V sredo, 16. februarja 2022, je Sodišče EU (SEU) izdalo dolgo pričakovano sodbo v zadevi C-156-57/21. Sodba v sebi nosi potencial začetka konca politikantskega kulturkampfa v EU v zvezi s spoštovanjem vladavine prava. Je morda torej vendarle nastopil čas, da bi o vladavini prava v EU, kot smo vztrajali že ob samem sprejetju uredbe, razpravljali predvsem pravno?
Decembra 2020 sta Evropski parlament in Svet sprejela uredbo 2020/2092 o splošnem režimu pogojenosti za zaščito proračuna Unije. Madžarska in Poljska sta uredbo izpodbijali, češ da sploh ni bila sprejeta na ustrezni pravni podlagi, da presega pristojnosti EU, da posega v obstoječe mehanizme za zaščito temeljnih vrednot EU in da sama po sebi ni skladna z načeli pravne varnosti. Po več kot letu dni od sprejema uredbe je zadeva vendarle dobila sodni epilog, saj je SEU tožbene navedbe zavrnilo v celoti.
Uvodoma velja poudariti, da je bila sodba v celoti pričakovana, poznavajoč ustavno strukturo EU, koncepte vladavine prava, ki so uveljavljeni na nacionalni in primerjalnopravni ravni, kakor tudi sledeč sodni filozofiji SEU. SEU je tako potrdilo, da je izpodbijana uredba sprejeta na jasni in ustrezni pravni podlagi. Da ne presega pristojnosti EU in da ne posega v obstoječi 7. člen PEU. Prav tako vladavina prava nikakor ni tako pomensko odprt pojem, ki bi dopuščal arbitrarno ravnanje institucij EU napram državam članicam.
Opisani pravni izid je SEU doseglo tako, da je uredbo razložilo v skladu z njeno resnično pravno naravo in ciljem. Uredba ni mehanizem za zaščito vladavine prava in temeljnih vrednot EU iz 2. člena PEU, ampak je finančni instrument za zaščito proračuna Evropske unije. Ta predstavlja finančno podlago za izvajanje politik EU, ki jih v skladu s prevladujočim deljenim načinom upravljanja v EU pretežno izvajajo države članice. Te pa morajo pri tem spoštovati temeljne vrednote iz 2. člena PEU, vključno z vladavino prava.
Če bi zaradi nespoštovanja teh vrednot, ki države članice vežejo ne le ob vstopu v Unijo, temveč celotno obdobje njihovega članstva, bili neposredno in hudo ogroženi proračunski interesi EU, torej EU javni denar, ima na tej podlagi Evropska komisija pravico začeti postopke, s katerimi se (začasno) ustavi financiranje evropskih projektov v državah članicah.
Sodišče je izrecno poudarilo, da bo nad ravnanjem Evropske komisije in Sveta, ki bo s kvalificirano večino sprejel odločitev o zamrznitvi sredstev, vršilo strogo sodno presojo. S tem je SEU neposredno sporočilo, da prostora za politizacijo ne bo. Strogi test sorazmernosti bo namreč iztisnil vsakršen politikantski poskus obračunavanja z državami članicami.
Pri tem pa je treba še posebej izpostaviti, da je SEU, kar se sicer zgodi izjemno redko, sodbo sprejelo v sestavi občne seje. S tem je zagotovilo še večjo kredibilnost ne le svoji sodbi, temveč tudi njenemu vsebinskemu poudarku, da vrednote iz 2. člena PEU niso le pobožne želje, temveč pravni standardi, ki horizontalno vežejo z močjo prava institucije EU in države članice.
S sodno potrditvijo uredbe EU o splošnem režimu pogojenosti za zaščito proračuna Unije je EU dobila sistemsko pravno podlago za ukrepe proti državam članicam, ki neposredno, grobo in sistemsko ogrožajo javno finančne interese EU. Te podlage doslej ni bilo, zato se je Evropska komisija zatekala v ad hoc rešitve, ki so najmanj vzbujale videz političnosti.
Na tem področju bo torej odslej red, ki pa – in na to v ideološki gorečnosti ne gre pozabiti – ne bo učinkoval samo na trenutno poredni Madžarsko in Poljsko, temveč bo veljal za vse države članice. Tako je edino tudi prav. Vladavina prava mora namreč biti oster nož, ki reže na levo in na desno, vsakogar, ki se prekrši zoper njo, ne glede na ideološki predznak, medijsko konstrukcijo realnosti in trenutna večinska politična zavezništva v kateremkoli parlamentu.
Prav to je tisto, kar vzbuja upanje, da je ta sodba napoved konca kulturkampfa in politične instrumentalizacije ne-vladavine prava v EU. Seveda, na Madžarskem in Poljskem so že oznanili, da je to še ena politična sodba in zarota levo-liberalnega Bruslja proti tamkajšnjim konservativnim vladam. A kaj ko razen absolutnih vernikov in političnih lojalistov taka argumentacija ne more prepričati nikogar več. Vsebina sodbe občne seje SEU tovrstna zatrjevanja namreč razgali kot popolnoma neprepričljiva.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
