»Ljudstvo je mogoče pripraviti do tega, da sledi pravi stvari, ni pa ga mogoče privesti do tega, da bi to razumelo« (Konfucij). »Vladati pomeni pravilno ravnati. Če vi prevzamete vodstvo v pravilnem ravnanju, kdo bi si upal napak ravnati … Če želi vaša visokost dobro, bo ljudstvo dobro. Krepost vladarja je kot veter, krepost malega človeka je kot trava. Trava se mora upogniti, ko veter zaveje preko nje« (Konfucij).
Tudi te misli, te teze nimajo absolutne veljave.
Zapisal je
»Politika je tisto, kar je zatorej silno 'nestabilno', pogostokrat kratkotrajno in še pogosteje odsotno, v naši dobi pa najpogosteje onemogočeno, in sicer na številne možne načine ter z neštetimi iznajdbami in tehnikami (post)modernega antipolitičnega gospostva. Namen tega gospostva je zmeraj – tako ali drugače – usmerjen v to, da nam politiko 'zagravža', da politično delovanje in politične osebe kriminalizira, politično mišljenje in razumevanje pa raztrešči v smeri, češ da so »ideologija«. Prav našteti prijemi so tudi tehnike, ki omogočajo predvsem to, da – posledično – izbranci v miru »delajo in izdelujejo politiko«, kar pomeni, da iz nje izdelajo tehnično gospostvo.
Kakor koli že, politika je kratko malo neobstojna reč (ne pa trdno stoječa stvar!) 'človeških položajev' (načinov življenja, medčloveških odnosov, razmer/ij …), ki je nikakor ne kaže po nemarnem zamenjevati za obstojne stvari, tehnike, prijeme … Prav to je razvada današnjega tehničnega nemišljenja in le še tehničnega životarjenja, ki plane na dan predvsem takrat, ko politiko enačimo z državo, vlado, vojsko, teritorijem … kratko malo s takšno ali drugačno silo ali institucijo (včasih celo s poklicem in poklicanostjo …) ter njenimi tehnikami. Za politiko je ključnega pomena prav to, da se izključuje s silo (ne pa da je sila, kot to domnevamo po Machiavelliju, ko več ne zmoremo ločevati politike od politične tehnologije) in da je na nasilen način sploh ni mogoče vzpostaviti. Brž ko je »v igri« sila, takrat politike ni od nikoder (več), kar pomeni, da izgine v 'neznano kam' potencialnosti, in ko je natančno toliko odsotna, kolikor sta sila in nasilje prisotna« (prof. dr. Tonči Kuzmanić, 2016).
Temu oporekati se mi ne zdi smiselno.
»Vladanje je politična zadeva le toliko, da je tisti, ki vlada, politično izvoljen. Političen je torej iz smeri nastavitve v položaj vladanja, po sebi pa je anti-političen v trenutku, ko je izvoljen. Sam položaj vladanja – torej, ko nekdo vlada – je tehničen (politike tehne) in ni političen. Pravzaprav je to radikalno anti-političen in zelo nevaren položaj, in sicer tako za tistega, ki vlada, kot za vladane in pa za skupnost v celoti. To pa za to, ker je takrat tisti, ki vlada neenak, politika in političnost pa se izpeljujeta iz enakosti in ne iz svobode. Iz svobode se sicer izpeljuje družbenost, kulturnost, religioznost, nikakor pa ne političnost« (prof. dr. Tonči Kuzmanić, 2014).
Temu vsekakor pritrjujem.
Zgodilo se je
Temeljne človekove pravice in svoboščine so že lep čas osrednje merilo za materialno legitimnost, oziroma za materialno upravičenost uveljavljenega političnega sistema in veljavnega pravnega reda. Četudi smo se mi civilizacijski, regionalni in socialni (!) privilegiranci nanje navadili kot na zadevo samoumevnosti. Stalna in huda napaka človeka in ljudi – samoumevnost. Predstavljajo temelj vrednot in normativno izhodišče politično organizacije družbe, družbenega reda - v našem civilizacijskem okolju. Odsevajo tako imenovane neokantovske vrednote in humanistična spoznanja razsvetljenstva.
Njihova vsebina je dovolj jasna, njihov interpretativni pomen je dovolj znan. Temelji na določbah nacionalnih ustav evropskih držav, njihovih pravnih komentarjih in na Evropski konvenciji o človekovih pravicah (EKČP). Njihovo vsebino in obseg je določala in določila predvsem praksa nacionalnih ustavnih sodišč, ustavnosodna praksa in praksa Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu (ESČP). Temeljna narava teh pravic in svoboščin ter njihove interpretativne razsežnosti, ki so v funkciji njihovega napredovanja, so bistvene za kakovost sodobne ustavne demokracije v Evropi in za njen napredek, ne le razvoj. Četudi so, po drugi strani le, to le tako imenovani minimalni standardi za skupno varstvo temeljnih človekovih pravic in svoboščin.
