Ta so bila nizka. Še posebej med starimi državami članicami. Njihovi veleposlaniki so po Sloveniji v skrbeh poizvedovali, če Slovenija ne postaja nova Madžarska. Sam sem jih miril, da so take skrbi povsem odveč. Tako Madžari kot Poljaki se morajo od Slovencev, in to zlasti iz časov pred nastopom domnevne tretjemarčevske diktature, namreč še veliko naučiti.
Ta teza ni bila dobro sprejeta. Preprosto se ni skladala z mitom Slovenije kot dobre učenke, da o medijsko oznanjanih in politično napihnjenih napadih na novinarsko svobodo in neodvisno pravosodje v smislu ravnanja z STA in delegiranimi tožilci niti ne govorimo.
Naši opoziciji gre čestitati, da se je politično izjemno dobro borila in na evropskem parketu tudi zmagala. LMŠ je pokrila evropske liberalce, SD socialiste, kolesariat pa je bil posvojen s strani evropskih zelenih. S predstavniki vseh teh skupin sem se imel priložnost srečati dvakrat. Enkrat institucionalno, drugič pa osebno.
Moja izkušnja je bila, da so zastavljali napačna vprašanja, poslušali so za silo, razumeli so vse, le uslišati niso hoteli. Povedano se namreč ni skladalo z družbeno konstrukcijo realnosti, ki je bila spretno izvožena v Evropski parlament. Lekcija je bila streznitvena: vse je politika, neumnež! Tudi v EU in še posebej, če imate opraviti z majhno, navznoter politično razsuto državo.
S tega vidika je povsem nepresenetljivo, da je Evropski parlament ob koncu slovenskega predsedovanja sprejel resolucijo o vladavini prava, v kateri je izrazil globoko zaskrbljenost glede stanja v Republiki Sloveniji. To zaskrbljenost, kot najbolje veste najbrž prav bralci tega portala, delim že celo desetletje tudi sam. O njej je celo napisana knjiga, ki pa je nihče, tudi vrli evropski poslanci ne, niti ne povoha, ker opisuje drugačno, namreč resnično sliko, kot se jo želi prikazati skozi dominantne zvočnike.
Resolucija Evropskega parlamenta je tako v veliki meri, žal, politična farsa. Ničesar ne prispeva k dejanski vladavini prava na Slovenskem. Nasprotno, nagrajuje one, ki so slovenski orbanizem brez Orbana ustvarili že zdavnaj. Od leta 1991 naprej.
Za to politično navlako, h kateri je resnici na ljubo s svojim twitterskim udejstvovanjem precej prispeval tudi predsednik vlade sam, pa se je odvijala tehnična, strokovna faza slovenskega predsedovanja. Spretno vodenje trialogov, sklepanje kompromisov, vračanje širitve EU na Balkan nazaj na dnevni red ter uspešno so-predsedovanje Konferenci za prihodnost EU, katere slovenski del se je odvil tudi na letošnjem fantastičnem blejskem forumu, so dejstva, medijsko sicer pogosto spregledana, ki so slovensko predsedovanje napravila uspešno. Tudi v očeh tujih diplomatov in predstavnikov evropskih institucij.
Še enkrat več smo tako spoznali, da Slovenija, kljub svoji majhnosti in neizbežno plitvemu strokovnemu bazenu, zmore nastopati kot uspešna država tudi v mednarodnem merilu. Če nas pri tem kaj ovira, smo to najbolj sami, ki smo, prosto po Kreslinu, torej sami sebi največji problem.
Ko bi znali in zmogli drugače, ko bi bili ponosni na tisto in tiste, ki jih imamo, ter bi dobre in najboljše zvesto in skrbno potiskali naprej, predstavljajte si kako uspešna, s tem pa tudi bogata in predvsem normalna država bi bili. Naj bo ta sklepna misel, moja želja za naše skupno novo leto, ki prihaja.
Želim vam zdravo, srečno in uspešno 2022!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
