V Evropski uniji imamo danes opravka z dvema izjemno nasprotujočima si vizijama razvoja evropske prihodnosti. Na eni strani je vizija federalne Evrope. Njej nasprotna pa je vizija krepitve nacionalne suverenosti. Prva je dolgo tlela samo v akademskih krogih. Nato jo je ob začetku svojega mandata posvojil francoski predsednik Macron, ki je navijal za suvereno Evropo. Toda ta je naletela na precej gluha ušesa nemške kanclerke Merklove. Pod njenim žezlom je Nemčija igrala garanta stabilnosti, ki si je pragmatično prizadeval vzdrževati status quo. Brez večjih pretresov Unijo torej držati pri življenju in poskrbeti, da se skozi politiko konsenza zelo počasi, pa vendarle, premikamo naprej.
Vse kaže, da je z odhodom Angele Merkel te politike konec. Sodeč po pravkar objavljeni koalicijski pogodbi, bo Nemčija prevzela reformno iniciativo za temeljito preobrazbo Evropske unije. Statusa quo je bilo dovolj. Nastopil je čas za federalni in ustavni preboj. Koalicijska zaveza nove nemške vlade je izkoristiti konferenco o prihodnosti EU za reforme. Konferenca naj bi prerasla v ustavno konvencijo, ki bi pripeljala do nastanka evropske federalne države, utemeljene na decentralizaciji ter na spoštovanju načel subsidiarnosti in sorazmernosti. Po svoji kakovosti pa bi taka EU spoštovala demokracijo, vladavino prava, človekove pravice in s krepitvijo evropske suverenosti prispevala k večji avtonomnosti EU in njenih držav članic od drugih globalnih velesil.
To je torej nemški scenarij za prihodnost Evrope. Samo čez Odro pa trenutna vladajoča politična in njena ustavnosodna garnitura zasledujeta povsem drugačen pogled. Kako je poljsko ustavno sodišče zavrnilo spoštovanje sodbe Sodišča Evropske unije ter načela primarnosti, že vemo. Toda ta zgodba še ni končana. Enak suverenistični odnos, ki povsem jasno ni utemeljen na prepričljivih pravnih razlogih, pa je ustavno sodišče Poljske razvilo tudi do Evropskega sodišča za človekove pravice. V svoji nedavni sodbi K 6/21 je zavrnilo spoštovanje sodbe ESČP v zadevi 4907/18 Xero Floor ter za nameček še razglasilo 1. odst. 6. člena EKČP, ki ureja pošteno sojenje, za neskladen s poljsko ustavo, v kolikor se nanaša na poljsko ustavno sodišče in način njegove sestave.
S tem se je poljsko ustavno sodišče pridružilo ravnanju, ki ga v odnosu do ESČP običajno izkazujeta Rusija in Turčija. Nekoč pa je z njim, na srečo neuspešno, poskusilo tudi slovensko Vrhovno sodišče. Za to ravnanje pa je značilno, da država, ki se ga posluži, zavrača minimalne skupne standarde, ki tvorijo evropski ustavni prostor in katerega garant je prav ESČP.
Evropska realnost je danes torej naslednja. Na eni strani nemška koalicijska zaveza o novem EU ustavnem procesu za izgradnjo evropske federalne države. Na drugi strani pa poljsko zavračanje minimalnih skupnih standardov evropskega ustavnega prostora. To dvoje, če naj EU obstane kot celota, je v obstoječi politični konstelaciji mogoče obdržati na skupnem imenovalcu samo v okviru prožne integracije v smeri Evrope več hitrosti.
Verjamem, da se danes ta scenarij številnim zdi še nesprejemljiv. Prav tako pa sem prepričan, da se bo kmalu razvilo spoznanje, da je po vsej verjetnosti najbolj realen in zato tudi prepričljiv. Evropska unija mora ostati skupaj. V svoje vrste lahko sprejme še koga. Hkrati pa si mora priznati, da so nekatere razlike med državami članicami objektivno, ali pa vsaj subjektivno zaradi aktualnih političnih razlogov, nepremostljive in je zato treba njihovo spoštovanje vgraditi v nov, bolj prožen evropski ustavni ustroj, sestavljen iz koncentričnih krogov različno intenzivne integracije.
Ob tem se bo tudi za Slovenijo zastavilo vprašanje, kam spadamo in kam hočemo. Vsaj zame glede tega ni bilo nikdar prav nobene dileme. Za nas, upoštevaje vse šibkosti slovenske države, njen podhranjeni institucionalni ustroj, usihajoči družbeni kapital in razrast, kot se zdi, vsakovrstnih družbenih patologij, je eksistenčnega pomena, da se ohranimo v jedru Evropske unije. Če pristanemo na periferiji, nas bo požrla lastna črna luknja, ki vse bolj zeva iz našega podzemlja.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
