Vsako leto izbiramo prostovoljce leta in se čudimo, kako je mogoče, da jih je toliko in opravijo milijone ur brezplačnega dela. Ste vedeli, da je v Sloveniji vsaj 300.000 prostovoljcev, kar je okoli 15 odstotkov vsega prebivalstva? Ali veste, koliko ur brezplačnega dela opravijo? Kar 11 milijonov ur! En sam človek bi za to delo porabil okoli 1300 let. Imamo 2150 prostovoljskih organizacij in društev. Številke nas vedno znova osupnejo in ko mislimo, da smo že prav vse slišali, izvemo za novo hrabro in plemenito dejanje ter posameznika, ki ga je opravil. Pa so vedno vsi tudi pošteni ali se najde kdo, ki izkoristi dobroto ljudi in koga prav grdo ogoljufa?
Zagotovo, vedno so tudi ljudje s slabimi nameni. Treba jih je nemudoma odkriti, izločiti, prijaviti in kaznovati. Zaradi njih lahko namreč na vse ostale pade grd madež. Ne zaslužijo si ga! Zato bodite pozorni in o zlikovcih takoj poročajte. Ne sme se jim izplačati, strah pred odkritjem goljufije mora biti res velik.
Prostovoljstvo izvira iz široko umnosti in sodelovanja, zato ga ozko umnim in gospodovalnim še posebej priporočamo.
Ko govorimo o prostovoljstvu, pred nas stopijo posamezniki in skupine, ki pomagajo ranljivim skupinam ljudi, žrtvujejo svoj prosti čas in energijo, se razdajajo, za opravljeno delo pa običajno prejmejo zgolj zahvalo ali pa še te ne. Ker je niti ne pričakujejo. To so pravi prostovoljci in takim je predsednik republike kot 10-letni častni pokrovitelj dogodka Mladinskega sveta Slovenije, pred nekaj dnevi na Brdu spregovoril, stisnil roko in z njimi posnel na desetine fotografij. Ker so to želeli, ker jim slika s predsednikom res veliko pomeni.
Prihajali so na oder, kjer so jim priznanja podeljevali kar trije aktualni ministri.
Našli smo jih med ustvarjalci lahko berljive ustave, vozniki starejših, spremljevalci vseh vrst tako ali drugače prikrajšanih v naši družbi - od otrok do starejših, bolnih, pa tudi invalidov. Kako zelo so občudovani, je kazal huronski aplavz njihovih najbližjih. Dvorana je pokala po šivih in srečni smo bili, da sta dve krizni leti za nami. Leti, ko so mnogi še bolj kot kdaj koli prej, potrebovali prav Sočloveka - človeka z veliko začetnico.
Kovidna kriza je ljudi dobesedno oddaljila, saj smo bili zaradi preprečitve širjenja virusa prisiljeni v ostajanje za štirimi stenami, s čim manj stiki, celo brez najbližjih. Širil se je strah pred okužbo preko druženj, zato so mnogi v samoti zapadli v depresijo, iz katere je sedaj težko iziti povsem brez posledic. Zdravila niso dovolj.
In vendar so dobri ljudje iskali prav take in jih našli. Če morda ne ob najhujšem zaprtju države, pa takoj zatem. In telefonski klici so se spremenili v srečanja "v živo".
Spominjam se predkriznega srečanja z ustvarjalci "lahko berljive ustave" v predsedniški palači. Sprejela sva jih z akademikom dr. Žekšem. A zapletlo se je že na samem začetku. Pričakovala sva dva ali morda tri predstavnike Sožitja, ki naj bi jih pripeljala gospa Katja Vadnal, neutrudna borka za pravice najšibkejših. A receptor je tajnici sporočil, da jih je veliko, res veliko. Iskali smo primeren prostor za pogovor o posebnem projektu; ustavi, ki bi jo razumeli vsi, tudi osebe s posebnimi potrebami. In ga našli. Predstavitev je bila izredno zanimiva. Predsednika je ideja navdušila in letos so postali celo prejemniki najvišjega priznanja "Prostovoljec leta".
Tako ustavo bi pravzaprav lahko prebral vsak in jo celo povsem razumel. Odlična ideja!
Spominjam se, kako sem kot varuhinja človekovih pravic pogosto kritizirala mnoge "globokoumne" odločbe državnih organov in služb, ki so jih na več straneh v zgoščenem in drobnem tisku prejemali ljudje, ki jih brez "prevoda" oz. vsaj dodatne razlage, sploh niso razumeli. Mnogi so jih celo prinesli k nam, ko so že zamudili vse roke za možna pravna sredstva. Nekateri so iskali in našli odvetnika, a običajno le taki s sredstvi zanj. Tedaj sem zatrjevala, da bi morale odločbe ob uradni in po vseh členih razdelani odločitvi, imeti še kratko in vsakomur povsem razumljivo razlago bistva konkretne rešitve. Potem vsaj veš, kaj in zakaj je tako odločeno. Nato je seveda na vsakomur, da se odloči - pritožiti ali ne.
Vse več je sedaj tudi lahko berljivega branja, kar navsezadnje dviga raven bralne kulture tistih, ki drugačnega ne bi zmogli prebrati. Postala sem ambasadorka takega branja med "posebnimi" skupinami ljudi. Kako lepo jih je bilo opazovati pri branju. Videl si, da zelo uživajo. S kakšnim zanosom in ponosom so pripovedovali o knjigah. Zveza Sožitje je izdala celo zbirko lahko berljivih predstavitev človeškega telesa, pa tudi spolnosti; moških in žensk.
Za strokovnjake pa je izšla tudi prav posebna predstavitev spolnosti za invalide. Do nje imajo tudi invalidne osebe vsekakor pravico, le da so pri nekaterih podane določene omejitve, ki jih je treba razumeti in tudi sprejeti. Knjiga v marsičem preseneča. Še bolj pa je vse prisotne na njeni predstavitvi presenetil invalid, ki je opisal svoje doživljanje spolnosti, za katero mora običajno plačevati, čeprav bi se raje ljubil z osebo, ki za to ni plačana. Njegove tovrstne izkušnje so nas naravnost ganile.
Tudi zato je tako pomembno, da se za vse skupine "ranjenih in ranljivih" najdejo ljudje, ki jim vsaj prisluhnejo.
Zaključim lahko, da pri nas obstaja ogromno ljudi, ki ne mislijo le nase, pač pa tudi in predvsem na druge, zato si vsi zaslužijo priznanje. Mnoge vsak teden najdemo med "imeni tedna" na Valu 202, nekatere v zelo različnih izborih izpostavijo drugi mediji, z "jabolki navdiha" marsikoga nagradi tudi predsednik republike. Podelil je že 40 jabolk navdiha - bronastih kipcev in 25 replik priznanja jabolko navdiha - junakom človečnosti in upanja, prejeli pa so jih "vsi", ki so v času epidemije skrbeli, da je šlo življenje naprej.
Seveda se vedno najde (še) kdo, ki ga prav vsi "spregledajo". Marsikdo se namreč niti ne želi javno izpostaviti in se raje "izgubi" v množici dobrotnikov. Je "anonimus", ki dela za druge in uživa, ko o njem zgolj ugibajo, a nikoli zares ne uganejo, kdo je in od kod.
Pomembna so namreč dobra dela in tisti, ki dobijo njihove "sadove".
Že danes poskusite stopiti v to "množico". Doživeli boste prav poseben občutek, ki odtehta vse nagrade.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
