Logično: če ti informacij “ni treba imeti”, ti jih “ni treba posredovati”?

S tem smo v letošnjem letu (2022) nadaljevali. Do danes smo vložili, če se nisem zmotil pri štetju, 21 vlog. MZ in NIJZ sta na vloge za pojasnila in posredovanje informacij javnega značaja vselej odgovorila enako, prvi po običajni poštni poti, drugi po elektronski pošti, s copy-paste istega odgovora: »vloga za zavrne, ker informacije ne obstajajo«, z dodatkom, da jima »na vprašanja ni treba odgovarjati«.

Vse vloge so vsebovale vprašanja in zaprosila za informacije, ki so bistvenega, odločilnega, esencialnega, ključnega pomena za javnozdravstveno politiko, priporočila in kovidne ukrepe, zapisane v (nezakonite in neustavne) odloke vlade – za kovidno dogajanje in stanje v celoti.

Domnevam, morda zmotno, da se odgovornim na MZ in NIJZ zdi takšno norčevanje, roganje in takšna neodgovorna drža zabavna, sproščujoče šegava, kot norčavo posmehovanje iskalcem, raziskovalcem in prosilcem za pojasnila in podatke. A če res tako mislijo, so se morda malo ušteli: dali so nam odlične razloge in dokaze za vlaganje tožb in kazenskih ovadb. Morda bodo nad procesnimi odločitvami tožilstva in sodišč razbremenilno navdušeni, a dodatni in okrepljeni utemeljeni sum, da gre za pravno, ne le etično zavržna ravnanja odločevalcev, svetovalcev in priporočevalcev, ki ne temeljijo na nujnih podatkih, ker se zatrjuje, da ti podatki ne obstajajo, je neizpodbitno dokazan.

Pred mnogimi leti sem začel s pisnim, ustnim in fakultetnim pojasnjevanjem, da je primarni pogoj, predpogoj, prva pozitivna obveznost zavezancev z ZIDJZ razumno in logično utemeljeno dejstvo, da mora imeti zavezanec najprej dolžnost iskanja, zbiranja in hranjenja informacij javnega značaja, ker v nasprotnem primeru ni dolžan česarkoli posredovati, če mu ničesar ni treba imeti. Nisem bil slišan.

V vlogi, oziroma pritožbi, naslovljeni na IP, sem med drugim zapisal:

»Zatrjujemo, da sta MZ in NIJZ dolžna podati odgovore na vprašanja kovidne politike in prakse, ki zadevajo informacije javnega značaja, saj imata pri sprejemanju generalnih odločitev MZ in NIJZ osrednjo vlogo. O tem bi lahko IP izdala načelno pravno mnenje. Zatrjujemo tudi, da sta MZ in NIJZ dolžna odgovoriti v skladu z ustavnopravno doktrino o pozitivnih obveznostih države, njenih organov in javnih institucij. Zato nimata samo dolžnosti posredovati informacije, s katerimi de facto razpolagata, pač pa tudi informacije, s katerimi bi po službeni dolžnosti morala razpolagati.

Doktrina je podrobneje pojasnjena v delih: Andraž Teršek: Teorija legitimnosti in sodobno ustavništvo, Annales, Koper, 2015; Matej Avbelj et al: Komentar Ustave Republike Slovenije, Del 1: Človekove pravice in temeljne svoboščine, Evropska pravna fakulteta, Nova univerza, Nova Gorica, 2019, komentar 39. člena (A. Teršek); Andraž Teršek: Svoboda izražanja. Komentar 39. člena Ustave Republike Slovenije, GV založba, Ljubljana, 2020; Dr. Nataša Pirc Musar, Tina Kraigher Mišič, Mojca Komac, Maja Lubarda, mag. Renata Zatler in mag. Rosana Lemut Strle: Zakon o dostopu informacij javnega značaja (ZDIJZ) s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana, 2017, str. 23 in nasl. (A. Teršek). 

Izpostavimo doktrinarno trditev, kot je zapisana v zgoraj navedenem knjižnem delu ZDIJZ s komentarjem: dolžnost posredovati informacije, ki imajo splošni javni značaj in s tem splošni javni pomen, težo pomena v javnem interesu, se prične z dolžnostjo, da taka informacija obstaja in da obstaja v materializirani obliki. Če bi bilo drugače, bi to pomenilo, da oblasti in javnim institucijam ni treba imeti, beležiti in hraniti takšnih informacij, ker se s tem izognejo dolžnosti, da jih posredujejo. Ali v obliki vprašanja: ali bi lahko kdorkoli in kadarkoli zatrjeval tako ozko in golo formalistično-prečrkarjeno (»črkobralsko«) razlago in rabo določb ZDIJZ, da bi na ta način zavezance povsem razbremenil dolžnosti imetja, beleženja, hranjena in posredovanja informacij, ker bi bilo za takšno razbremenitev dovolj, da informacij nimajo, vprašanje, ali bi jih morali imeti, pa sodi izven dosega zakona? Prepričani smo in trdimo, da ne: šlo bi za pravni absurd in šlo bi za očitno neustavno razlago zakonskih dolžnosti zavezancev. V končni, nadabsurdni posledici bi to namreč pomenilo, da je za zavezance najbolje, če nimajo nobene informacije, ker se jim potem s posredovanjem informacij, ne glede na to, kako pomembna vprašanja zadevajo, sploh ni treba ukvarjati. Takšno pravno zavest bi imenovali »pravoznanstveni monstrum«.

