Biti dober je lahko,
težko je biti pravičen.
Victor Hugo
Spominjam se utemeljevanja nekaterih razlogov za skrajševanje zastaralnih rokov. Ko sem slišala izjavo, da je nekatere sodnice med delovnim časom videti prihajati s trga, ker se pač dopoldne kupi boljšo solato (dobesedno povzeto po avtorju - poslancu), sem se pošteno zamislila. Spomnila sem se dogodka, ko sem kot varuhinja človekovih pravic nekoč okoli 14. ure odšla po vnuka v vrtec in mi je nekdo pri rdečem semaforju, ko sem mu prijazno povedala kam grem, dejal: "Lepo, da imate med službo čas iti tudi v vrtec." In komaj sem mu pri že zeleni luči utegnila odgovoriti, da sem ta dan pač na dopustu. Mi je pa to seveda dalo še kako misliti. Če sem slučajno na tak dan odšla kamorkoli, še zlasti na mestno tržnico, bi si najraje okoli vratu obesila napis: danes sem prosta. Videla sem namreč toliko radovednih pogledov in ... Torej, ne sodite prehitro. In zakaj so omenjene le sodnice, saj nekaj moških sodnija vseeno premore? Ti bi lahko po obrazložitvi poslanca morda odšli kam drugam. Če ...
A ob tem je nujno vedeti, da imajo sodnice in sodniki svojo normo in stalen nadzor nad številom rešenih zadev, kar je sicer kar težko verjeti, ob tem tudi pogosto študirajo in pišejo sodne zadeve celo ob sobotah in nedeljah, saj za funkcionarje velja, da nimajo točno določenega delovnega časa. Enako velja seveda za državne tožilke in tožilce. Zato njihov delovni čas ni zgolj do 16 .ure in le ob delavnikih. Pa tisti, ki jih vsevprek blatijo, to sploh vedo oziroma želijo vedeti? Stvar namreč potem ni več tako "žgečkljiva".
Seveda take in podobne sočne opazke hitro pritegnejo kritike, ki le še pritrjujejo, da je treba v sodstvu enkrat že "narediti red". In kdo, če ne kar politika?! Kako prikladna tema.
Naslednja zadeva, ki je že nekaj časa pravi negativni "hit", pa je seveda nekdanji predsednik vrhovnega sodišča, sedaj sicer le še vrhovni sodnik pred upokojitvijo. Ima diplomo, kako je z njegovim pravosodnim izpitom ...? In sledilo je še nekaj z vsem tem povezanih vprašanj. Ni se zgodilo sicer prvič, saj je že izolski poslanec nenadoma neumorno iskal svojo diplomo, a tu je trajalo res predolgo. Vsi smo seveda zaradi ugleda pravosodja in strašljivih posledic, če bi se kaj "zalomilo", upali, da jo bo ali ju bo čimprej pokazal in zaprl hudo opravljiva usta. V dobro vseh. Razumem prizadetost marsikoga, predvsem povsem konkretne osebe, ki mora po celotni karieri dokazovati osnovni pogoj za zasedbo mesta začetnika v pravosodju, a hkrati dnevno spremljam tudi huda natolcevanja vseh, ki v to dvomijo in upajo, da so našli največjo "črno piko" in s tem dvigujejo branost takih in drugačnih medijev. Mnogi pa smo v velikem upanju, da gre zgolj za še eno "raco".
Tudi pri starejšem poslancu je na fakulteti sprva namreč niso našli. Si zamišljate, da ste po 30 letih vašo izgubili, fakulteta in služba pa čudežno "zatajita"?! Prav vse je namreč mogoče. Naj se torej ta zgodba čimprej zaključi zgolj z resnico in ničemer drugim. Bodi dovolj. Naredila bi kar piko.
Niso pa to edine teme burnih razprav o pravosodju. Laiki in celo nekateri pravni strokovnjaki so izjemno začudeni nad "potjo" nekaterih kazenskih spisov, ki iz posebnih razlogov že kot pravnomočni "padejo" na najvišji sodni instanci. Kaj vse nato govorijo ljudje! Težko jih je prepričati, da se vedno lahko odprejo procesne dileme med sodniki različnih stopenj in da ni v ozadju nič spornega. Da je to celo garancija, da pravna država deluje. Sumijo, nakladajo, dvomijo, obtoženi in obsojeni pa že v "lovu" za odškodninami za morda neupravičeni pripor. Če je ta to res bil? Spreš se lahko z znanci in prijatelji, celo širšim sorodstvom, ki pravi: to je pa že preveč! A še vedno upaš, da se motijo in pravica na koncu zmaga, poštenost pa je za sodstvo seveda nadvse sveta.
