In ko sem ji želela pojasniti marsikaj, tudi to, da bo ob odsotnosti njenega pričanja, oče žal oproščen, je prav besno odložila slušalko.
Primer sicer ni bil "moj" in niti "ljubljanski", a besede so mi segle prav do srca. Živo sem si namreč predstavljala deklico, ki je bila žrtev lastnega očeta, nato odkritja dejanja, več zaslišanj na policiji in sodišču, nekaj pogovorov z izvedenci, kar ji je vse zagotovo pustilo hude - povsem nove posledice ... In tedaj, ko si je zares oddahnila in začela kolikor toliko normalno živeti, je udarilo kot strela z jasnega - novo vabilo v ponovnem sojenju. In spet vse od začetka.
Tedaj je namreč veljal poseben pouk pravne dobrote, ki je bil podan privilegiranim pričam na vsakem sojenju znova. V primeru kasnejše odpovedi pričanju, so se predhodne izpovedbe strogo zaprle v kuverto in sodna odločitev se nanje ni smela in niti mogla opreti. Je kdo kdaj seštel vse te zaprte kuverte? Bilo jih je zagotovo daleč preveč!
In le zakaj od teh prič ponovno zahtevati podoživljanje gorja?
K sreči se je zakon o kazenskem postopku v tem členu spremenil v njihovo korist in je ob ustreznem opozorilu dovolj že eno samo natančno pričanje. Prvič so sicer te priče opozorjene, da bo vse, kar bodo povedale, ostalo v spisu in bo tudi "uporabljeno". Za ali proti obdolžencu.
To je bila povsem ustrezna zakonska sprememba. Pomagala je namreč pričam, ki so bile v hudih dilemah, kaj kasneje narediti. Na mnoge so namreč obdolženci po prvem obremenilnem pričanju hudo pritiskali, jih kdaj celo podkupovali ali jim grozili, da na novem sojenju nikakor ne bi govorile in jih obremenjevale.
Sedaj je torej vseeno kaj počno, prva izpovedba ostane za vedno v sodnem spisu.
Hud primer, ki sem ga kot tožilka doživela, je bilo namreč sojenje obtožencu za več kaznivih dejanj na škodo kar vseh družinskih članov. Očitali smo mu spolni napad na hčerko, nasilje nad sinom in ženo, njeno hudo telesno poškodbo in posilstvo ter celo posilstvo 80-letne tašče. V razpravni dvorani je med branjem obtožnice vladala tišina, ki bi jo lahko "rezal", enemu izmed paznikov priprtega obtoženca je postalo slabo in je sobo zapustil, saj je bil opis kaznivih dejanj naravnost grozljiv.
Le obtoženi in njegov zagovornik sta bila povsem mirna, kar je bilo zame izredno sumljivo. Na sodnem hodniku so čakale vabljene priče, ki so v preiskavi natančno opisale prav vsa dejanja. Primer je bil tako za tožilstvo povsem "zabetoniran" in razmišljala sem le še o zaključnem govoru in kaznih, ki naj bi jih predlagala.
Po zagovoru se je začel dokazni postopek. A zgodilo se je nekaj nenavadnega in povsem nepričakovanega - vsi po vrsti so izkoristili pouk pravne dobrote in na škodo moža, očeta in zeta niso več pričali. Vse, kar so povedali pred tem, se je zaprlo v kuverte in ostalo je le kaznivo dejanje na škodo sina, za kar so obstajali materialni dokazi in nepristranske priče. Dobil je kazen, ki je malo več kot "pokrila" pripor in družina je odšla domov.
Seveda sem bila naravnost zgrožena, a taka je bila tedaj zakonodaja, kar sem že obrazložila. Spraševali smo se, ali jim je celo iz pripora grozil, morda kaj obljubljal, je bilo kaj tretjega? Resnice nismo izvedeli nikoli.