MZ in NIJZ sta vse vloge zavrnila s copy-paste sledečega besedila (navedel bom besedilo NIJZ, v besedilu MZ je dejansko samo zapisano drugo ime institucije):

»Informacija javnega značaja je opredeljena v 1. odstavku 4. člena ZDIJZ, ki določa, da je informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Navedena določba tako vsebuje tri osnovne kriterije, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja:

-          informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,

-          organ mora z njo razpolagati,

-          nahajati se mora v neki materializirani obliki.

Po 5. členu ZDIJZ so informacije javnega značaja prosto dostopne pravnim ali fizičnim osebam. Vsak prosilec ima na svojo zahtevo pravico pridobiti od organa informacijo javnega značaja tako, da jo pridobi na vpogled, ali da pridobi njen prepis, fotokopijo ali njen elektronski zapis.

NIJZ je nacionalni inštitut, katerega glavni namen je proučevanje, varovanje in zviševanje ravni zdravja prebivalstva Republike Slovenije (RS) s pomočjo preventivnih ukrepov. Ključne dejavnosti NIJZ, ki jih financira Ministrstvo za zdravje RS, obsegajo zagotavljanje podatkov s področja zdravja in zdravstvenega varstva, spremljanje in ocenjevanje zdravja prebivalstva; prepoznavanje groženj zdravju in oblikovanje ukrepov za njihovo obvladovanje; krepitev zdravja in oblikovanje strokovnih podlag za sprejemanje zdravju naklonjenih politik; programe in ukrepe za preprečevanje bolezni; spremljanje in ocenjevanje sistema zdravstvenega varstva; razvoj strokovnjakov javnega zdravja ter raziskave v javnem zdravju. NIJZ opravlja tudi zdravstvene storitve, ki jih financira Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), in sicer upravlja in deloma izvaja državni program presejanja za zgodnje odkrivanje raka in predrakavih sprememb debelega črevesa in danke (SVIT), koordinira izvajanje preventivnih programov na primarni ravni, izvaja zdravstvene storitve, ki se nanašajo na zagotavljanje neprekinjene preskrbe s cepivi in imunoglobulini v RS ter nekatere druge naloge preventivnega zdravstvenega varstva na terciarni ravni. Poleg osrednje vloge v dejavnosti javnega zdravja v Sloveniji ter izvajanje terciarne dejavnosti na tem področju, se NIJZ aktivno vključuje tudi v mednarodne projekte, ki pokrivajo različna področja zdravja in splošnih javnozdravstvenih problemov prebivalstva.

Organ pojasnjuje, da je kot zavezanec po ZDIJZ prosilcu dolžan omogočiti dostop le do že obstoječih (materializiranih) informacij in ni dolžan odgovarjati na vprašanja oziroma podajati pojasnila na način, da bi posebej tvoril stavke, ki bi predstavljali odgovore na vprašanja, niti ni dolžan ustvariti dokumente ali jih pridobivati od drugih subjektov, da bi zadostil zahtevi. Iz odločbe IP, št. 090277/2020/4 z dne 17.12.2020 izhaja, da na primer vloga, s katero se zahteva, da organ odgovori na vprašanja oz. pripravi pojasnilo, obrazložitev ipd. ne predstavlja zahteve za dostop do informacij javnega značaja. IP v odločbi pojasnjuje, da ZDIJZ ne omogoča oziroma predvideva pravice do odgovorov in pojasnil ter podobnega. Takšno stališče izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča RS, št. I U 1351/2010-12 z dne 25. 5. 2011. Prosilec ima namreč po ZDIJZ pravico zahtevati dokumente, s katerimi organi zavezanci že razpolagajo, ne more pa prisiliti organa, da posebej na zahtevo prosilca ustvari določen dokument (npr. pripravi odgovore na vprašanja, poda pojasnilo, obrazložitve ipd.). Organ po preučitvi zahteve ugotavlja, da z informacijami ne razpolaga v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra ali evidence oziroma drugega dokumentarnega gradiva oziroma da se dokument, iz katerih bi izhajali odgovori na vprašanja prosilca ne nahajajo v materializirani obliki.

