»Morda je smisel življenja res ležanje na plaži in čivava na straži. Država ščiti javne uslužbence, ne pa državljanov« (Mitja Vilar). »Gate na glavo, pa dva svinčnika v nos« (Zoran Predin).
Povest o posrečenih ljudeh pravi, da so mojega soimenjaka strogo kaznovali. Pretepli so senco njegovega osla. Ta je rinil tja, kamor mu ni bilo treba. Bolje, kamor ne bi smel riniti. Povzročil je škodo. Potacal je vrtne pridelke. Celo jedel jih je. To si je dovolil, četudi ni bil strokovnjak za vrtnarjenje in poljedelstvo. Ko bi le bil – strokovnjak. Potem bi mu morda bilo oproščeno in odpuščeno. Če bi bil stroka. A ni bil stroka. Bolje, ni bil prava stroka. Zato tam, kjer ni bil stroka, ni imel monopola. Če bi imel monopol, ker bi bil prava stroka, bi lahko bil in ostal neodgovoren. Lahko bi govoril, ne bi pa odgovarjal. Konspirativno zarotniški viri pravijo, da je med prežvekovanjem vrtnega pridelka razmišljal o filmu, ki si ga ni ogledal v kinematografu. V filmu moški in ženska stojita na dežju. Premočena sta. Začenja ju zebsti. Ona vpraša: »Ali dežuje?« On ji odgovori: »Ne vem, nisem meteorolog.« Osel je razumel poanto filma. Ni pa razumel, da ne sme riniti na tuj vrt in tam čopati pridelkov, ki zrastejo v zemlji ali iz zemlje. Tega točno ne veva, midva, osel in jaz. Nisva strokovnjaka. Nimava prave diplome. Niti doktorata. In nihče se ni tako zelo zmotil, da bi ju nama podaril.
Prejšnji teden sva z oslom izvedela, da ne obstaja ustavna, še manj človekova pravica do čistega zraka. Bila sva presenečena. Bridko sva dojela, da sva živela v samoprevari. Tistih, ki so nama to pisno sporočili, nisva želela dodatno obremenjevati z vprašanji, kako to, da ne obstaja, če pa obstaja, kako je z njo v kontekstu pravice do zdravega življenjskega okolja in kako je s tem v kontekstu pravice do zdravja. Obmolknila sva, ker je pojasnilo prišlo iz institucije, ustvarjene in pristojne za to, da pove, katere pravice imava in katerih nimava, da bi nama tiste, ki jih še imava, lahko varovala, ne da bi varovala karkoli, razen svojega miru, dohodka, nemišljenja in neodgovornosti. Ob tem sva oba, osel in jaz, smela še enkrat prebrati pravilnike in druge podzakonske akte, ki urejajo tehnično opremljenost zgradb, takih in drugačnih. Ker sva to že brala, vselej, ko naju je zanimala tema »zrak«, sva brala hitreje, kot sva brala prvič. Malo sva si celo zapomnila. Obdana z vakuumom sva zajela sapo, torej zrak, da sva ostala tiho.
Prejšnji teden nama je bilo tudi sporočeno, oslu in meni, da je nekdo poskusil izvesti komunikacijski trik in se je v nekem pismu, ki ga je poslal nekim ljudem, skliceval na naju, osla in mene, kot na »strokovnjaka.« Huuu fante, ta ga je res polomil. A škode skoraj ni bilo, predvsem pa ni bil nihče oškodovan, še manj boleče poškodovan, kot bi lahko bil poškodovan hrastač, če bi ga, na primer, avto zbil nekje pri Hrušici in bi odletel čez ograjo, na Štefanov vrt, kjer je res lepa buranja … Hitro je bil ta nekdo postavljen tja, kjer mu je mesto: »Spoštovani, omenjeni gospod v tem trenutku žal ni prava referenca.« Pa sva se lotila analize: kdo pravzaprav je ta gospod, kaj je ta gospod zares, kakšen je ta trenutek, zakaj obžalovanje, da v tem trenutku ni prava referenca in kdo je prava referenca, s podvprašanjem, kaj mora človek storiti in komu mora storiti, da postane prava referenca in ostane prava referenca tudi v tem trenutku, ali pa vsaj brez obžalovanja? Zataknila sva se v novo samoprevaro. Drug drugemu sva konspirativno postavila past, da bi se vanjo lahko ujela: izdelala sva si odgovore. A ker želiva ostati politično korektna, pa prilagojena, ali pragmatično upognjena, tudi, ker si čisto malo želiva biti »v tem trenutku k sreči prava«, da se obžalovanja ne bi izlivala po pločnikih kot neizmerljiva nevednost, slepota in gluhota teme, kakršno lahko povsem zatemni samo bliskavo neznanje in odsotnost sposobnosti mišljenja …, sva izdelane odgovore vrgla čez ramo, si jih zataknila za klobuk in se lotila pretepanja svojih senc. Zmagal je osel, ki je senco neusmiljeno pretepel, sam pa sem pogrnil na doping kontroli, ker se svoje sence bojim. Osel se mi reži v brk, sam pa jadikujem.
