Ne bom pisal o pričakovanju jeseni in zime, četudi devetdeset odstotno vem, kaj naj bi nas takrat pričakalo. Tudi o volitvah ne bom pisal, četudi zanesljivo vem, kdo vse, kako in zakaj laže, blefira in se spreneveda. Bom pa nekaj napisal na temo neposredne grožnje za zlom, popolno odpoved pravne države – kot vladavine prava, etike, morale in razumnosti. Zaradi delovnih in socialnih sodišč in zaradi vodstev šol. Tega mi je zelo žal.
Šole in vladavina neprava
Oglasila se je mama treh šolajočih se otrok. Postavila je vprašanje, ali ima učenka, v tem primeru njena hčerka, pravno dolžnost v šoli nositi obrazno (»običajno«, »t.im. »kirurško«) masko? Pravni odgovor na to vprašanje je kategorično NE, te dolžnosti v slovenskem pravnem redu, določenem z Ustavo RS in zakonodajo, ni.
Ko dojamemo to pravno dejstvo in do njega nismo brezbrižno ravnodušni, lahko začnemo, drugače, lahko nadaljujemo generalno razpravo o maskah in zdravju, fizičnem in psihičnem. In se vrnemo na prvo obsežno študijo Kai Kisielinski, Paul Giboni, Andreas Prescher, Bernd Klosterhalfen, David Graessel, Stefan Funken, Oliver Kempski, Oliver Hirsch: Is a Mask That Covers the Mouth and Nose Free from Undesirable Side Effects in Everyday Use and Free of Potential Hazards?« International Journal of Environmental Research and Public Health, let. 18, št. 18, 20. april 2021 (dostopno na povezavi). Potem lahko razpravo nadaljujemo z dognanji, tudi izvedenskimi, ki se jih je v tem času nabralo ducat.
Vodstvo šolo mami in otrokom grozi s sankcijami, izključitvijo iz šole, prešolanjem in prijavo, zatrjujoč zanemarjanje otrok in povzročanje neposredne nevarnosti, ogrožanja vseh drugih otrok in ljudi. Zavržno. Poklicno, etično in moralno. Žalostno. Osupljivo kratkopametno. In prepognjeno v razmehčani hrbtenici. Pa pravno deplasirano. Vodstva šole prav nič ne zanimajo prošnje in pozivi k namestitvi sistemov za čiščenje in odvajanje izdihanega zraka iz zaprtih prostorov ven. Raje še naprej odpirajo okna in med odmori delajo prepih. Predvsem pa s tiščanjem glav v pesek in z vsakodnevnimi prikazi kroničnega pomanjkanja bistrosti uprizarjajo zlom, propad in pogrom sistema vzgoje in izobraževanja.
Ne zanimajo jih pojasnila, da nihče, zatorej tudi učenci in učenke, ne sme biti z naslova obrazne maske kakorkoli in kadarkoli kaznovan ali prikrajšan za svoje ustavne in zakonite pravice in svoboščine. Pa da drugačno ravnanje odgovornih oseb pomeni izpolnitev pogojev za začetek odškodninskih in kazenskih sodnih postopkov. O tem, da če nekaj v pravu, ki ga določata ustava in zakonodaja, ne obstaja, tega ni mogoče označiti za dolžnost, nočejo več slišati. Ne zanima jih, da tistega, kar se morda, načeloma sme predpisati samo z zakonom, ni dopustno predpisati s šolskimi pravilniki. Vse to jih ne zanima niti v odnosu do otrok s posebnimi potrebami.
Ne zanima jih niti to, da delavci in delavke, zaposleni v vzgojno-izobraževalnih zavodih, ne morejo in ne smejo imeti in nimajo zakonitega pooblastila in pravne dolžnosti za izvajanje in/ali preverjanje rezultatov hitrih testiranj in samotestiranj z naslova bolezni kovid. Ne zanima jih niti njihova lastna »pravica do ugovora vesti«, tudi ne morala in poklicna etika. Temu dogajanju se ne želijo upreti - prav zaradi dolžnega zavarovanja interesov, koristi, pravic in dobrobiti učencev in učenk – otrok.
