O vsem tem imam svoje mnenje in z veseljem ga delim z vami. Zlasti v trenutku, ko se v državnozborskih sobanah resno govori o skrajševanju zastaralnih rokov kaznivih dejanj.
Pravica ne pričakuje nobene nagrade. To sprejme zase. In na enak način so vse vrline. Cicero
Težko začenjam, saj misli begajo na sto in en konec, leta in celo desetletja nazaj, v sedanjost in seveda tudi v bodočnost. Morda sem se odločila za pisanje točno te kolumne prav zaradi ta hip skoraj najaktualnejše teme (poleg usodnega covida seveda) - nekaterih parlamentarnih idej o spremembi, beri skrajšanju zastaralnih rokov. Da, skrajšanju in ne podaljšanju. To bi morda celo pričakovali. Razlage nekaterih nikakor ne prepričajo. Brez tehtnih dokazov, bi mirno rekli. Ali vsaj; trditve zagovornikov sprememb so na zelo trhlih nogah.
Skoraj ni dneva, da mi ne bi kdo pisal ali me kje kar ogovoril, bodisi zaradi predolgih sodnih postopkov, krivične odločitve v njegovi ali celo kakšni tuji zadevi, morda celo medijsko zelo razvpiti in odmevni. Kritizirajo, dvomijo v odločitve, želijo in vsaj po pravnih sredstvih pričakujejo drugačne. Kako pa svojo vlogo igrajo mediji? Res povsem nepristransko? Vsi in vedno? A kaj bi brez njih?! Prav z njihovo pomočjo marsikaj ugleda beli dan.
Seveda nikamor in nikoli ne kličejo s sodnimi odločitvami zadovoljni. Če je nekdo oproščen, se mu sicer odvali kamen od ranjenega srca, a ni pričakovati, da bo priznal: "Sodstvo deluje, je pravično in pošteno, res ga lahko pohvalim." No, da bom povsem poštena, to v TV mikrofone tu in tam morda "izdavi" kakšna obtožena znana "figura", če in ko se ji to zgodi, a zagotovo užaljeno in prizadeto doda, da so mu sodili in ga "mrcvarili" absolutno predolgo. In tu se mu povsem verjame. Vse je namreč res trajalo in trajalo. O vzrokih za leta trajajoče procese, pa ni moč nič reči kar "čez palec". Morda je k trajanju prispeval celo sam. Morda. Ne sicer vsak. A roko na srce, ali mu glede izida povsem verjamete, zlasti če tožilec ali tožilka že v kamere in to takoj po oprostitvi napove pritožbo? Ali ga ni morda rešil tisti za sodnike naravnost "famozni" stavek, da obstaja DVOM? A še vedno nas v kotičkih srca grizlja drug dvom: je pri nas danes res možen tudi "političen" pregon? O tem se govori (pre)pogosto. Hitro se namreč poraja misel, da se tako uničuje politične figure, ki so komu na poti. Kako in zakaj je to, (če) sploh možno? Obstajajo ali bi vsaj morale biti varovalke, saj je od predkazenskega postopka do pravnomočnosti, če ne kar odločitve vrhovnega sodišča, dolga pot in na njej na desetine sodnikov vseh stopenj. Tudi, če bi bil tožilec en sam, kar pravzaprav ni možno, sta tu še obramba in sodišče, ki postavi pravo "piko". Tisto končno in seveda najpomembnejšo. In nikoli en sam "pristranski" sodnik. Se kar vsi torej motijo in zmotijo?
Strah me je tega, da bi bili procesi kadarkoli politično motivirani. Včasih bi sicer dala roko v ogenj, danes nič več. Le zase in še koga. Pravzaprav za večino. A ne kar počez. Tega preprosto ne morem storiti, čeprav bi tako zelo rada. Verjamem v poštenost, a ...
Zato o vsem tem premišljujem že zelo dolgo. Moti me namreč marsikaj.
Zadnji dogodki torej niso vzrok, so le odličen povod za globoko razmišljanje.
Začela bom z nekaj spremembami zakonodaje, ki so v preteklosti zelo odmevale in jih mlajši niste doživljali ali jim bili priče. Ni jih bilo malo, na kar kažejo dodane črke novel kazenske zakonodaje, ki jim komaj sledimo, toliko jih je že. Narekovalo jih je marsikaj; od odločb ustavnega sodišča do potreb prakse, pa tudi in predvsem evropskih direktiv, ki jim moramo slediti. Do nekaterih sprememb potrebujemo leta, nekatere se zgodijo hitreje in lažje. Težko pa je sprejeti, da bi se pomembni roki lahko skrajšali skoraj čez noč. Vprašaš se seveda zakaj, komu bi to ustrezalo in kako da ravno pred volitvami. A vsak zakaj ima tudi svoj zato.
Tu je le nekaj zgodovine "zastaranja".
Pred desetletji smo bili tožilci pogosto priča zastaranju pregona kaznivih dejanj in prav hudo je bilo v zavrženje ovadbe kot vzrok zapisati, da pregon prav zato ni več možen. Spominjam se predvsem ovadb za zelo stare spolne zlorabe in tudi nasilje, o katerem so leta molčali, celo premoženjska kazniva dejanja, ki so bila odkrita zelo pozno. Vzroki so bili seveda različni .
Nikoli pa ne bom pozabila nasveta tedanje okrožne državne tožilke Zdenke Cerar, ki je nam, mladim tožilcem na pravniško neomadeževano dušico položila nasvet: "Najprej preverite, če ste krajevno pristojni, če kaznivo dejanje ni morda zastarano in da njegov storilec ni mladoleten. Vse to namreč zadevo povsem spremeni." In začeli smo prav s tem. Dober nasvet.