Ti minimalni standardi so zdaj neposredno in silovito ogroženi, kot še niso bili ogroženi. To je v Evropi očitno – po uradnem koncu pandemične katastrofe, ko se ljudje »bojijo« možnosti druge, še večje pandemične katastrofe, ko se bojijo drug drugega, ko se bojijo zraka, medijev, funkcionarjev, zdravnikov in medicine... In ko zunaj meja naše države divja nov vojni eksces, ki nas lahko zajame v jutru po zadnji noči. Moja teza je torej naslednja: če se je bilo treba za te minimalne standarde v preteklosti boriti dolgo in trdo, potem se bo morda zdaj zanje treba boriti še bolj in dlje. Pred tem pa bo treba vojne končati, biti pripravljen na vojne, ki se lahko začnejo, vključno z Balkanom, prepoznavati prikrite vojne in se naučiti kljubovati nasilni vojni zoper temeljne človekove pravice in svoboščine, vladavino prava, znanje, resnico, zdrav razum, pamet, mišljenje, medijsko verodostojnost in človekoljubno znanost. Seznam dobrin in vrednot, ki so pod silovitim in surovim napadom nasilja in zla je zelo dolg.
Thomas More je v znameniti Utopiji pisal tudi o tem, da imajo prebivalci Utopije malo zakonov, sicer pa njihov družbeni red ne potrebuje veliko. Drugim narodom očitajo kopičenje ogromnih zbirk zakonov in deklaracij, ki pa problemov ne rešujejo, saj jih je po eni strani preveč, da bi jih ljudje lahko vse prebrali, po drugi strani pa niso dovolj jasne, da bi jih večina ljudi sploh razumela. Zato se tudi s tem problemi kopičijo in poglabljajo. Utopisti nimajo odvetnikov, ki bi bili vešči v zadevah sodstva, ki bi bili vešči v razlagi zakonov. Sledijo prepričanju, da so te razlage tem natančnejše, kolikor bolj so enostavne. Običajen človek s svojim preprostim načinom razmišljanja se ne bi smel poglabljati v zakone – tudi vse njegovo življenje bi bilo za to početje prekratko, njegova osrednja skrb pa naj bo usmerjena k preživetju. In tako dalje.
Ta utopična Utopija je seveda ostala neizpolnjena. Kar se je izpolnilo in kar se izpolnjuje je prej kot ne diametralno nasprotni proces in dejansko stanje. Tudi ali predvsem v delu, da se ljudstvo nima časa ukvarjati z zakoni, saj se mora velika večina ljudi ukvarjati s preživetjem. Ob hkratnem dejstvu, da je zakonov vselej preveč, da jih je vedno več in jih bo še več. Toliko jih je, da vseh skoraj ni mogoče poznati, kaj šele imeti o njihovi vsebini pravilno razumevanje in o njihovih učinkih odlično predstavo. Država, ki je tudi za kakega predvolilnega političnega kandidata le večja »korporacija«, zadeve države pa le primerjalna igra številk, je že samo v tej prizmi ugrabljena, odtegnjena ljudem. In seveda nima skoraj ničesar več opraviti s konceptom pristne demokracije, v katerem je oblast v rokah ljudstva, pravno organizirana državna oblast pa le javna služba, kjer javni funkcionarji izvršujejo pridobljeni status služabnikov ljudstva. Sodobna država ni nič od tega in je daleč od tega.
Kar danes res in zelo potrebujemo je prav utopija in sveženj norih idej. Ne patološko in sprevrženo obnorelih in norčavih idej, pač pa drznih in velikopoteznih idej. Ne le zato, ker je samo te vrste nora ideja res zanimiva, pač pa tudi zato, ker igre, ki se imenuje javna oblast – pravni red – demokracija ni več mogoče igrati po uveljavljenih pravilih, kjer ljudstvo vsi tisti, ki prav zares ne želijo, nočejo biti del istega in enega ljudstva, prehitevajo po levi in desni, pri tem pa uporabljajo pristop, ki se jim zdi kot izkustveno potrjeno učinkovit: kršiti temeljna pravila z nenehnim in vehementnim ponavljanjem, da kršitve temeljnih pravil niso kršitve, ampak varovanje temeljnih pravil, s tem pa ljudi in njihove dobrobiti. Ta stavek, ta teza enopotezno zaobjame družbeno dogajanje v obdobju zadnjih dveh let. Pri čemer temeljni problem sploh nista antipolitična zakonodajna in izvršilna veja oblasti, ampak sodna veja oblasti, vključno z ustavnim sodiščem.