Tekla so torej leta do prepotrebnih sprememb. Po njih so tudi otroci močno razbremenjeni. Seveda pa je ravno zanje vsako pričanje ne le izjemno pomembno, pač pa tudi travmatično in polno različnih strahov.
Leta smo se trudili, da bi jim pripoved čim bolj olajšali.
Zato sem kot predsednica Belega obroča Slovenije po nekaj Simobilovih "žurih z razlogom" v Tivoliju, kjer je nastopal sloviti DJ Umek, od leta 2006 dalje izkupiček namenjala opremi "prijaznih sob" širom Slovenije, predhodnic Hiše za otroke. V eni sobi se je otrok pogovarjal s strokovnjakom, vse je bilo posneto, v drugi pa so sedele uradne osebe; od tožilca do sodnika in odvetnika. Tisti, ki je bil sam z otrokom, običajno sodnik, je imel v roki "dlančnik", na katerem so se mu izpisovala dodatna vprašanja od otroka "nevidnih" uradnih oseb.
Sobe so bile sicer pogosto uporabljene, a kaj ko to (še) ni bilo zakonsko urejeno in je bilo vse odvisno predvsem od dobre volje in želje posameznega sodnika, pa tudi od drugih okoliščin. Nekateri so se za tak način odločili, drugi pač ne. Če je prvič manjkal obdolženčev odvetnik, se je moralo vse kasneje seveda ponoviti. Tako je bil otrok deležen vsaj(!) treh mučnih pogovorov. Najprej na policiji, nato v preiskavi, bodisi pred preiskovalnim sodnikom na sodišču ali morda v "prijazni sobi" in kasneje vsaj še pri enem izvedencu.
Te, sicer z vso snemalno opremo urejene sobe, so kasneje služile tudi za stike otrok in staršev - pod t.i. nadzorom. Zagotovo pa so pomenile za mnoge žrtve korak v pravo smer - k sedanji Hiši za otroke.
Kako smo jo pravzaprav dobili?
Pri Varuhu človekovih pravic smo v eno izmed letnih poročil napisali pomembno priporočilo za pripravo ustreznih zakonskih podlag in realizacijo projekta Ministrstva za pravosodje o ustanovitvi Hiše za otroke, po vzoru Barnahus. Državni zbor je naše priporočilo vzel skrajno resno in vladi priporočil njegovo realizacijo v praksi. Vsi deležniki so se strinjali in začela se je priprava zakona.
Zakon o zaščiti otrok v kazenskem postopku in njihovi celostni obravnavi v Hiši za otroke jim je dal prepotrebno podlago za ustrezno obravnavo po vzoru Islandije in skandinavskih držav. Gre za hiter in učinkovit postopek razkritja samega dejanja, tisto kar je povsem novo ter jih loči od vseh "prijaznih sob", je takojšnja terapija zlorabljenim. Prav ta je izjemnega pomena, saj bi brez nje le "izkoristili" otroka kot pričo in ga prepustili neznani usodi. Nikakor lepi.
Živo se namreč spominjam spolne zlorabe majhnega fantka, ki jo je obdolženi oče vseskozi odločno zanikal, ob strani mu je stala kar cela družina, tudi otrokova mati. Kljub temu je bil pravnomočno obsojen in čez leta sem izvedela, da ga je prav mati redno vozila k očetu na Dob. Si zamišljate česa ga je obtoževala in kako se je počutil ob stalnih srečanjih z očetom? Zagotovo se je soočal s posledicami dejanja in dodatnimi travmami obiskov zapora. Seveda ni bil deležen nikakršne terapije, ki pa bi jo še kako potreboval.
Hiša za otroke bi mu jo danes nudila. Kakšen napredek! Zaznali smo ga prav vsi ob minuli uradni otvoritvi.
Z usposobljenim kadrom je hiša že pripravljena na prvega otroka. Ta bo odprl novo sodno prakso in zlorabljenim pomagal na poti zmanjševanja in lajšanja bolečin, ki so jim jih prizadejali odrasli.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