Pri tem jim je – njim, ne staršem in otrokom – v oporo predsednik Združenja ravnateljev, gospod Gregor Pečan, ki je odgovornost in krivdo za škodovanje otrokom v času kovidne histerije javno pripisal staršem šolajočih se otrok, ki ne pristajajo na poneumljanje in lobotomično poniževanje, kot bi bili čreda goved, perutnina ali drobnica. Ni videti, ni slišati in slutiti, da mu je ob tem nelagodno, še manj, da bi ga bilo zaradi tega sram.
Sodišča in nevarnost zloma, odpovedi vladavine prava
Sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Celju (Pd 128/2021) in Kopru (Pd 77/2021) sta nazorni primer očitne pravne in znanstvene zmote. Tudi sposobnosti za mišljenje per se. Šokantna strokovna ignoranca in osupljivo pomanjkanje bistrosti. Motita se v pravni argumentaciji in motita se v ignoranci do znanstvenih dokazov in dejstev.
Sodišči znanstvena dognanja, dokazi in dejstva o bolezni SARS-Cov-2 kovid-19 ne zanimajo. Znanstvene študije in analize na temo hitrih, antigenskih in PCR testov ju ne zanimajo. Sodišči odločita, kot bi bil edini vir histerična kovidna propaganda v lažnivih mainstream medijih. Sodišči zgolj navajata člene zakonodaje, ki jih razlagata zmotno in golo formalistično, zakonistično prečrkarno, črkobralsko, nemisleče, brez bistrosti mišljenja.
Predlog stranke za prekinitev postopka in vložitve zahteve za presojo ustavnosti podzakonskih aktov, ki jih je izdala Vlada RS, se zavrne z brezbrižnim zamahom roke. Očitno in povsem napačno razlagata 31. člen ZNB. Znanstveno neutemeljena domneva, da je SARS-Cov-2 izjemno nalezljiv in nevaren virus. Predvsem in poudarjeno, da je primerljiv z najbolj smrtno nevarnimi in prenosljivimi boleznimi. Znanstvena dognanja, da to ne drži, so številna in nedvoumna. Ne zanima ju, da je bil kovid-19 medicinsko kvalificiran z znanstveno neutemeljenim sklepom vlade, ne z zakonom. Zato je vsa kovidna politika očitno nezakonita in s tem neustavna. Njeno utemeljenost in sorazmernost bi bilo mogoče ugotavljati šele, če bi neposredno in jasno temeljila na zakonu in bi s tem odpadla formalna neustavnost, ostalo pa bi vsebinsko vprašanje ustavnosti.
Napačno bereta in citirata odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-79/20. Ne zanimata ju sodbe drugih rednih sodišč, ki so pravilno ugotovila, da »pravilo PCT«, sestavljeno iz »prebolelosti, cepljenosti in testiranosti«, pravno ne obstaja, ker ga v zakonodaji ni. Zato s tega naslova ne obstajajo pravne dolžnosti. Tistega, kar pravno ne obstaja, seveda in očitno ni mogoče nalagati delavkam in delavcem kot njihovo pravno dolžnost. Očitno zmotno razlagata določbi 45. člena ZDR-1 in 12. člena ZVZD.
Pravne argumentacije, ki so jih na to temo spisali pravni strokovnjaki, ju ne zanimajo niti kot predmet pravne razprave z iskanjem najboljšega argumenta. Ne zanima ju, ali pa ne razumeta, da za medicinske posege in diagnostične postopke, za njihovo izvajanje in usmerjanje ravnanj na temelju rezultatov, ne morejo in pravno ne smejo biti zadolženi in pristojni delavci in delodajalci. Ne razumeta, zakaj tožnico varuje tudi ZPacP. Ne razumeta, da prav zato, ker delavka in delodajalec nista ne pacient in ne izvajalec zdravstvenih storitev, posledice njunih ravnanj ali opustitev ne morejo biti pogojene z in odvisne od diagnostičnih postopkov in medicinskih posegov – doma ali na delovnem mestu.
Skrbi me zelo in vse bolj.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
