Pojmovno gledano je napad na sodnika mogoče razumeti zelo široko. Na daljici je pomen napada na sodnika zaradi njegovega sodniškega dela mogoče raztegniti od fizičnega nasilja zoper sodnika ali njegove bližnje na eni strani do ad rem kritik njegovih sodnih odločitev. Prvo je absolutno prepovedano in gre za kaznivo dejanje. Drugo pa je absolutno zaželeno in zares nujno potrebno za delovanje pravne države. Brez ad rem kritik namreč ni nobenega zunanjega nadzora nad delovanjem sodišč, ki naj jih sili v bolj kakovostno, bolj prepričljivo odločanje v nasprotju z neprepričljivim ravnanjem, nemara celo sodno samovoljo.
Kar se tiče nasilja nad sodniki in njihovimi bližnjimi, je treba z obžalovanjem ugotoviti, da je tudi to oblastnobojniško instrumentalizirano. Nekatere »napade« se medijsko napihuje do onemoglosti, čeprav to dejansko niso. V ta kontekst sodi razvpita »afera dežnik«, o kateri enostavno ni vredno izgubljati besed. Podobno velja za zadevo nesrečne mariborske sodnice, kjer pa ostanemo brez besed, saj je tedaj ob fizičnem nasilju nad njo brez kakršnihkoli dokazov, da bi to sploh bilo povezano z njenim sodniškim delom, Vrhovno sodišče najmanj namigovalo, da je bil tisti »nasilni izpad tudi posledica dogajanj v zadnjih letih, ko so nespoštovanje sodniške funkcije ter neupravičeni verbalni napadi na sodstvo ter sodnike postali stalnica.« Izkazalo se je, da nič od tega ni bilo res.
Stalnica pa so nasilni napadi na sodnika, njegove bližnje in njegovo premoženje očitno postali v Ljutomeru. Zadeva je dih jemajoča ob dejstvu, da gre menda za znanega, enega in istega storilca, ki naj bi, po poročanju medijev, tako ponavljajoče ravnal že več let. Če to drži, je kaj takega res mogoče samo v banana republiki, ki ne zmore zaščititi niti svojih uradnih oseb. V vsaki drugi količkaj normalni državi bi tovrstni napadi na sodnika bili nemudoma sankcionirani in to z večletnimi zapornimi kaznimi, ki bi imele jasen odvračilen učinek. A saj veste, danes so dovoljene sanje, jutri pa je nov dan.
Kakorkoli že, med dvema ekstremoma absolutno nedopustnih fizičnih in absolutno zaželenih ad rem »napadov« na sodnike, pa obstaja še široko vmesno polje, siva cona med dopustnim in nedopustnim. Nedopustna so prav gotovo ad personam verbalna obračunavanja s sodniki zaradi njihovega dela z namenom zaničevanja. Po drugi strani pa so brez dvoma dopustne prepričljive ad personam kritike sodnikov zaradi domnevnega pomanjkanja strokovnosti ali okrnjenosti njihove integritete. Take kritike je treba dopustiti, ker se z njimi zagotavlja nadzor javnosti nad sodno vejo oblasti. Po drugi strani pa mora tako prizadeti sodnik imeti odprte vse institucionalne in medijske kanale, da na tovrstne kritike lahko prepričljivo odgovori.
V Sloveniji smo od lanskega decembra soočeni s takim ad personam napadom na bivšega predsednika Vrhovnega sodišča, za katerega se je namigovalo, da nima veljavne pravne izobrazbe niti pravosodnega izpita, ki bi štel kot pogoj za nastop sodniške službe v Sloveniji. Si predstavljate!?
Taka medijska namigovanja so seveda za strokovnost sodnika in njegovo profesionalno integriteto izjemno škodljiva. Ker pa gre celo za nekdanjega predsednika Vrhovnega sodišča, pa so tudi naravnost uničujoča za integriteto slovenskega sodstva kot celote. Pričakovali torej bi, da se bodo na tovrstna medijska namigovanja, sploh če so lažna, nemudoma odzvali tako prizadeti sodnik, Vrhovno sodišče, kakor tudi sodni svet ter javno pokazali vsa potrebna dokazila, s katerimi se lahko ovrže vsakršen dvom.
To bi moralo biti nekaj najlažjega in samoumevnega. Vsak sodnik ima svojo personalno mapo in vsak sodnik je moral za izvolitev predložiti vsa predpisana dokazila. Glede tega mora obstajati vseživljenjski arhiv. Tega se odpre, pokaže dokumente in zadevo spravi z mize. Toda ne. Prizadeti sodnik in Vrhovno sodišče so se odzvali na način, ki ga je celo tradicionalno zadržani sodni svet označil za neustrezno in neprimerno komunikacijo. In pri tem je, vse do 21. januarja, tudi ostalo. Javnost, strokovna in laična, po mesecu dni še vedno ne ve, ali je v Sloveniji sodil sodnik, ki to sploh ne bi smel biti, pa je postal celo predsednik Vrhovnega sodišča.
Tako stanje, kakorkoli obrnete, je razdiralno za ugled slovenskega sodstva. Izničuje zaupanje javnosti vanj ter s tem sodstvu zbija vso avtoriteto. Če pa bi se izkazalo, da so bila medijska namigovanja celo resnična, pa bi imeli opravka z nezaslišanim pravnim škandalom, ki mu tudi v Sloveniji, kjer smo domala vajeni že vsega, še ni bilo para. Tak razplet bi namreč pomenil, da v vseh zadevah, v katerih je sodil zadevni sodnik, ni bila zagotovljena pravica do zakonitega sodišča. Pravne posledice bi bile, tudi sledeč novejši sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice na tem področju (Xero Flor w Polsce sp. z o.o. proti Poljski in Guðmundur Andri Ástráðsson proti Islandiji), izjemno škodljive, domala nepopravljive tako v subjektivnem kakor tudi v objektivnem smislu.
Tudi zato, ali predvsem zato, slovensko sodstvo in njegov krovni samoupravni organ ne bi smela dopustiti niti dneva, kaj šele meseca, za dvom o tem, ali je v Sloveniji kaj takega res mogoče. Pa ni bilo tako. Zato se zdi, da je slovensko sodstvo, predvsem na svojih vrhovih, prepogosto samo sebi svoj največji krvnik. To je cena, ki jo plačuje naša pravna država in na koncu vsi mi. Bilo je dovolj. Mar ne?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