Kot izhaja iz gornje opredelitve informacije javnega značaja, so organi, ki so zavezani po ZDIJZ, dolžni prosilcem omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta, zbirati informacij, opravljati raziskave, analizirati podatkov, odgovarjati na vprašanja ali podajati dodatnih pojasnil, da bi zadostili zahtevi prosilca.

Zaradi navedenega je NIJZ, kot izhaja iz izreka te odločbe, zahtevo prosilca zavrnil.

Stroški v tem postopku niso nastali.

S tem je odločba utemeljena«.

Ponovim, da smo zahtevali bistvene, odločilne informacije o bolezni kovid-19, znanstvenih študijah, analizah, empiričnih ugotovitvah, pa enako glede kovidnih cepiv, priporočil, ukrepov itd. Kategorični odgovor na vsa vprašanja in zaprosila je, da »informacije ne obstajajajo«. Ne na NIJZ, ne na MZ.

IP je v odgovoru pritrdila ravnanju NIJZ in MZ:

»IP nadalje poudarja, da imajo prosilci po ZDIJZ pravico zahtevati dokumente, ki so opredeljeni v prvem odstavku 4. čl. ZDIJZ. Organ za potrebe prosilca ni zavezan ustvariti, pridobiti ali vzpostaviti dokumenta, ki ga v času zahteve nima. Odgovori na vprašanja oziroma pojasnila, razne obrazložitve, pravna mnenja, komentarji in analize stanj ne predstavljajo informacije javnega značaja. Dolžnost posredovanja informacij se nanaša samo na tako imenovane »surove«, neobdelane informacije, s katerimi organ razpolaga v času vložitve zahteve. Na pojasnila, razlage, analize ipd. se torej načelo prostega dostopa, ki je zapisano v 5. členu ZDIJZ, ne razteza in zato organi zavezanci po ZDIJZ niso dolžni prosilcem odgovarjati na vprašanje, razen takrat, ko se odgovor nahaja v dokumentu, prav tako niso zavezani dajati pojasnil. Slednje je v skladu s prakso IP in tudi sodno prakso.

To seveda ne pomeni, da organi niso dolžni odgovarjati na vprašanja, saj jim slednje nalaga Uredba o upravnem poslovanju (15. in 17. čl.), vendar v primeru neodzivnosti IP ni pritožbeni organ.

Kot izhaja iz vaše pritožbe in priloženih dokumentov, ste na MZ naslovili vlogo dne 28. 12. 2021, kar pomeni, da zakonski rok za odločitev po ZDIJZ ni potekel, zato IP že iz tega razloga nima pristojnosti ukrepati in je torej vaša pritožba preuranjena. Poleg tega pa ste na MZ in NIJZ naslovili vprašanja in zahtevo po pojasnilih, kar pomeni, da navedene vloge v tem delu niti ni mogoče obravnavati z vidika ZDIJZ.

IP se strinja, da gre za pomembna vprašanja javnega zdravja in razumemo ter podpiramo vaše prizadevanje za čim večjo transparentnost dela organov javnih oblasti, vendar pa IP nima pristojnosti, da bi organom nalagal, da morajo odgovarjati na vprašanja in dajati pojasnila. Omenjene pravice IP nima niti znotraj pritožbenega postopka, še manj pa izven njega. V skladu z 32. čl. ZDIJZ ima svetovalno funkcijo na področju dostopa do informacij javnega značaja MJU, na katerega se lahko obrnete glede prošnje za načelno pravno mnenje.«

Ker MZ in NIJZ nista konkretno, točno pojasnila, katera vprašanja štejeta za tista, na katera jima ni treba odgovoriti in katera konkretno, točno kot zaprosilo za informacije, ki ne obstajajo, smo vložili pritožbo. Na odgovor na pritožbo čakamo.

A slovenski javnosti povem: MZ in NIJZ v zavrnilnih odločbah zatrjujeta, da nimata nobene zaprošene (izogibam se besedi »zahtevane«) informacije o kovidu, kovidnih cepivih, javnozdravstveni kovidni politiki, priporočilih in ukrepih.

Ali ni to, no, zanimivo? Upam, da bo to dovolj zanimivo in pomembno tudi za sodišča.

PS: to jutro mi je dr. Milan Krek, direktor NIJZ, poslal dvovrstično e-sporočilo, da bi bilo »prav, če bi prebiral znanstveno podprte članke«. Domnevam, da ni mislil vseh tistih znanstveno podprtih člankov, za katere s svojim direktorskim podpisom trdi, da ne obstajajo, četudi obstajajo in so navedeni v zavrnjenih vlogah.

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.