Pojasnilo FURS: Dohodki iz drugega pogodbenega razmerja

DOHODNINA – DOHODEK IZ ZAPOSLITVE

20. 1. 2022

Dohodki iz drugega pogodbenega razmerja

sprememba dokumenta

***

Več na povezavi: Dohodki iz drugega pogodbenega razmerja; januar 2022

Vir: FURS, 20. 1. 2022

 

__________
Spremenjeno v dokumentu:

1.6 Odkup zbranega odpadnega materiala

Dohodki, ki jih fizična oseba dosega s kontinuiranim, zbiranjem in prodajo odpadnega materiala, pri čemer ta fizična oseba deluje samostojno in neodvisno, se obdavčijo kot dohodki, ki jih ta fizična oseba dosega v okviru opravljanja svoje dejavnosti, skladno s poglavjem III.3 ZDoh-2.

S sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X lps 20/2018, z dne 20. 5. 2020, izdano v zvezi z davčno obravnavo dohodka, doseženega z odkupom odpadnih surovin, so dohodki fizičnih oseb, doseženi z odprodajo odpadnih surovih, upoštevaje 1. točko 32. člena ZDoh-2, lahko obdavčeni z dohodnino samo v primeru, ko se lahko opredelijo kot dohodki iz dejavnosti. Po razlagi sodišča v navedeni sodbi se namreč dohodki, doseženi z zbiranjem in prodajo odpadnih surovin, ne morejo obdavčiti kot dohodek iz drugega pogodbnenega razmerja po tretjem odstavku 38. člena ZDoh-2. Odločitev sodišča učinkuje od izdaje sodbe Vrhovnega sodišča, tj. od 20. 5. 2020 dalje.

Plačila fizični osebi za prepuščeni odpadni material iz lastnega gospodinjstva so oproščena plačila dohodnine v skladu s 1. točko 32. člena ZDoh-2. Pri tem je treba upoštevati, da mora skladno z določili Uredbe o obvezni občinski gospodarski javni službi zbiranja komunalnih odpadkov (Uradni list RS, št. 33/17 in 60/18; v nadaljnjem besedilu: uredba) uporabnik javne službe, ki je posameznik, svoje komunalne odpadke obvezno prepuščati izvajalcu javne službe, razen v primeru izjem določenih z drugim in tretjim odstavkom 5. člena in 6. členom uredbe. Po drugem odstavku 5. člena uredbe lahko uporabnik (fizična oseba) ločene frakcije iz papirja in kartona s številko odpadka 20 01 01 in iz kovin s številko odpadka 20 01 40, ki nastanejo kot njegovi komunalni odpadki, prepušča zbiralcu, ki je vpisan v evidenco zbiralcev za zbiranje teh odpadkov, v njegovem zbirnem centru ali izvajalcu obdelave odpadkov, ki ima okoljevarstveno dovoljenje za obdelavo teh odpadkov, na kraju njihove predelave ter zagotavlja prevzemanje in nadaljnje ravnanje s temi odpadki v skladu s predpisom, ki ureja odpadke. Po pojasnilu Ministrstva za okolje in prostor prepuščanje odpadkov ne pomeni brezplačne oddaje temveč oddajo brez izpolnjenega evidenčnega lista. Torej uporabnik (fizična oseba) lahko za prepuščene odpadke, nastale v lastnem gospodinjstvu (iz drugega odstavka 5. člena), prejme tudi plačilo.

Vprašanje 10: Uveljavljanje dejanskih stroškov prevoza

Stroški prevoza na delo in z dela se zavezancu priznajo pod pogoji in do višine po 3. členu Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja - Uredba.

V Uradnem listu RS št. 104/21 in 114/2021 so bile objavljene spremembe Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uradni list RS, št. 140/06, 76/08, 63/17 in 71/18), s katerimi se spreminja 3. člen, ki določa pogoje in višino, do katere se povračilo stroškov prevoza na delo in z dela ne všteva v davčno osnovo.

Spremembe Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja se začnejo uporabljati:

-  za delojemalce, na katere se nanaša Dogovor o odpravi varčevalnih ukrepov v zvezi s povračili stroškov in drugimi prejemki javnih uslužbencev, zamiku izplačilnega dneva plače pri proračunskih uporabnikih ter regresu za letni dopust za leto 2021 (Uradni list RS, št. 88/21), za povračila stroškov prevoza na delo in z dela za mesec julij 2021, torej pri obračunu za mesec julij 2021,

-  za vse ostale delojemalce za povračila stroškov prevoza na delo in z dela za mesec september 2021, torej pri obračunu za mesec september 2021; za povračila stroškov prevoza do vključno meseca avgusta 2021 pa se uporablja 3. člen Uredbe (Uradni list, RS 140/06, 76/08, 63/17 in 71/18), torej brez sprememb, objavljenih v Uradnem listu št. 104/21 in 114/21.

