Vsako jesen se na moji delovni mizi znajdejo odločbe centrov za socialno delo, s katerimi država zavrne vloge študentov za dodelitev državne štipendije za novo študijsko leto. Skoraj brez izjeme je v njih mogoče prepoznati dobre razloge za vložitev pritožbe; zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in procesnih kršitev po Zakonu o splošnemu upravnem postopku. Seveda s predlogom, da se predmetna odločba enega od centrov za socialno delo (CSD) odpravi in se mladeniču ali mladenki izplača štipendija.
Praviloma se zgodba začne pri prvem odstavku 23. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS), po katerem so do državne štipendije upravičeni državljani Republike Slovenije, ki izpolnjujejo pogoje po zakonu, ki ureja štipendiranje in pri katerih povprečni mesečni dohodek na osebo v preteklem letu pred vložitvijo vloge ne presega 64 % neto povprečne plače na osebo v istem obdobju. Povprečni mesečni dohodek na družinskega člana določi CSD. Praviloma tako, da ta preseže cenzus 64 % neto povprečne plače v preteklem letu – četudi oseba stvarno utemeljeno zatrjuje in dokazuje, da cenzusa ne presega.
V eni od letošnjih odločb je upravni organ prosilki zavrnil pravico do štipendije s sklicevanjem na nižje določeni cenzus, t.j. 53 odstotkov in ne 64 odstotkov, določen zaradi izjemnih družbenih razmer. Prosilki je bil določen fiktivni povprečni mesečni dohodek na osebo v njeni družini, ki naj bi presegal znesek 680,56 EUR, zaradi česar naj ne bi bila upravičena do štipendije.
CSD se je očitno skliceval na drugi odstavek 25. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS-C, Uradni list RS, št. 99-3548/2013), ki določa, da so ne glede na 23. člen zakona v obdobju do vključno leta, ki sledi letu, v katerem gospodarska rast preseže 2,5 odstotka bruto proizvoda, do državne štipendije upravičeni državljani Republike Slovenije, ki izpolnjujejo pogoje po tem zakonu in po zakonu, ki ureja štipendiranje in pri katerih povprečni mesečni dohodek na osebo v preteklem letu pred vložitvijo vloge ne presega 53 % neto povprečne plače na osebo v istem obdobju.
Premislek je vodil do razlogov, da utegne biti določba drugega odstavka 25. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS-C) protiustavna, saj postavlja pritožnico v neenakopraven položaj in krši ustavno načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena URS.
Pred uveljavitvijo ZUPJS-C je veljal ZUPJS (Uradni list RS, št. 62/10, 40/11, 40/12 - ZUJF, 57/12 - ZPCP-2D, 3/13 - ZŠolPre-1, 14/13, 56/13 - ZŠtip-1 ), ki je v prvem odstavku 23. člena določil: »Do državne štipendije so upravičeni državljani Republike Slovenije, ki izpolnjujejo pogoje po zakonu, ki ureja štipendiranje, in pri katerih povprečni mesečni dohodek na osebo v preteklem koledarskem letu pred vložitvijo vloge ne presega 64 % neto povprečne plače na osebo v istem obdobju.« Cenzus pred 1.1.2004 je bil 64 %, a ker je pričela veljati novela ZUPJS-C, ta pa določa, da je cenzus nižji v času gospodarske rasti, se zdi, da je prosilka s takšno zakonsko določbo postavljena v primerjalno manj ugoden položaj zaradi kriterija, ki je lahko v nasprotju z načelom socialne države iz 2. člena URS in načelom enakopravnosti po 14. členu URS.
Prosilki je brez štipendije dokazljivo in bistveno otežen študij. Njena družina kot celota dokaj očitno in dokazano nima dovolj aktivnih denarnih sredstev, ki bi pritožnici omogočali nemoteno in kakovostno nadaljevanje in dokončanje študija. CSD pa se v odločbi seveda sklicuje na drugo neaktivno in neučinkovito premoženju, ki naj bi ga prosilka domnevno lahko koristila za potrebe študija, četudi je tudi v njenem primeru očitno, da takšnega drugega premoženja očitno ne more koristiti. Hkrati je ocena o domnevnem in fiktivnem premoženju prosilke samovoljna in arbitrarna, brez dejanske, stvarne podlage, ki bi pomenila izpeljavo (aplikacijo) jasnih in predvidljivih meril in kriterijev za oblastno ugotavljanje fiktivnega in aktivnega premoženja, s katerim kot študentka lahko razpolaga prosilka. Zato se predmetna odločba CSD tudi v tem primeru zdi v očitnem nasprotju z duhom in namenom zakona ter tudi v očitnem nasprotju z ustavnim načelom socialne države.
