Spomnimo: ustavna demokracija je tista oblika demokracije, v kateri se demokratični procesi odvijajo v skladu in pod okriljem vladavine prava. Tvorijo jo tri faze: input, demokratični politični postopek v ožjem smislu ter output. Za input so ključne poštene volitve. Za demokratični politični postopek je odločilen vključevalen, dialoški, pošten in spoštljiv parlamentarni postopek. Vse skupaj pa naj bi v outputu ustvarilo tudi čim večje koristi za čim večje število državljank in državljanov.
Za tako delovanje demokracije je ključen obstoj političnih strank, ki morajo biti institucije, delujoče na dolgi rok, z notranjo demokracijo, ki se izraža v široko razvejanem pluralnem članstvu, zlitim z lokalno ravnijo, jasnim ideološkim profilom, iz katerega se napaja strankin politični program. Taka stranka je dejansko zmožna voditi državo, če pride na oblast. In zoper tako stranko lahko volivci in volivke slednjič tudi uveljavljajo politično odgovornost. Brez tovrstnih strank torej ni resnične demokracije.
Le-te pa tudi ni brez profesionalnih in pluralnih medijev, kakor tudi ne brez civilne družbe. Civilna družba je ključna za obstoj in delovanje demokracije, saj predstavlja most med izključno zasebnimi interesi ter političnimi interesi, torej tistimi, ki želijo vplivati na oblikovanje naših, skupnih javnih zadev. Civilna družba pa obenem predstavlja tudi varovalo, ki preprečuje, da bi se državna oblast, kot v totalitarizmu, zažrla v vse pore družbe, kakor tudi da bi se vplivni posamezniki iz zasebne sfere zažrli v vse pore državne oblasti. Tako v prvem kot v drugem primeru govorimo o ugrabljeni državi.
Da bi civilna družba lahko opravljala to svojo nalogo, pa mora biti zares civilna. Nevladne organizacije, ki jo sestavljajo, morajo biti zato res nevladne. Torej neodvisne od političnega prostora kot celote in še posebej od vsakokratne oblasti. Edina garancija za to pa je ekonomska neodvisnost civilne družbe. Civilna družba bi posledično morala biti pretežno financirana ne od države in javnega denarja, temveč od državljank in državljanov, katerih vrednote in interese naj bi predstavljala.
Povsem jasno je, da slovenska civilna družba taka ni. Vse slovenske nevladne organizacije so eksistenčno odvisne od javnega denarja, ki jim ga odmerjajo ministrstva in agencije ter uradi na, kot je pregovorno znano, povsem poštenih in še bolj meritokratsko utemeljenih javnih razpisih. Slovenske nevladne organizacije so torej pretežno vladne, kar postane poseben problem le v tistih redkih trenutkih, ko na oblasti ni prava vlada. Takrat pride, kot vemo, do »napadov« na civilno družbo, kratkomalo do diktature.
Tako nas prepričuje najvplivnejši del slovenskega medijskega prostora. Toda, ker ta pretežno ni niti pluralen in še toliko manj profesionalen, vam tudi ne razkrije, kako ne-civilna, oziroma kako ozko politična je v resnici slovenska civilna družba. Le redko kje po civilizirani Evropi boste še naleteli na primere, ko bivši strankarski vojščaki, praviloma radikalno levih strank, čez noč postanejo glasniki povsem neodvisne civilne družbe, pa naj gre za marčevsko navdahnjene aktivistke ali pa prosvetne sindikaliste. Taka metamorfoza politikov v »civilno družbo« pa ni le hipokritična, temveč dejansko pomeni spodjedanje bistva civilne družbe v smislu njene prikrito-odkrite instrumentalizacije za politične namene. Taka civilna družba zato ne opravlja svojega demokratičnega poslanstva in taka demokracija zato tudi ni zdrava demokracija.
Če to drži, pa nas morajo zato še toliko bolj skrbeti napovedi političnih gibanj, ki naj bi vladala z opisano civilno družbo tako, da bi ta pripravljala zakone, ki bi jih slovenski parlament samo še slepo in stoično potrjeval. Take napovedi so nezdružljive z demokracijo in parlamentarnim sistemom. Njegovo bistvo namreč je, da zakoni nastajajo v naprej predpisanem zakonodajnem postopku, na odprt, javen, transparenten, vključujoč način ter da o zakonih odločajo poslanci, ki so bili izvoljeni na poštenih volitvah. Parlamentarni postopek, z vsemi svojimi slabostmi, je namreč edina garancija, da država ne postane plen posebej izbranih, posvečenih, vplivnih družbenih skupin, pa naj se imenujejo »civilna družba«, ali kakorkoli že.
Prav zaradi te svoje značilnosti parlamenti niso bili nikdar po godu totalitarnim voditeljem, kakor tudi ne pravnim in političnim mislecem, ki so jim dajali teoretično zaslombo. Tudi zato je treba napovedi o vladanju s civilno družbo pospremiti z ustavnopravno skepso. To pa velja še posebej, kadar izbrana »civilna družba« sama ne goji zares demokratičnega odnosa. Kadar se civilna družba razglasi za »glas ljudstva«, ki odkrito zastopa le del političnega prostora, nimamo opraviti z demokracijo, ampak s populizmom.
S tistim populizmom, kot ga je definiral Jan Werner Müller, ki državljanke in državljane deli na pravo ljudstvo in na vse ostale ne-naše, ki jih je treba izključiti in s katerimi, ter njihovimi političnimi predstavniki, se ne sme niti politično sodelovati. Tak populizem je izrazito monističen, nepluralen, izključujoč, a hkrati moralistično hipokritičen, ko se, enkrat v boju proti korupciji drugič pa spet za svobodo, izkaže točno za nasprotje tega, kar propagira. Ampak, saj veste že od Twin Peaksa naprej: »sove niso tisto, kar se zdijo.« Prav zato je ustavno demokracijo treba vzeti resno, še preden vam jo s pomočjo »civilne družbe« (sic!) ukinejo pred lastnimi očmi in morda celo z vašim glasom podpore.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
