Slovenija je dobila novo vlado. Zaradi političnih manevrov dela opozicije sicer še ni polno operativna na način, kot si ga je sama izbrala, vendar se bo to že v kratkem spremenilo. Tako bo na čelu izvršilne veje oblasti nova politika, novi ljudje, tradicionalni novi obrazi, s katerimi naj bi po naravi stvari prišle tudi nove ideje. Prav zato bi v deželi moralo vladati prešerno vzdušje. Po demokratičnih volitvah, ki vedno znova in znova pomenijo nov zagon politične skupnosti, bi nova vlada morala prav tako pomeniti in biti obet za nove priložnosti vse bolj poglobljenega razvoja slovenske republike. Zakaj pri nas ta občutek in praksa manjkata?
Namesto pozitivnega političnega vzdušja, ki bi se lahko razvilo po vsakokratnih volitvah, slovenski polis preplavi prav nasprotni val občutkov. Pa ne gre za to, da so eni v višavah, ker so zmagali, druge pa napade malodušje, ker so izgubili. Oboje je povsem normalno, ker, kot na vsaki tekmi, ima poraženec pač mačka.
Ni pa normalno, kadar je zmagovalec, kot da bi bil na steroidih, opit zmage, prežet z revanšizmom, zavezan k temu, da podre vse, kar je bilo zgrajeno pred njim. Prav tako je nenormalno, če poraženec v svoji zagrenjenosti ne more dopustiti vsaj tistih 100 dni političnega miru, da se nova oblast pač postavi, kot si je sama zamislila.
Še bolj pa je zgrešeno – pravzaprav patološko – če zamenjava oblasti v javnosti, med našimi in vašimi, povzroči povsem histerične reakcije, po katerih je ne-naša oblast vselej diktatura, ali pa kar politična apokalipsa. Taki odzivi prispevajo zgolj k popolnoma zastrupljenemu ozračju, ki iz političnega nasprotnika napravlja sovražnika; iz drugače mislečega sodržavljana pa nekoga, s katerim ne želimo imeti prav nobenega opravka. Tak družbeni strup pomeni zaton politične skupnosti in postopno usihanje države in njenega razvojnega potenciala.
Ta zadnji je še posebej na udaru, kadar menjava oblasti, z ene ali druge strani, v praksi privede tudi do popolne prevlade kadrovanja izključno »naših«. Slednje ne deluje že v velikih državah, kjer konkurenčni politični bloki razpolagajo s širokim kadrovskim bazenom. Pa še pri njih kadrovanje po kriteriju »našosti« negativno vpliva na meritokracijo, v odsotnosti katere pač ni mogoče dobro upravljati prav nobenega sistema, vključno z državo.
Pri nas, narodu, ki šteje pičla dva milijona; ki mora že tako ali tako iz petnih žil vleči kadrovski potencial za vse institucije in naloge, ki jih morajo opravljati tudi neprimerljivo večje države, je kadrovanje izključno po »našosti« in »vašosti« naravnost uničujoče. Ker nobeden od dveh, pogojno treh, političnih blokov nima dovolj usposobljenega kadra, da bi si lahko izbral izključno sebi lojalne ljudi, imamo opravka s konstantnim nižanjem praga za zasedbo institucionalnih položajev te države. Rezultati so že, še bolj pa bodo vidni v prihodnosti, in to prav na vseh področjih našega družbenega življenja.
Prav zato je še kako pomembno, da se zavemo, da to kar se naše politične elite gredo v zadnjih treh desetletjih preprosto ni normalno. Ozračje, ki so ga ustvarile, prakse, ki jih udejanjajo, skorajda sovražnosti, ki vejejo med političnimi bloki, ustvarjalci javnega mnenja, civilno družbo in posledično med ljudmi, ni normalno. Ni nekaj, kar boste, na primer, našli v Nemčiji, ki se v Evropi, če že ne v celotnem zahodnem svetu, ponaša z najbolje delujočo demokracijo. Čeprav je tako stanje pri nas torej običajno, pa je hkrati zelo demokratično patološko, zato bi ga veljalo čim prej prekiniti.
Ko bi to storili, pa bi šli lahko naprej na način, kot so predlagali utemeljitelji političnega liberalizma. Ta, zdaj že stara šola iz zadnjih desetletij prejšnjega stoletja, ki se je razvila v politični in pravni teoriji onkraj Atlantika, nas uči, da je tako na pravo, kot je dejal Dworkin, kot tudi na politiko, kot želim Dworkina za namene te kolumne prafrazirati jaz, mogoče gledati kot na verižni roman.
Zamislite si, da je naša Slovenija, kot politična skupnost, vpeta v pisanje skupne knjige. Knjige, o tem, kdo smo, kaj smo in kam gremo. Knjige, po kateri vsi skupaj tudi dejansko živimo. V skladu s to idejo vsake volitve pomenijo novo demokratično upravičenje za novo oblast, da doda novo poglavje v knjigo slovenske politične skupnosti. Novo poglavje, ki bo v duhu knjige kot celote, ki bo črpalo iz njenega preteklega najboljšega razumevanja, dobrih praks, na katerih bomo zgradili nove, še boljše.
Če bi ravnali tako, bi lahko Slovenci, svoji vsestranski šibkosti navkljub, živeli in razvijali dobro državo. A kaj, ko že tri desetletja počnejo obratno. Namesto da bi pisali skupno knjigo, želi vsak politični blok imeti svojo. Ker pa je to nemogoče, po vsakih volitvah novoizbranci želijo na silo iztrgati iz nje vse strani prejšnjega političnega poglavja in pisanje novega vse bolj zaupajo ne pisateljem, temveč pisunom. Tako pač je pri nas. In tako pač ne bomo prišli nikamor.
Zato vzpostavimo vendar javno-intelektualno-civilnodružbeno-institucionalno vzdušje, po katerem bo nova vlada, pa katerakoli že, pomenila nove priložnosti za vse. Ne samo za naše ali za vaše!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