Do spremembe Uredbe se je tako pri dohodkih iz drugega pogodbenega razmerja glede davčne obravnave stroškov prevoza na delo in iz dela upošteval 3. člen Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uradni list, RS 140/06, 76/08, 63/17 in 71/18), in sicer:

• praviloma se je priznalo povračilo stroškov do višine stroškov javnega prevoza od običajnemu prebivališču najbližjega postajališča do mesta opravljanja dela, če je mesto opravljanja dela vsaj en kilometer oddaljeno od zavezančevega običajnega prebivališča;

• če zavezanec iz utemeljenih razlogov (pomanjkanje javnega prevoza, časovno neustrezen vozni red ipd.) ni mogel uporabiti javnega prevoza, pa se mu je kot strošek prevoza na delo priznalo 0,18 evra za vsak polni kilometer razdalje med običajnim prebivališčem in mestom opravljanja dela.

Po spremembi Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (od septembra 2021 dalje) se stroški prevoza na delo in iz dela zavezancu priznajo pod pogoji in do višine po spremenjenem 3. členu te uredbe, in sicer:

• po prvem odstavku 3. člena Uredbe je znesek, do katerega se povračilo stroškov prevoza na delo in z dela ne všteva v davčno osnovo, določen v višini 0,18 evra za vsak polni kilometer razdalje med običajnim prebivališčem in mestom opravljanja dela, za vsak dan prisotnosti na delu, če je mesto opravljanja dela vsaj en kilometer oddaljeno od delojemalčevega običajnega prebivališča;

• v drugem odstavku 3. člena Uredbe pa je določeno, da če je znesek za posamezni mesec, določen po navedenem osnovnem pravilu iz prvega odstavka (kilometrina), za posameznega delojemalca nižji od 140 evrov, se v davčno osnovo ne všteva povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini 140 evrov.

Drugi odstavek 3. člena Uredbe se torej upošteva v primeru, če kilometrina, izračunana po prvem odstavku 3. člena Uredbe znaša manj kot 140 evrov in zavezanec uveljavlja in dokaže dejanske stroške s predložitvijo računov (karte) za plačilo storitev prevoza. Če v tem primeru uveljavljan in dokazan dejanski strošek za mesec znaša manj kot 140 evrov, se prizna celotni dokazan dejanski strošek. V nasprotnem primeru (če dejanski strošek znaša več kot 140 evrov) pa se prizna največ 140 evrov.

Določba drugega odstavka 3. člena Uredbe določa neobdavčeno višino »za posamezni mesec«, kar je treba pri uveljavljanju dejanskih stroškov upoštevati na ravni posameznega izplačevalca. Torej, če bo zavezanec pri več izplačilih pri istem izplačevalcu, uveljavljal dejanske stroške prevoza na delo in z dela s predložitvijo dokazil (računov oz. vozovnic) za isti mesec, je treba te dejanske stroške pri uporabi drugega odstavka 3. člena Uredbe obravnavati skupaj. V primeru, da pa bo pri enem izplačilu pri istem izplačevalcu uveljavljal dejanske stroške prevoza na delo in z dela s predložitvijo dokazil (računov) za več mesecev, je treba te dejanske stroške pri uporabi drugega odstavka 3. člena Uredbe obravnavati ločeno po mesecih.

Za določanje oddaljenosti se upoštevajo najkrajše običajne cestne povezave, kar npr. pomeni, da se upošteva povezava po lokalnih in magistralnih cestah, če je dolžina te povezave v kilometrih krajša od avtocestne povezave (tudi če zaposleni koristi avtocestno povezavo).

Nastale stroške prevoza na delo in z dela zavezanec dokazuje:

• npr. z navedbo števila prevoženih kilometrov med običajnim prebivališčem in mestom opravljanja dela (izjava naj vsebuje tudi zagotovilo, da so podatki v izjavi resnični in pravilni),  potrdilom naročnika o mestu opravljanja dela, poročilom o prisotnosti na delu oziroma drugim ustreznim dokazilom;
• v primeru uporabe javnega prevoznega sredstva – s predložitvijo vozovnice,  naročnikovim potrdilom o mestu opravljanja dela,  poročilom o prisotnosti na delu ipd.

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.