Vera v zdravnika se veča z boleznijo.
Baurzhan Toyhibekov
Ste že slišali za Vivino akcijo Moj zdravnik? Poteka že 26. leto zapored in v njej prav in zgolj pacienti izbirajo najboljše zdravnike, sprva so le med družinskimi, pediatri in ginekologi, letos pa v kar dvanajstih kategorijah. Med njimi so enkratni, srčni, navdihujoči in posnemanja vredni ljudje, ki svoj poklic jemljejo kot izjemno poslanstvo. Žarijo ob mislih, da naredijo vse za svoje bolnike. Njihov delavnik se ne konča po osmih urah. Za bolnike skrbijo tudi v prostem času. Zato so nekaj posebnega. Zakaj pa niso vsi taki? Zakaj je toliko nezadovoljnih pacientov? Upravičeno?
Sploh slišimo za mnoge odlične zgodbe, ko pa ljudje raje kritizirajo kot hvalijo?
Zato tako radi posplošujemo... in trdimo; vse je slabo.
Kako pa bi morda izbirali "naj sodnike"? Kdo bi zanje sploh glasoval? V vsaki pravdi, kazenskem ali spisu s kateregakoli področja, je namreč ena stran povsem nezadovoljna, druga morda polovično, povsem srečnih pa je zelo malo. So pričakovali preveč? Celo po mediacijah vsega niso dobili. Vsak namreč tudi tedaj meni, da je morda preveč popustil in bi jo lahko odnesel bolje.
Če kam ljudje kličejo in izpostavijo svoj primer, sporočajo zgolj kritike. Za pohvalo je škoda vzeti telefon v roke in....
Kdo pa povzroči več škode? Pri zdravnikih so sicer lahko pacienti prezgodaj na pokopališču, običajno ne po njihovi neposredni krivdi, pri sodnikih morda v zaporu, tudi ne po krivdi sodnikov. Nekaj so pač storili. A, pri prvih lahko komisije ali nadzori v izjemnih primerih prinesejo zgolj in samo še odškodnino, življenja ne, pri sodnikih pa morda nekoliko drugačno odločitev, kdaj tudi prostost, življenje pa itak nikoli ni bilo ogroženo ali povsem izgubljeno. Kako jih torej ocenjevati, kako vrednotiti in nagrajevati? Kdo je boljši; tisti, ki oprošča ali obsoja, prisoja visoko ali nizko odškodnino, tako ali drugače sodi v vseh vrstah sporov , izreka mile ali visoke kazni,.....? Odvisno kdo to ocenjuje. Za povzročitelja je vse prehudo in nepravično, za žrtev ali sorodnike vse premalo, javnost, ki ve premalo, pa je spet razdeljena.
Težko, kar nemogoče pa je postaviti kriterije in izbirati. Kdo pa naj sploh glasuje: stranke, kolegi, laična ali strokovna javnost,..??? Bodo res?
Zato imamo zgolj glasovanja o najvplivnejših pravnikih, pri čemer so sodniki med njimi običajno dokaj redki in še tedaj ne zaradi odličnega sojenja, pač pa širšega udejstvovanja, strokovnih predavanj in večje prepoznavnosti.
Med naj zdravniki pa najdemo zgolj take, ki jih je v "višave" zdravstva potegnil zgolj in samo njihov osnovni poklic. Ta je alfa in omega vsega na kar prisegajo. Pod "glasovanja" so tako podpisani le hvaležni pacienti ali visoko doneče strokovno odkritje.
Ste morda kdaj doživeli, da bi bil za "ime tedna" sploh predlagan kak sodnik? Med kandidati pa smo že našli nekaj izjemnih zdravniških imen, vsako uvrščeno pa je bilo tam povsem zasluženo. Običajno prav zaradi kakšnega izjemnega odkritja ali posega, ki ga ni opravil še nihče. Celo v svetu ne.
Pri politikih pa je seveda povsem drugače, saj so na "očeh" medijev in javnosti; naše, vaše, njihove.
Nenehno se uvrščajo na vseh vrst lestvic priljubljenosti, se po njih vzpenjajo in padajo, z njih celo izginjajo. Stari odhajajo, novi prihajajo. Različne agencije, celo povsem različni rezultati. Le kako jih dosežejo? Vse je seveda odvisno od anketiranih. Kako pa anketarji sploh izbirajo klicoče? Kje dobijo njihove telefonske številke? So naključno izbrani ali se ponavljajo? Poznajo tiste, ki jih kličejo in vnaprej vsaj približno vedo za njihovo politično pripadnost in tudi za odgovore? Kdo pa ima danes sploh še stacionarno številko? So torej klicani zgolj na mobilne številke in kdo ob vseh opozorilih o prevarah še odgovarja popolnim neznancem? Vedno me je to zanimalo, do pravih odgovorov pa je kar težko priti. Najbrž za klicatelja to ni prav lahko opravilo.Tako vsaj menim.
Z veseljem pa sem letos ponovno prisostvovala razglasitvi naj zdravnikov. Odvijala se je minuli četrtek, 9. junija v Šentjakobskem gledališču. Predsednik republike je namreč častni pokrovitelj tega dogodka in letos je bil ta dan v tujini.