Morda mi je prejšnji teden nekdo poslal razglednico, na kateri je priznal, da je želel biti zgledno spoštljiv do institucionalnih priporočil glede zdravja in je med poletom letala odprl okno. Od takrat se mi ne oglaša na telefon. Se mi pa nanj oglasi kralj živali, ki so ga na jasici sredi gozda častno okronali po tem, ko je svojemu krompirjevemu kraljestvu dokazal, da se je med poljubljanjem mogoče dotikati le s komolci in da primerna socialna distanca, meter in pol, zadošča, da si akterja socialnega stika ne bi vzajemno silila v nosni votlini z neprijetnim zadahom. A okronani je imel srečo: podaniki so povsem prezrli sprotno opombo pod črto, v kateri je bilo zapisano priznanje, da je res tako le v primeru, če imata akterja zaprta usta in gledata vsak v svojo stran. Vem, bralka utegne pomisliti, da bi nemara šlo tudi z masko čez usta in nos. To drži. Sicer ne drži kot pribito, a zagotovo drži, četudi znanstvena spoznanja in dognanja pravijo, da naj to ne drži, ker je škodljivo, nevarno, neučinkovito in kontra-produktivno. A to ni odločilno. Pač pa je odločilna uradna in javna ugotovitev, da je bila pred in po slavnostnem preletu letal vsesplošna maškarada največji uspeh znanstvenih humanistov v belih haljah. To drži. Ne drži pa samo to. Več drži. Drži tudi čezpalčna ugotovitev direktorja enega od zdravstvenih domov, pred katerim se odpira čudovit pogled na Alpe, da je nošenje obrazne maske za ljudi s kroničnimi obolenji dihal – npr. astmo – nadvse koristno. Drži, da je ugotovitev morda skromen prispevek k zakladnici znanstvenih analiz na temo, a drži tudi, da moraš zanjo biti - poseben.
Na Veliki planini so med tem nehali rasti zvončki, četudi je zrasel asfalt, kjer ga prej ni bilo. A nekdo je vseeno cepil drva … Morda je cepil kaj drugega, kar je šele kasneje postalo drvo … Ni znano. Predvsem pa nisva, osel in jaz, strokovnjaka. In ne greva iz hiše, dokler ne preveriva vremenske napovedi.
Nekje pred tem in malo po tem, torej skoraj točno vmes, se je oglasil gospod Vilar. Skoraj vsak dan se oglasi. Dve leti in pol. N-tič je pisal in pisno apeliral za ZRAK. Zato sledi njegovo zadnje pismo na temo.
»Dr. Golob prodaja profesionalnost, NIJZ ima že dolgo izključen telefon. Torej na telefonskih številkah ima odzivnik, da jim ni potrebno odgovarjat na klice tistih, ki plačujejo NIJZ. V času epidemije, ko je šlo vse na telefonske linije, lahko preverite, koliko njih in kadrov za sprejem klicev so uvedle slovenske bolnice. Vsaj za eno bi bilo dobro vedeti.
Kot drugo, NIJZ je bil pred dvema letoma ob 8. okužbi opozorjen na neustrezno obravnavo in ukrepe pri širjenju epidemije. Po dveh letih in še malo še vedno ne razumejo bistva. V skupini, ki naj bi vodila ukrepe, so posamezniki, ki poznajo drugo fazo, torej, ko virus v telo vstopi. IN nič od tistega, ki poznamo prvo fazo, torej ko so virusi, bakterije, delci ali plini v zraku.
Seveda Svoboda ne razume prejete pošte, dobili so jo pred meseci, brez odziva. Vodenje Slovenije je nestrokovno. Po 8000 smrtih oseba, ki je v.d. direktorja na NIJZ, razlaga, da se bodo sedaj ukvarjali z zdravljenjem, ne preprečevanjem epidemije. Ta stavek pove dovolj, da je karkoli v smeri omejitve širjenja iracionalno.
V skupino ste dali antropologa in matematika. Kakšnega kung fu borca ali hare krišne, ki imajo enak vpliv na omejevanje širjenja ne boste?
Od začetka so bili na napačno razumevanje problema in postavljanje diagnoze ter ukrepov opozorjeni na MZ, NIJZ, MDDSZ, Urad predsednika vlade in tisto, kar je evidentno, je to, da mnogo akademsko izobraženih kadrov niti po dveh letih ne razume bistva problema širjenja. Kasneje, ko je tedanja vlada že bila opozorjena, je 230 znanstvenikov opozorilo WHO in zdravstveno stroko na napačno razumevanje. Brez efekta na politiko v Sloveniji.
Kaj bo predsednik vlade storil za zaustavitev tega neznanja vseh mogočih doktorjev in magistrov? Prva od dveh faz širjenja česarkoli po zraku, bakterij, delcev, plinov ali virusov je, ko so stvari v zraku. Z zrakom, njegovim gibanjem, se medicina ne bavi. Zdravnikom niti dve leti ni dovolj za razumevanje tega.
Tisto, kar pa bi me presenetilo je to, če boste moje pisanje razumeli in omogočili ustrezno dodatno odvajanje zraka iz zaprtih prostorov. Omogočite uvedbo jasnih rešitev, ki jih imamo v gospodarstvu desetletja. Kako mislite, da izgleda proizvodnja, pakiranje kemijskih produktov, hrane, zdravil? Kdo ureja zrak v letalskem prometu, zdravniki?
Tisto, kar najbolje predstavlja stanje tukaj je dejstvo, da so v Potočki zijalki po mojih podatkih našli samo kosti medvedov, ne pa ljudi, ki so očitno vedeli, kje in kako morajo kurit, da se ne zastrupe in zaduše. Kar pa je za preteklo vlado in kadre v državnih institucijah danes prezahtevno strokovno vprašanje – kako preprečit širjenje covida. Mitja Vilar.«
Spet se, osel in jaz, pretepava po senci … Zemlja je ravna ploskev, okoli katere se vrti sonce, zato bom poskušal, dokler mi ne bo uspelo – pobegniti svoji senci. Na glavi bom imel gate in v nos, vajen tega in onega, si bom rinil svinčnik. Ko mi bo to uspelo, bom strokovnjak in imel bom monopol …
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
