Državljan, a nikakor ne avtor tega zapisa, je na domači naslov prejel fotografije svojega osebnega avtomobila, torej »dokazno gradivo« in plačilni nalog. V dveh zabeleženih dneh je na dveh zabeleženih krajih in ob zabeleženi uri upravljal svoj osebni avtomobil na kratki razdalji odseka AC, ki preči kraj njegovega prebivališča in delovnega mesta. Teh ugotovitev ni prerekal. Zahtevo za sodno varstvo je vložil zaradi nujne potrebe po razjasnitvi dveh nejasnih pravnih vprašanj, oziroma pravnih nejasnosti, ki sta se pojavili v njegovi pravni zadevi in ki s svojim splošnim pomenom očitno presegata pomen in domet tega konkretnega primera.
Za storjeni prekršek, vožnjo po AC brez elektronske vinjete, je torej na domači naslov prejel fotografiji nadzorne kamere DARS-a, plačilni nalog, račun in dopis pooblaščene uradne osebe DARS-a. Iz teh dokumentov izhaja pravna obveznost plačila globe za storjeni prekršek (300 EUR) na dan X in tri dni kasneje (X+3), s hkratnim plačilom tedenske vinjete (15 EUR). Zadnji stavek v dopisu pooblaščene uradne osebe se glasi: »Zaračunana elektronska vinjeta je veljavna po plačilu računa, z začetkom veljavnosti z dnem storjenega prekrška, za obdobje veljavnosti elektronske vinjete.«
Iz ZP-1, Zcestn in citiranega stavka spremnega dopisa ni mogoče nedvoumno ugotoviti in vedeti, kdaj točno se v tem primeru in v vseh bistveno podobnih primerih »šteje«, da osebi-vozniku in konkretnemu vozilu pripade tedenska elektronska vinjeta. Postavlja se več vprašanj: ali je to dan, ko je bil storjen prekršek? Ob kateri uri začne veljati vinjeta? Ali je to naslednji dan po storjenem prekršku? Ali je to dan plačila globe s hkratnim plačilom tedenske vinjete? Ali je to takoj ob plačilu? Ali je to naslednji dan? Kako je v primeru plačila globe in vinjete v zakonitem roku? Kako je v primeru vložitve zahteve za sodno varstvo?
Dodatna nejasnost se pojavi z obvestilom in globo za prekršek za dan X+3. Za ta prekršek je državljan, pravno nepoučena oseba, prejel plačilni nalog, oziroma račun za globo, ni pa prejel tudi računa za tedensko elektronsko vinjeto. Postavlja se vprašanje, ali je to dejstvo tudi odgovor na zgornje vprašanje in ali to pomeni, da se je na dan X+3 »štelo«, da tedensko vinjeto za predmetno vozilo že ima? Če se je tako štelo, oziroma, če tako velja, potem na dan X+3 ni storil prekrška, ker je na dan X, ob storjenem prekršku, pridobil tedensko vinjeto. Pravnicam in pravnikom takšno dejansko stanje morda ne bi predstavljalo velike pravne težave, državljanu pa jo vsekakor in razumljivo predstavlja. Zlasti zaradi stavka v dopisu pooblaščene uradne osebe DARS-a.
A tudi za državljana bi pravna razlaga teh okoliščin morala biti dobro razumljiva, kristalno jasna. Pravna teorija in doktrina, ustavni red RS in pravni red RS terjata, da so pravni predpisi in pravni režim jasni in naslovnikom razumljivi, ker je to bistveni predpogoj za predvidljivost pravnih ravnanj in pravno varnost. Nejasni in nerazumljivi pravni predpisi in posamični pravni akti so bodisi razveljavljivi bodisi tudi odpravljivi, v nekaterih primerih pa celo pravno nični. Zato bi bilo dobro, če bi o primeru presodilo in odločilo sodišče, da bi s sodbo, ki bi ji sledile druge sodbe drugih sodišč, ustvarilo precedens, ki bi mu sledila sodna praksa, ta pa bi na to vprašanje dala jasen, razumljiv odgovor. Morda bi se ob tem tudi ugotovilo, da je treba pravni predpis dopolniti in odpraviti pravno nejasnost. Morda bi se ugotovilo, da gre pri tem vprašanju celo za »pravno praznino.« Res bi je, da bi za to lahko nemudoma poskrbel sam DARS.
