javnega medija«, ki so pod prejšnjo oblastjo le-to nemilostno nabijali, često tudi pod vsakršnim nivojem profesionalnega novinarskega delovanja, pod novo oblastjo ne le pospravijo svoje kritično pero in mikrofon, temveč odkrito slavijo zmago nove oblasti, ki se ji v vsej svoji »neodvisnosti« in »nepristranosti« tudi pridružijo z upravljanjem političnih funkcij? Pri tem pa jih novi predsednik vlade – zlasti menda najboljše med preiskovalnimi novinarji – odkrito vabi v svoje politične vrste?
Tak sistem ni demokracija. Če pa se že tako imenuje, pa ima taka demokracija brez dvoma hud sistemski problem. Zakaj: resnične demokracije ni in je ne more biti, če ne obstaja profesionalni ceh, po imenu novinarstvo, zasebno in še posebej – v Evropi – javno, ki kot del svojega poklicnega poslanstva skrbi, da se v pogojih čim večje pluralnosti, uporabljajoč profesionalne instrumente novinarskega poklica, ločeno od vsakokratne vladne in opozicijske politike išče resnica o javnih in tistih zasebnih zadevah, ki v vplivajo na javno.
Enako velja za civilno družbo. Demokracije brez resnične civilne družbe ni. Ni pa resnična civilna družba tista, ki se pajdaši z oblastjo samo zato, ker ji (ali pa da ji) ta oblast namenja javna, davkoplačevalska sredstva. Taka civilno-oblastvena partnerstva so v demokraciji contradictio in adiecto, ki namesto demokratičnega značaja neke družbe potrjuje njen politično ugrabljeni značaj.
Pri tem pa prav nič ne pomaga, če ti isti mediji ter civilnodružbene organizacije, ki zdaj niti več ne skrivajo, da so ne le svetovnonazorsko zlizani z oblastjo, temveč dejansko postajajo njeni vojščaki, ves ta proces slavijo in opevajo pod krilatico »depolitizacija«. Tega zaključka ne spremeni niti izvoženo-uvožena podpora Evropske komisije za take rabote. Ko politična politika ter depolitizirani mediji, v katerih je vse manj novinarjev, vse več pa odkritih političnih aktivistov, izvajajo depolitizacijo sistema in vsakovrstnih kadrov, ne gre za prav nič drugega kot čistke in orbanovsko ugrabljanje države.
Orbanizem, da ne bo pomote, ni lastnost samo tistih, ki s tem gospodom prijateljujejo in bi mu bili radi podobni; temveč je tudi objektivna posledica ravnanja onih, ki orbanizem v svoji progresivnosti deklarativno na moč obsojajo in na bruseljskih parketih zavračajo ter zato tamkaj uživajo veliko slavo. Orbanizem kot oblika avtokracije ima zato domovinsko pravico tako na desni kot na levi, odvisno od domovine, v kateri se nahajate.
Pod črto. Ko boste sami pri sebi ugotavljali, da so počitnice prehitro minile, naj vas ne popade nepotrebna tesnoba, da po novem živite v državi, kjer je v sistemskem smislu z vidika demokracije (in pravne države) pravzaprav vse postavljeno na glavo. Občutki tesnobe zdaj res niso potrebni, preprosto zato ker je tako sistemsko zavoženo stanje v Sloveniji navzoče že od nekdaj.
Skrbi nas lahko le to, da bo v pogojih tako »depolitiziranih« medijev, civilne družbe in javnega prostora kot takega to jesen potekalo dvoje poštenih volitev, na katerih ljudstvo tradicionalno izvoli točno tisti novi obraz, ki mu ga servirajo opisani »depolitizirani« mediji v spregi s civilno družbo prav take kvalitete. Ampak tudi ta skrb je slednjič odveč. Tudi poštenost je, slednjič, v funkciji tega, kar vam povedo mediji in njihova oblast. Mar ne?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