Če izhajam iz svojih izkušenj, sem povsem mirna, saj nimam na "vesti" prav nobene sporne zadeve. Kako bi sicer živela? Tudi če so bile kdaj razveljavljene, ne zato, ker bi slabo delala in bi zavestno tožila nekoga, za katerega ne bi dokazi kazali na upravičenost take odločitve. Za tožilca je v dvomu potrebno tožiti, za sodišče v dvomu oprostiti. Zato je hudo sporno kazanje na neupravičeno vztrajanje pri obtožnici ali pritoževanje na oprostilne sodbe. Še bolj sporne pa so popularne in poceni zahteve z očitki, da bi morali tožilci stroške za zadeve, ki se zanje slabo končajo, kar sami plačevati. Živo se spominjam takih političnih predlogov, ki so želi odobravanje nekaterih laikov in prinašali politične točke. Jih bodo spet? Slišijo se namreč prav dobro.
Ko poslušam nekatere in spremljam vse možno, pa si res ne upam več dati "roke v ogenj" kar tako za vsakogar. In to je več kot žalostno, čeprav še vedno vem, da morajo prav vložena pravna sredstva in preštevilni sodniki dajati prepotrebne garancije za vsakogar, ki pade v te "mline".
Spominjam se namreč kritik pravosodja iz mojih časov varuhinje človekovih pravic. Nenehno smo opozarjali na nujno kvaliteto, pa tudi sojenje brez nepotrebnega odlašanja. Kljub številnim pospešitvenim možnostim so bila nekatera področja vedno na udaru in tudi danes ni nič bolje. Zlasti na področju družinskega sodstva. Kako je možno, da nekatere zadeve trajajo leta in leta, da se ljudje zaradi neusklajenosti, komu bo otrok zaupan v vzgojo, varstvo in oskrbo in komu gredo zgolj stiki z njim, ne morejo leta niti razvezati?
Kako je možno, da se po tekočem traku postavljajo izvedenci psihiatri in klinični psihologi, pa se z njihovimi mnenji zagotovo nato ne strinja ena od strank, jim oporeka in zahteva nove in nove? Ob njihovem silnem pomanjkanju in dolgih rokih za izdelavo mnenj, pa otroci rastejo in zrastejo. V najhujših primerih celo ne da bi videli enega starša, običajno seveda kar očeta. Točno te mame pa otroke, v želji da pozabijo na očeta, celo zmanipulirajo, uspevajo pa z izgovori, da so otroci ves čas bolni, sedaj celo v izolaciji ali karanteni in to ne zgolj enkrat.
Kako da sodniki ne presekajo tako grdih "iger"? In kako dragi so za prizadete ti postopki in stalne vloge odvetnikov, druga stran pa se morda "hrani" kar z brezplačno pravno pomočjo. Kje je tu pravica otrok do obeh staršev in "klic po očetu" dr. Tomorijeve? V mislih imam ta hip očeta štiri letne deklice, ki mi pogosto joče v telefon, ker ni konca ne kraja njegove sodne kalvarije. Da, prav te zadeve bi morale imeti vso sodno prioriteto, vsekakor na ravni hitrosti pripornih zadev v kazenskih spisih.
Spominjam se, da smo pri Varuhu opravili celo raziskavo več sto naključno izbranih zadev, da bi ugotovili, kako potekajo. In zaključili, da se je večina staršev v teh zadevah kar poravnala, morda tudi marsikdo s figo v žepu, samo da je prišel konec. Pa je res? So bili po poravnavi stiki sploh realizirani ali spet in spet izigrani? Tega žal ni moč raziskati, saj mnogi, najpogosteje očetje, izgubijo voljo, moč in tudi denar za silne boje z "mlini na veter". Tudi to je žal sodstvo! Koliko otrok tako raste brez enega od staršev? Kdo bi vedel?! Vsak je preveč. Izvzeti so seveda nasilniki in neprimerni starši.
Kje je torej tista tako opevana največja skrb za dobrobit otrok? Bodo kdaj prav ti otroci izstavili račun staršem, izvedencem in sodstvu? Jim bodo še lahko pogledali v oči, ne da bi jih močno pekla vest?
A za marsikoga bo tedaj že mnogo prepozno.
Naj vse te kritike ne ostanejo zgolj pri vročih besedah. Naj se zgodi čudežni napredek. Nenazadnje ima sodišče kar nekaj možnosti, ki jih žal ne uporablja. Prva je že povečana hitrost, sledi odvzem obema ali predodelitev. Tako pa le mučne vloge in prelaganja obravnav.
K sreči tako hudih primerov ni veliko, saj se mnogi zavedajo pomena resnega starševstva, a prav vsak je preveč. Mediji pišejo, ljudje protestirajo, otroci pa niso zaščiteni niti pred posegi v zasebnost. Pa bi morali biti! Tajnost teh postopkov je sveta, ni pa seveda opravičila za slabo delo vpletenih.
Muk je torej kar precej.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
