Slovenski parlamentarizem v okviru svoje zakonodajne funkcije trpi za tremi hudimi pomanjkljivostmi. To so zakonodajna hipertrofija, zakonodajni partikularizem in zakonodajni instrumentalizem. Zakonodajna hipertrofija pomeni nenehno spreminjanje obstoječe in sprejemanje nove zakonodaje, kar je nezdružljivo z idejo stabilnega in predvidljivega pravnega reda. Vzroki za zakonodajno hipertrofijo pa so pogosto povezani z zakonodajnim partikularizmom, saj se z zakonom, ki je po ustavi najbolj splošni in abstraktni pravni akt, vse bolj naslavljajo in urejajo posamične in konkretne okoliščine, individualni pravni subjekti in pravna stanja. Pri tem gre pogosto za zlorabo pravne oblike zakona.
Do te zlorabe pa prihaja zaradi zlorabe zakonodajnega postopka samega, ki se ga neredko izkorišča kot platformo za oblastno nagrajevanje posvečenih interesnih skupin. Na ta način se vlada s pravom, tako da se krši načelo enakopravnosti in se sistem splošnega političnega predstavništva uporablja kot izvodilo vplivnih grupacij, ki svoj parcialni interes pod krinko zakona uspejo uveljaviti kot splošni interes politične skupnosti. Če in ko je ugrabljena država, tudi ugrabitev njenih nomotehničnih orodij ne predstavlja večjih težav.
Slednje je še toliko laže, če se nacionalna izvršilna veja oblasti ne zaveda svojega ustavnega poslanstva, ali pa ga ne želi oz. zmore opravljati. V liberalni zasnovi oblasti, kjer je država zaradi posameznika in ne obratno, bi javna uprava morala biti servis državljank in državljanov. Ta servis bi moral delovati v smislu materialnega, to je dejanskega razreševanja problemov, s katerimi se posamezniki soočajo, in ne z golim formalističnim vztrajanjem na mrtvi črki zakona.
Ta se, vsaj pri nas, zelo pogosto izkaže, ne le da je samo sebi v namen, temveč da je zakonski formalizem namenjen predvsem temu, da javni upravi nekaj ni treba storiti, oz. ji služi kot pravna podlaga za razbremenitev vsakršne oblastvene odgovornosti. Po formuli: krivda in odgovornost je vselej drugje. Če vam kaj ne paše, pa se obrnite na sodišča.
In ko smo že pri sodiščih, lahko ugotovimo, da je pri nas praktično že ponarodelo dvoje. Prvič, v naprej zakoreninjeno prepričanje, da bodo sodni postopki dolgotrajni. Drugič, taktični pristop, da če želite, da se zadeva dalj časa ne reši, da se nezakonitost perpetuira na srednji in celo dolgi rok, pustite, da zadeva pride na sodišča. Zakaj je to tako?
Preprosto zato ker slovenska sodišča ne opravljajo osnovnega poslanstva, ki izhaja iz pravnega reda. To pa je razreševanje sporov. Anglo-Američani učijo svoje študente prava, da je bistvo obstoja sodišč v tem, da sprtima stranema dajo zdravilo (remedy) za odpravo spora. Pri nas pa sodišča zagotavljajo ustavnost in zakonitost; in to verbatim, dobesedno z birokratsko poudarjenim nadzorom, ali je bilo zadoščeno črki zakona in ustave. Pri tem pa temeljni cilj: razrešiti spor med strankama povsem izostane. Zato se pri nas zadeva šteje za pravno rešeno, ko jo ena stopnja pospravi s svoje mize, tako da jo vrne nazaj v odločanje nižji stopnji, za katero je to nova zadeva, saj je o prvi prva instanca vendar že odločila…
Skratka, v državi, kjer je zakonodajalec zapisan hipertrofiji, partikularizmu in instrumentalizmu vplivnih fakcijskih skupin; kjer izvršilna veja oblasti služi poosebljenemu zakonu in sama sebi, zlasti izogibanju prevzemanja lastne odgovornosti, ter kjer sodišča ne razumejo, da je njihovo poslanstvo dejansko razreševanje sporov in ne formalno-procesno prekladanje paragrafov med posameznimi instancami, ni pravne varnosti. V taki državi ni prostora za normalno družbo in normalen posel, utemeljen na pošteni tekmi in meritokraciji. Je pa ogromno prostora za njuno nasprotje.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