Občutno zmanjšanje števila zakonov in večja udeležba ljudi, v vlogi političnega ljudstva, pri zakonodajnem urejanju in političnem nadzoru družbe bi bil samo vzpodbuden začetek. Potrebujemo utopijo. Vsaj toliko utopije, da začnemo verjeti vanjo, počasi, iz dneva v dan ... Možnih pristopov je več. Lahko bi izbrali pot postopnih in neradikalnih sprememb. Na primer znebiti se problema prezasičenosti družbe s pravnimi predpisi. Na primer upreti se, a res upreti, strastni potrebi oblasti, da ureja vsako podrobnost družbenega življenja in vsak del javne in zasebne sfere, četudi prav zaradi tega vedno več pomembnih podrobnosti in vedno več pomembnih delov družbenega življenje ostaja neurejenih ali nejasno urejenih. Ta paradoks je očiten: bolj kot si bo zakonodajalec prizadeval čim bolj podrobno urediti celotno družbeno življenje, vključno s področjem zasebnosti, težje mu bo uspelo in bolj bo širil in krepil zavest, da tisto, kar ni natančno določeno z zakonom, ostaja pravno popolnoma neopredeljeno in odprto, prazno. Zato je vedno več nejasnosti, vse več je različnih formalno zavezujočih in formalno nezavezujočih interpretacij pravno pravilne rešitve istega vprašanja, več je sporov, manj predvidljivosti, več neurejenosti, manj pravne varnosti, manjša je pravno regulativna moč, manjša je pravna legitimnost, večja je potreba po nadzoru in prisili nad ljudmi ter nižja je stopnja demokracije in s tem obseg avtonomije in svobode posameznika v družbi. In država postaja vse bolj totalna. To je problem, ki ga moramo rešiti. V to utopijo moramo verjeti. Zato vse pogosteje in vedno bolj velja, da je spoštovanje črke zakona največja grožnja pravni državi kot vladavini prava.
Predvsem pa bi se morali potruditi in truditi, da se ne znižajo že doseženi civilizacijski standardi pravnega varstva temeljnih človekovih pravic in svoboščin - da se s tem ne potisnejo iz družbene realnosti v področja političnih utopij. Morali bi ohraniti in povečati skrb za pasti pretiranega zatekanja h »kulturnemu relativizmu«, ko so ogrožene temeljne družbene vrednote in človekove pravice. Pametno bi morali ravnati z dejstvom, da so »te« temeljne pravice v bistvu prazne, zato se za njihovo vsebino povsem zares niti ne moremo boriti. A če se zanje kljub temu odločimo boriti, si je treba prizadevati za njihovo univerzalnost, če naj sploh imajo kakršen koli demokratičen pomen. Ne morejo ga imeti niti v primeru, če se javna retorika o »mojih pravicah« ne uravnoteži z retoriko o »mojih in naših dolžnostih«.
Navsezadnje je pravo, kot ga poučujejo tudi v okviru filozofije in teorije prava na pravnih fakultetah, samo po sebi sestavljeno iz kategoričnih imperativov. Ali po G. Radbruchu: pravo ne služi morali s pravnimi obveznostmi, ki jih nalaga, ampak s pravicami, ki jih podeljuje; moja pravica je pravzaprav pravica do izpolnjevanja moje moralne dolžnosti in nasprotno, moja dolžnost je zaščititi svojo pravico; človek se s svojo pravico bori za svojo dolžnost, za svojo moralno osebnost. Obstaja torej neposredna in intenzivna povezava med človekovimi pravicami in dolžnostmi vsakega človeka kot moralne osebe; in kjer ni dovolj zavedanja pomena dolžnosti in obsega odgovornosti, se lahko tudi pravice in svoboščine izrodijo v svoje nasprotje. Več je formalnega prava, manj je vladavine prava, če ta pomeni tudi zdrav razum in moralo. More je to dobro razumel, ko je napisal Utopijo.
Prihodnost ne obeta dobro družbi, ki ignorira koncept dolžnosti in odgovornosti. Potrebujemo pa utopijo dobre prihodnosti. Zato se ne navdušujem nad potjo postopnih in neradikalnih sprememb. Bližje mi je teza o nujnosti radikalnih sprememb, velikih posegov proti jedru utrjenega sistema javne oblasti, rušenju stebrov s hkratno postavitvijo novih, drugačnih, reševanju države iz primeža antipolitike, zlasti nadnacionalne, in osvoboditvi države s pomočjo ljudi, ki želijo in zmorejo biti »politične živali.« A kaj, ko je danes za tisto, kar bi moralo biti storjeno včeraj, že lahko zelo prepozno. In do vsiljene vojne tudi na naših tleh, ne le v soseščini, ni več daleč. Zelo me skrbi.
»Učenje brez razmišljanja je prazno. Razmišljanje brez učenja je nevarno« (Konfucij).
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