Na tej podlagi je prosilka zatrjevala, da samo po sebi ni v skladu z ustavnim načelom socialne države, če se cenzus za pridobitev štipendije zmanjša v obdobju, ko se domnevno poveča gospodarska rast. Posebej pa je poudarila, da se z odločbo CSD protiustavno posega v načelo enakosti pred zakonom in v načelo socialne države, pa tudi (in to velja posebej poudariti) v ustavno pravico pritožnice do izobraževanja iz 57. člena URS, kot tudi v njeno pravico do izobraževanja in šolanja po Mednarodnem paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah.
Predmetna odločba CSD se zdi v očitnem nasprotju z omenjenima ustavnima načeloma in z omenjeno človekovo ter ustavno pravico pritožnice tudi zaradi njene protislovnosti. Namreč, večja kot je gospodarska rast, večje so tudi možnosti socialne države, da zagotovi štipendiranje dijakov in študentov. Zato je nemara predpis, ki v primeru večje gospodarske rasti zmanjša cenzus za pridobitev štipendije, v nasprotju z ustavnim načelom socialne države, pravne države in enakosti pred zakonom, smiselno in posledično pa lahko pomeni prekomeren in zato protiustaven poseg v pravico pritožnice do izobraževanja.
Vezanje pridobitve štipendije na gospodarsko rast tudi sicer zdi sporno, ker se študentka mora izobraževati ne le eno leto (ko gospodarske rasti ni), ampak tudi v tistih letih, ko je gospodarska rast, pri čemer sama gospodarska rast v ničemer ne vpliva na materialne življenjske možnosti študentke, razen in izključno samo (in prav) z gledišča njenih možnosti, da pridobi štipendijo. Zatorej je lahko na podlagi takšne zakonske določbe v očitnem neenakopravnem položaju, ne da bi za to na strani države obstajali stvarno utemeljeni razlogi. Študentki se materialni položaj s fiktivnim premoženjem, ki ga v odločbi navaja CSD, ni v ničemer povečal, zato se njene možnosti za financiranje izobraževanja niso v ničemer izboljšale. Po drugi strani pa mora država ves čas študija omogočati enake pogoje za pridobitev štipendije, oziroma pogoje, pod katerimi je študij sploh materialno mogoč. To je njena ustavnopravna pozitivna dolžnost, ki smiselno izhaja iz 5. člena Ustave in je sestavni del tudi socialnih in ekonomskih pravic.
Ob gospodarski rasti navsezadnje država razpolaga z več denarja in lahko omogoči boljše pogoje za pridobitev štipendije, zato se zakonska določba ne zdi skladna z načelom socialne države, posledično pa znatno otežuje kakovosten študij.
Zakonodajalec, tako se zdi, pred sprejemom omenjene določbe ni spoštoval 13. člena Mednarodnega pakta in načela socialne države in je vezal pridobitev štipendije na pozitivno gospodarsko rast, kar pa morda ni v skladu z URS.
CSD je arbitrarno in samovoljno, nerealno ocenil domnevno fiktivno premoženje njene družine, ki se je pavšalno in brez vezanosti na jasna in predvidljiva merila in kriterije ugotavljajo na temelju zemljišč v lasti njene širše družine. Hkrati med temi zemljišči kot fiktivnim in neaktivnim premoženjem družine in njenimi finančnimi zmožnostmi za plačevanje stroškov študija ni nobene stvarno utemeljene povezave. Predvsem pa ni nobene dokazane ali vzpostavljene stvarne povezave, ki bi jo v odločbi navedel CSD. Odločanje oblastnega organa na takšnem temelju daje močan vtis o protiustavno samovoljnem in arbitrarnem ravnanje, ki krši tudi ustavne pravice prosilke do izobraževanja in osebnega socialnega dostojanstva, v povezavi z ustavnim načelom pravne in socialne države.
CSD se v odločbi, pri izračunu fiktivnega premoženja študentkine družine, sklicuje na lastništvo starega traktorja nizkega cenovnega razreda in arbitrarno določeno vrednost tega traktorja upošteva pri izračunu dohodka na družinskega člana. Od CSD pripisana vrednost tega traktorja ni njegova tržna vrednost, ki bi bila izvedensko določena. Upravno določena vrednost tega starega traktorja je od leta 2013 celo narasla, kar se zdi velik nesmisel. CSD je upošteval ta stari traktor kot študentkino življenjsko sredstvo, ki pa ne bi smelo pomeniti oteževalne okoliščine, pač pa le eno od temeljnih življenjskih dobrin. Pripisana vrednost tega traktorja je po sklepu CSD v letih 2020 in 2021 enaka pripisani vrednosti v prejšnjih letih, kar se zdi velik nesmisel. Če se torej takšno temeljno sredstvo, ki je nujno za človeka dostojno življenje ob kmetiji in ne pomeni ne presežka premoženja, ne razkošja, upošteva kot razlog za zavrnitev socialne pomoči v obliki štipendije, to lahko pomeni ravnanje v očitnem nasprotju z načelom socialne države, kršitev ustavne pravice do zaščite osebnega socialnega dostojanstva študentke in protiustaven poseg v njeno pravico do izobraževanja.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