Zagotovo se spominjate sprememb zakonodaje, ki je sledila zastaranim spolnim zlorabam otrok. Pogosto sem namreč pojasnjevala, da o tem otroci dolgo molčijo, ko pa kot odrasli nekomu zaupajo ali celo sami podajo ovadbo, je rok za zastaranje pregona lahko že mimo. Vse to je dajalo storilcem posebno moč, saj so grozljive zlorabe ostale povsem brez epiloga, žrtve pa brez zadoščenja in pomoči. Tedaj so celo veljali relativni in absolutni zastaralni roki. Prvi so pomenili čas, ko je bilo možno začeti kazenski pregon, drugi pa rok za zastaranje že uvedenega. In sledila je pozitivna, tako težko dosežena sprememba. Zastaranje kaznivih dejanj pri otrocih je ZAČELO teči z njihovo polnoletnostjo. Dobili pa smo tudi en sam rok zastaranja - absolutni. Vse to je pomenilo velik, kar izjemen napredek. Nihče, razen seveda storilcev, temu ni nasprotoval in prav ponosni smo bili na ta korak. Še vedno se z njim hvalimo. Seveda pa to ne velja za dejanja pred uveljavitvijo teh sprememb, zato je vedno treba dosledno preverjanje časa storitve slehernega starega kaznivega dejanja.
Najbrž pa se še spominjate zadnjih želja in celo zahtev po naknadni - strožji spremembi, da ta kazniva dejanja ne bi nikoli zastarala. Menim, da so že dosedanje spremembe dovolj, saj so se dvignile zagrožene kazni in podvojili zastaralni roki. Nekdo, ki je npr. posilil otroka, ni varen pred pregonom še 30 let po žrtvinem 18. letu, torej do njenega dopolnjenega 48. leta. Ali to ni dovolj?
Seveda pa bi skrajšanje katerihkoli zastaralnih rokov (za spolne zlorabe tega sicer ni pričakovati), pomenilo več korakov nazaj.
Zato je težko sprejeti ponujeno razlago, da bi vsi akterji delali hitreje, če bi vedeli, da grozi zastaranje. Je res vse odvisno le od organov odkrivanja in pregona, pa tudi sojenja, ko pa vemo, da krivi ubirajo sto in eno pot, da bi čas naredil svoje? In običajno ga celo naredi. In če bi vedeli, da je ta na njihovi strani? Povsem odveč je vsaka dodatna razlaga, saj je več kot jasna. Pa je tudi poštena?
Se še spominjate odmevnega primera, znanega kot "farmacevtka"? Dve leti sta bili usodni in hkrati rešilni. Kritikam ni bilo konca. In prav tako ne ob vseh primerih, ko so se morali postopki po usodni razveljavitvi pravnomočne sodbe na vrhovnem sodišču končati v dveh letih. Se spominjate tudi zadnjega primera pod imenom "balkanski bojevnik", ki je razveljavljen in se mora končati v dveh letih? Pa bo to sploh možno glede na število obtoženih in že dosedanje tisoče strani spisa? Je kdo, ki temu verjame? Rada bi, a ... S tem se lahko hvalijo le številni obtoženci, sedaj povsem na prostosti.
Spominjam pa se tudi nedavnega odmevnega intervjuja z zdravnikom Bešič - Loredanom, ko je govoril o korupciji v zdravstvu in njenem težkem odkrivanju, kaj šele pregonu. Vsakogar bi moralo to neizmerno skrbeti. Zato povsem razumem vse, ki so v teh dneh dvignili svoj glas proti skrajševanju rokov za zastaranje gospodarskega kriminala. Najtežje odkrit in težko dokazljiv. Bi bil s tem le še dodatno "nagrajen"?
Si sploh lahko predstavljate trud kriminalistov in tožilcev, da se te vrste kriminal odkrije, zbirajo in zberejo dokaze, kar je vse prej kot hitro in enostavno, začnejo s postopkom in potem ugotovijo, da je nastopilo zastaranje? Si je to sploh moč zamisliti? In prav to bi se s spremembami lahko zgodilo. Ne le trud v težko delo vpetih, ostal bi tudi velik madež na osumljencu ali obdolžencu, za katerega bi zagotovo medijsko prav kmalu izvedeli. Jutranji obisk kriminalistov, hišne preiskave in novice v vseh medijih. Pravemu "medijskemu umoru" pa nihče ne bi mogel dati "pike na i". Ostal bi neizbrisen pečat ovadbe in zastaranja, kar si je seveda moč razlagati: kriv ali nedolžen? Resnice ne bi izvedeli nikoli. Nikoli. In vedno bi ostala velikanska črna pika.
Si res kdo to želi? Celo obdolženci ne. Zakaj potem zakonodajalci? Bi nova zakonodaja veljala za nazaj? In kako bi nanjo gledala Evropa?
Pred volitvami bodo namreč kandidati na vso moč poudarjali, kako je treba vseh barv "ovratnikom" stopiti na prste in kaznovati korupcijo. Bodo volivcem še lahko gledali v oči, če bodo pritisnili poslansko tipko za skrajševanje zastaralnih rokov? Jim bo še moč verjeti, da mislijo povsem resno?
A ker to ni niti edina pereča in aktualna tema pravosodja ta hip, bom z razmišljanjem nadaljevala še v naslednji kolumni.
Odprtih je namreč kar veliko zelo zanimivih tem. Jih bodo zaprle volitve? Težko. Bo pa vse to lahko plod predvolilnih soočenj in celo obljub. Zato prihodnjič nadaljujem.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