Tudi prekrškovno pravo temelji na določenih načelih. Poleg načela o jasnosti in razumljivosti pravnih določb o pravicah in dolžnostih, ki omogočajo pravno varnost in predvidljivost, je eno od temeljnih načel prekrškovnega prava tudi načelo, da ni prekrška, če konkretno ravnanje ni vnaprej jasno določeno kot protipravno in če se storilec ni mogel zavedati, da je njegovo ravnanje protipravno.
Državljan je, kot rečeno, prebivalec kraja, ki ga preči AC in v tem kraju je tudi zaposlen. Do nedavnega je prav na istem delu AC veljalo, da prebivalci kraja smejo uporabljati tudi kratek del AC povezave za namene lokalnega prevoza, gibanja v svojem kraju. To je postala pridobljena pravica. Zdaj, očitno z začetkom pred dobrim mesecem, pa se je DARS odločil, da pravni režim spremeni in radarsko kamero postavi na prvi nadvoz nad zadevnim delom AC, ki sledi takoj po izvozu z bencinskega servisa - ne pa morebiti na drugi nadvoz, ki je tik ob izvozu za center mesta. To pomeni, da se v vinjetnem prekršku znajde vsakdo, ki brez elektronske vinjete uporabi samo mali, manj kot kilometer dolgi delček AC povezave, ki vodi iz centra mesta do bencinskega servisa in potem nazaj v center mesta. To se zdi pravno nesprejemljivo, zato to imenujem »golo inkasantska past.« Ta ne služi varnosti in nadzoru vinjetnih pravil prometa, pač pa očitno in izključno inkasantskemu lovljenju domnevnih in malih prekrškarjev, kar je po novem režimu vsak voznik, ki manj kot kilometer dolgi delček AC uporabi le zato, da obišče točno določeni bencinski servis.
Poleg tega je ta servis tudi edini te vrste, ki je v tem kraju odprt 24 ur. Zato bi tudi oseba, ki bi na primer v nočnih urah nujno morala natočiti gorivo, ker bi – na primer - sebe ali svojega bližnjega morala odpeljati v bližnjo bolnišnico, storila prekršek. Točko, kjer se prekršek začne, pa niti ne določa pravni predpis, pač pa enostranska odločitev DARS-a. Ta je nadzorno kamero namestil že na prvi nadvoz, le nekaj metrov oddaljen od izvoza z bencinskega servisa, ne pa morebiti na drugega, kar bi bilo razumno, življenjsko in pravno legitimno.
Iz dokaznega gradiva nadzorne kamere jasno izhaja, da je državljan dne X le zapuščal bencinski servis in se z vožnjo po skrajni desni strani samo odpeljal proti izvozu za center mesta. Ob tem je bil tudi v dobri veri, da to lahko stori in da je prejšnji režim še vedno v veljavi, saj ni razloga, da ne bi veljal več. Pogovori o tem z občani pa so potrdili tezo, da so tudi drugi prebivalci enakega prepričanja, tako glede tega dela AC mimo bencinskega servisa, kot glede predora, ki se začne dober kilometer od servisa in je osrednja povezava dveh, tesno povezanih krajev in občin.
Ob tem se postavlja tudi vprašanje, ne le dobesedno in pravno, pač pa tudi politično, moralno, kulturno in sociološko, čigave sploh so ceste, čigava je AC povezava čez državo, kakšnemu namenu služijo in kateri smoter dejansko zasleduje pravni režim? Mar cestne povezave v posameznih krajih, kot osrednja in nujna infrastruktura, niso tudi obče dobro, ki ne dovoljuje stvarno neutemeljenega stroškovnega pretiravanja in ali ne pomenijo posebnega občega dobra prav za ljudi, ki v teh krajih prebivajo? Prepričan sem, da bi moralo biti in veljati tako. Zato sem tudi prepričan, da je predstavljeni primer tipični primer »prekrškovnega inkasantstva«, slednjega pa sem vselej označeval za pretirani in pravno nesprejemljivi odmik od konceptov morale, javnega interesa in navsezadnje tudi vladavine prava.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