Po dveh letih zakritih obrazov in zgolj oči, ki so razkrivale duše (še) neokuženih s covidom ali prebolelih, smo se spet videli v "celoti", se nekateri celo objeli in pogovarjali, pogovarjali... Osrednja nit zgodbe o uspehu je bil namreč tokrat prav dialog.
Imajo zdravniki zanj sploh čas ali zgolj pristopijo k pacientu na operacijski mizi in opravijo svoje delo? Je prav zato tako težko in na meji izgorelosti biti družinski zdravnik? Kdaj jih bo sploh dovolj in kako jih zagotoviti vsem, tudi tistim 130.000-im , ki ga sploh nimajo in -kako žalostno- nekateri obiskujejo celo pro bono ambulante, čeprav plačujejo zdravstveno zavarovanje.
Leta in leta poslušamo zgolj o problemih in iskanju rešitev. Je res vse povezano s plačili, ki so seveda boljša v zasebništvu? A do zasebne ambulante je treba priti in to nikakor ni poceni. In tudi kasneje se z vsem borimo sami...
Spominjam se časov, ko smo v majhnih čakalnicah zdravstvenih domov, seveda povsem nenaročeni, čakali in čakali. Prihajali smo, ko je bilo res nujno. Mnogi so neusmiljeno kašljali in širili viruse vseh vrst. Nekateri so prihajali zgodaj, še pred odprtjem, na veliko klepetali s "sosedi", izmenjavali dragocene izkušnje, po sprejemu ponavadi kihajoč odhajali še v laboratorij in nazaj... Danes je potrebno biti za vstop v laboratorij zdrav, saj te na vhodu počaka merilec temperature, ki prav na glas pove: temperatura normalna. Lahko vstopite. Kaj, če ni? Na vratih laboratorija pa še dodatno piše: Ne vstopajte, če kašljate, če imate temperaturo, če....Torej je dovoljen vstop le popolnoma zdravim. Pa koga zares zanima zgolj krvna slika ne da bi vsaj sumil na zdravstvene težave??? Za to so namreč preventivni pregledi. In vendar mi je tam zaposlena povedala, da težav ni.
Vsekakor pa je virus marsikaj spremenil tudi v pozitivno smer. Vsepovsod smo naročeni na točno uro, vstop na polikliniko ti računalnik odobri le petnajst minut pred uro pregleda. Že minuto prej zapiše: nimate vstopa. Navaden listek ti zapiše celotno usodo. Na hodniku pred konkretno ambulanto pa še zapis kdo dela v njej , koliko jih je v "obdelavi" in koliko čakajočih - vse z inicialkami. In čakalnih vrst sploh ni. Zakaj v javnem zdravstvu šele sedaj? Pri zasebnikih je bilo tako že dalj časa. Prav čudili smo kako jim to uspe. To je torej sedaj tudi javni "covid uspeh".
Ogromno izzivov pa še ostaja za novega zdravstvenega ministra. Lepo jih je naštel in mi z njim.
Za odpravo korupcije sploh ne vidim ovir. Enotna naročila vse opreme, brez slehernega posrednika. Brez obiskov v ordinacijah, brez... ne bom naštevala, ker je vse jasno. Seveda tudi na ravni države brez korupcijskih tveganj. To se vsekakor da. Mislijo vsi tako? Očitno ne.
Primerna plačila za opravljeno delo. Zagotovo se ambulantno delo ne more povsem primerjati z osemurno operacijo srca ali možganskega tumorja. Naj odločijo pristojni.
Ne morem pa verjeti, da je bilo ljudem v teh dveh letih mukotrpno nositi ubogo masko ob nakupu krompirja in solate, ni pa operacijski ekipi težko imeti cel delavnik na sebi skoraj "vesoljske" opreme, ko ne more niti na toaleto, kaj šele na kavico, ves čas pa odloča o življenju in smrti. Da si sploh kdo upa tarnati kako tega tistih petnajst minut res ne prenese.
Prijateljičin sin - mlad zdravnik na praksi v tujini je poslal sliko z deveturne izjemno težke operacije pacienta, ki je večkrat nihal med življenjem in smrtjo, okoli njega pa prava "vesoljska" ekipa. Sram bi me bilo kdajkoli reči, da za vstop v trgovino Spar, na avtobus, v lekarno ali ambulanto ne bi brez jadikovanja nadela majhne maske. Ste kdaj na to pomislili? Pa še pod nosom so jo imeli mnogi!!!
Če mi kdo svetuje, da je nekaj pametno in priporočljivo in če je to celo zdravstvena stroka, takoj, res takoj ubogam.
Ljudje verjamejo v prave šarlatane in njihove čudodelne zvarke, ne bi pa zdravnikom...Kakšna dvojnost meril!!!
Zato upam, da bo zdravstvo končno dobilo to kar si zasluži. Seveda morajo biti ali postati VSI zdravniki in tudi ostalo zdravstveno osebje taki, kot so nagrajenci Vivine akcije Moj zdravnik. Daleč, daleč nad povprečjem in točno taki kot je npr. Martin Luther King ml. opisal največjega "cestnega pometača". Ta je pometal ceste tako kot bi Beethoven skladal, Shakespeare pisal ali Michelangelo kiparil.
In njegovemu "cestnemu pometaču" bi morali slediti vsi, tudi politiki, sodniki in zdravniki. Ljudje vseh poklicev .
Svet bo veliko lepši. Preizkusite se že danes in nadaljujte jutri..., ker je zgolj tako PRAV.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
