Jedro
»Idiot« je naslov enega od zajetnih romanov velikana leposlovja Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega (Založba Modrijan, 2013). Imam ga in ga berem. Napisan in objavljen je bil v daljnih letih 1867–69. Gre za pripoved o glavnem junaku, knezu Miškinu, ki je duševno zmeden in epileptičen. Literarna kritika pojasnjuje, da je pisatelj v njem upodobil etično in moralno (še naprej ne gre za sinonima!) pozitivni lik po zgledu sočutnega, usmiljenega Jezusa Kristusa, ki neuspešno odrešuje človeštvo. Vznemirja in navdihuje ga trdnost vere v večno dobroto in lepoto, ki bo odrešila svet. »Kot od Boga navdihnjeni blaženi norček je pravo nasprotje Raskolnikova, racionalnega junaka morilca iz romana Zločin in kazen,« pojasnjuje ena od javnih predstavitev knjige. Seveda pa junak kljub hrepenenju po »odrešitvi sveta in človeštva« s pomočjo »vesoljne ljubezni in človekoljubja« deluje pogubno. Tako začrtano junakovo delovanje seveda ne uspe. Znajde se v donkihotskem položaju - v boju z mlini na veter. Zato junak dokončno izgubi razum, ko se njegov življenjski boj za odrešitev človeštva izkaže kot piškav in terminalno izjalovljen.
Roman je zanimivo brati ob hkratni, miselno aktivni zavesti o Nietzschejevem »Antikristu«. Ena od njegovih monumentalnih in večnih knjig (Slovenska matica, 1989). Gre za »človeka greha«, ki (in ker) o sebi trdi, da je bog. Seveda se tudi vede tako. Literatura pojasnjuje, da je »antikrist« tisti človek, ki pridiga lažni nauk ali trdi, da Kristus ne more biti božji sin. Pravoslavna cerkev je kot antikrista označila carja Petra Velikega: od cerkve je zahteval, da plačuje davke.
Genij Nietzsche je bil antikrist. Tako se je označil sam. Zoperstavljal se je tistemu, kar je imenoval »teološki instinkt« in ga označil za vir lažnivosti in slepila - pred tistim, kar zares je, za kar zares gre, pred realnostjo. Ostro kritičen je bil do krščanskega pojma boga. Pripisoval mu je sovraštvo do življenja, sovraštvo do znanosti, svobodomiselnosti in drugačnosti, poniževanje tostranskega življenja, laganje o posmrtnosti itd. Ko je razpravljal o »volji do moči«, se je močno obregnil tudi ob »voljo do niča.« Izmišljije – vzroki, posledice, bitja … - je popisoval kot determinante prevladujoče in religiozno začrtane morale. Religiji je očital, da se hrani z grehom in trpljenjem. V točno določenem kontekstu je uporabil stavek: »največja nesreča, ki je doletela človeštvo«.
Zelo zanimivo je brati analize o stičiščih med Dostojevskim in Nietzschejem. Na primer v delu »Dostojevski in Nietzsche. Premagovanje samorazvidnosti” (Lev Šestov, Labirinti, 2002). Avtor je predstavnik ruske religiozno-filozofske renesanse z začetka dvajsetega stoletja (1866-1938). »Svojo filozofijo je opredeljeval zdaj kot religiozno, zdaj kot eksistencialistično. Filozofija zanj ni bila stroga znanost ali refleksija, temveč boj proti zakonom razuma in nujnosti, ki so ljudi iz svobodnih bitij spremenili v avtomate. Iz odrevenelosti vsakdanjega življenja lahko človeka zbudi samo tragična izkušnja, kakršno sta doživela Dostojevski in Nietzsche.«
Odvod
Tu se že lahko zgodi vsiljeni vstop v urejeni labirint sodobne antipolitike, psevdomedicine, (mrtve) univerze, medijev …
Epilog
Na prijeten praznični izziv vljudnih in mislečih ljudi, ponujen kot vprašanje »katere tri filozofske knjige«, sem pač na mah izbral te tri. Seveda bi bil časovno in številčno neomejen seznam veliko daljši, a ne nujno nepregleden. Pojem »idiot«, tudi koncept, s tem nikakor ni izčrpan. Tudi ne z ozirom na antično filozofijo. To se zdi le vzpodbuden in vznemirljiv začetek za miselni, empirični in klinični problem »idiotizma«, pa tudi enormne tegobe »božjega kompleksa.« In Zla. Pa seveda vsega tistega, kar z izpeljavo in analizo sledi, če in ko steče beseda o človeku in družbi današnjega dne. Prepoznavanje, pretežno paradoksalno, racionalnih torišč skupka teh elementov, ali potez, se mi zdi miselni in čustveni izziv posebne vrste. Vsekakor gre za moralno razpravo. Nanjo pa vselej preži domena iracionalnosti ...
Praznikov sicer nimam rad. Nikoli jih ne »praznujem«. Imam izrazit odpor do avtomatiziranih voščilnic – mobitelnih in e-poštnih. A priznam, da se ročno izdelane voščilnice, ki prispe po pošti, razveselim. Spoštovana gospa Romana iz Ljubljane, zanjo in za lepo presenečenje, knjigo »Nenavadna bralka« (Alan Bennett), se vam lepo zahvaljujem.
Moj hobi je altruistična norost.
Najraje skačem,
kjer je most.
In kjer brezsramnost
poskuša z nasmehom me utopiti.
Umazanim nastavljam ogledala,
da bi v zadregi duša podlih se oprala.
Nepismenim pošiljam referate,
prevaranim sestavljam up,
da upanje je več
kakor obup.
Je rešitev idiotizem?
Bolje to,
kot pa fašizem.
Me psuješ?
Prav!
Utrujen od neumnosti
in vseh zablod,
sem morda postal
priročen idiot.
Želim vam odlično pripravljenost na vstop v prihajajoče leto. Ker bo … Oh ja.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
