Kot vselej je možnih scenarijev več. Prvi je ta, da se ne zgodi nič. Demokratični eksperiment se je odvil, politične volje za nadaljevanje pa ne na nacionalni ne na nadnacionalni ravni ni in je ne bo. Očitno je, da za ta scenarij tokrat ne gre. Vsi deležniki so pozdravili rezultate konference in demokratična, politična zaveza državljanom EU ob njenem začetku je bila prevelika, da bi jo lahko preprosto požrli. V tem primeru bi namreč šlo za izdajo državljanskega zaupanja, kratkomalo za demokratični polom.
Drug scenarij je ta, da bo izplen konference v obliki več deset reformnih priporočil državljanov EU podlaga za spremembe dejanskega in/ali formalnega delovanja EU znotraj obstoječega pogodbenega okvira. Ta se je že v preteklosti, posebej pa v času oblikovanja mehanizma za okrevanje (NextGenerationEU), izkazal za zelo prožnega. Izbira tega scenarija bi bila politično najmanj tvegana. Na eni strani bi EU lahko zadostila demokratičnim pričakovanjem državljanov, na drugi strani pa bi na bolj skrit, nežen način premostila različna stališča med državami članicami in institucijami glede potrebnega obsega sprememb. Zdi se, da k temu kliče tudi non-paper, ki ga je ob robu Konference podpisalo več kot 10 držav članic, med njimi tudi Slovenija.
Tretji scenarij pa bi bil najbolj ambiciozen. V skladu z njim bi bila Konferenca odskočna deska za spremembo ustanovnih pogodb. Do te sicer lahko pride po treh poteh, ki so različno zahtevne in politično odmevne. Najpreprostejša je sprememba, ki jo sprejme Evropski svet ob soglasju držav članic v skladu z njihovimi nacionalnimi ustavnimi zahtevami. To bi bilo mogoče uporabiti za poenostavitev nekaterih postopkov odločanja, zlasti v smeri še večjega premika od soglasja k odločanju s kvalificirano večino.
Druga možnost spremembe pogodbe je v obliki medvladne konference, kjer reformni predlogi ostanejo domena medvladnega, diplomatskega odločanja, kot pravijo nekateri: tudi barantanja. Tretja možnost pa je sklic konvencije, ki na mnogo bolj demokratičen, vključevalen, na sprejemanje ustave spominjajoč način, privede do spremembe ustanovnih pogodb. V obeh primerih pa morajo države članice tako doseženo spremembo ratificirati v skladu z nacionalnimi ustavnimi pravili, ki v nekaterih med njimi, denimo na Irskem, terjajo obvezen predhodni referendum.
Kateri scenarij bo slednjič uresničen, bo odvisno od politične volje znotraj EU in celokupnega objektivnega konteksta, ki ga diktirajo notranja in zunanjepolitična, varnostna, ekonomska in druga razmerja. Ali je napočil čas za novo konvencijo, na kateri bi dodobra premislili in tudi reformirali obstoječi pogodbeni okvir, samo strukturno zasnovo EU? Vsi izzivi, ki so pred Unijo, v obliki vse tesnejše monetarne, fiskalne, zdravstvene, varnostne in obrambne unije narekujejo tudi obstoj politične volje zanjo. Ta, in dejanske zmožnosti držav članic zanjo, pa niso enake.
Prav zato že dolgo vztrajam, da bi veljalo v okviru reformnega scenarija EU razmisliti o uniji koncentričnih krogov. Ta bi se iz evrskega območja postopno rahljala navzven in tako medse, v vsej njihovi raznolikosti, zajela vse ostale države članice in celo tiste, ki to niso. Prav to pa je tisto, za kar se je v svojem govoru ob zaključku Konference o prihodnosti EU zavzel francoski predsednik Emanuel Macron, ki se mu je, resda precej previdno, pridružil tudi nemški kancler.
Njuna ideja gre v smeri zagotavljana neodvisne in učinkovite Unije, v kateri pa bi bil zaradi njene prožnosti prostor celo za države, ki niso (več ali še) njene članice. S tem bi uredili tudi položaj Ukrajine, zahodnega Balkana, Združenega kraljestva ter drugih držav, ki še posebej v kontekstu novega svetovnega reda sodijo v »evropsko skupnost«, ne pa tudi (že) nujno v Evropsko unijo.
Taka prenova Evropske unije, zares Evrope kot celote, brez dvoma terja ne le široko politično, ampak tudi demokratično soglasje. Prav gotovo pa je ni mogoče doseči brez spremembe ustanovnih pogodb. Če želimo močno, prožno in enotno EU ter demokratično in svobodno Evropo se zato zdi, da je kot epilog Konference o prihodnosti EU treba izbrati tretji scenarij. To je: konvencija ustavnega tipa za spremembo ustanovnih pogodb. Prepričan sem, da je ta, sploh glede na implozijo slovenskega političnega sistema ter vsestransko institucionalno šibkostjo naše države, najboljši scenarij tudi za Slovenijo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
