Nikoli ne laži tistemu,
ki ti zaupa in ne
zaupaj tistemu,
ki ti laže.
Anonimus
Prebiram prav vse, kar mi pride pod roko in poslušam te in one. Brez razlike, kajti le tako lahko zadeve ocenjujem "za in proti". Čudim pa se komentiranju vsega v državi in izven nje s strani tistih, ki razen e-pošte ničesar ne berejo oziroma to delajo zelo selektivno, pa kljub temu prav vse vedo. Njihov "mehurček" ima namreč prav. Tudi če bi jih recimo spraševali o atomski bombi, se ne bi motili. Kaj pa vedo znanstveniki?! Njihova soseda je prodajalka in v trgovini "iz prve roke" sliši ter izve marsikaj. Oni dan na primer ...
Če bi bila bistveno mlajša, bi bila danes popolnoma zmedena. Tako pa že vsaj poskušam ločiti "zrno od plev". Ni prav lahko. Celo vsak dan težje. Zlasti, če prebiram zelo različna mnenja celo iz zdravniških krogov. Zato bi bilo prav, če bi se vsaj ti javno soočili morda še v eni oddaji TV Slovenija in POP TV. Po prvi bi bila taka, ki bi povabila tiste "za" in "proti", zagotovo najbolj gledana v celotni zgodovini obeh televizij. Vse preveč je namreč e-pošte, ki kroži naokoli. Korak k temu je v Delu sicer naredil dr. Ihan, ki se je ljudem celo opravičil v imenu nekaterih svojih kolegov. So to brali? Kdo pa je ON, kaj hitro porečejo. Nespoštovanje brez primere. Le "čevlje sodi naj kopitar"!
Smo čisto zares izgubili kompas ali zgolj prave vzornike in smisel za še kolikor toliko zdravo pamet?
Ko slišimo za presaditev srca, pljuč, jeter, ledvic, kostnega mozga, celo za dve taki operaciji hkrati, verjamemo v naše zdravnike, jih dan ali morda dva kujemo v zvezde. Ko potrebujemo kontracepcijo, zdravila proti pritisku, holesterolu, sladkorni in drugim boleznim, hitimo v lekarne po zdravila na e-recepte. Nikoli ne preberemo hudih stranskih učinkov. Aspirine, Lekadole, Analgine ... nekateri jemljejo skoraj kot bombone. Da le minejo bolečine ...
Je zaupanje v nekatere nove zdravstvene zadeve in ozko specializirane strokovnjake nenadoma zamrlo? Ali lahko kar vsakdo polemizira z njimi? Jaz si ne bi nikoli upala. Tega znanja pač nimam. Celo med nami pravniki so specialisti za posamezna področja, ki jim ne upam ugovarjati. Morda sem še največ znanja z različnih pravnih področij imela tik po pravosodnem izpitu. A kje je že to! Potem sem se precej ozko specializirala in znanje nekoliko širila šele kot varuhinja človekovih pravic. Vsaj nekoliko.
In kako je z leti v meni rastlo zaupanje v nekatere ljudi in institucije?
Ko sem bila majhen deklič, sem z zaupanjem zrla v učiteljice in jih vedno ubogala. Kaj drugega mi niti ni preostalo. Doma so jih na vso moč podpirali. Bile so pravične in poštene, nežne ter hkrati odločne, ko je bilo treba. Nikoli nisem podvomila vanje. Nikoli. In tudi krivic nisem doživljala. Verjela sem v njihove besede in jih neznansko spoštovala. Da, prav ste prebrali; spoštovala. Kako pa je danes? Kakor kje.
Minuli teden sem šla v šolo po sedemletnega vnuka. Kakšne nauke mi je delil po poti! Ko je želel zaviti v "tunel", kjer se običajno zadržujejo ljubljanski "klošarji", mi je takoj rekel: "Babi, nikoli ne smeš reči klošar, to je brezdomec in nikoli črnec, pač pa temnopolti, tudi debeluh ali očalarca, so grde oznake ljudi in kažejo na našo nestrpnost." In to je kar ponavljal, jaz pa poslušala. Seveda me je zanimalo od kje mu vse te modre misli in povedal je, da se v šoli veliko učijo o tem. Vsak dan. Kako lepo. Prespal je pri meni in naslednje jutro je želel, da greva v šolo kar peš. Lahko bi se namreč peljala. A zatrdil je, da s tem nekaj narediva za čistejše okolje. Prav ponosna sem postala nanj. In tako sva hodila in hodila. On s precej težko šolsko torbo in niti ni želel, da mu pomagam. Povedal je, da hodijo nekateri v šolo vsak dan peš in to precej daleč, njega pa vozijo starši. Ne živijo namreč prav blizu šole. Spomnil me je tudi, da morava pripraviti drobiž in eno pasjo palčko za brezdomca s psom, ki vedno stoji v podhodu železniške postaje, in s tem razveseliva oba. Tega se rad spominja še iz poletnih počitnic, ko sva skupaj doživela veliko lepih in poučnih trenutkov.
Otroci so kot pivnik! Ne pozabite!
Kdo torej pravi, da naša mladina ni enkratna?! In kdo, da nima mnogih čudovitih učiteljev? Ker ga spremljam že drugo leto, vem, kaj vse so se učili že v prvem razredu in to celo v podaljšanem bivanju. O prav vseh praznikih, posebnih dnevih v letu in še marsičem. Kakšna naložba! Zanj je "sveto" tudi ločevanje odpadkov in skorajšnji konec plastičnih vrečk. Pri tem budno spremlja nas odrasle. Po pravici povedano, se ga kar malo "bojim". Nadzoruje namreč prav vse in nas zelo hitro opozori na napake. Naučeno namreč prav takoj prelije v prakso. Pomislim, da bi enako storil tudi z drugačnimi sporočili.
Seveda zato zelo pazim tudi na to, kako govorim o ljudeh in dogodkih. Zanimajo ga namreč celo poročila, a jih seveda skoraj ne sliši. Iz previdnosti. Le kaj bi si mislil ob zgolj slabih novicah?
Pomislim, kako mu bomo razložili nestrpnosti, ki jih dnevno sejejo tudi nekateri najbolj odgovorni v državi. Zelo pazimo, da tega ne sliši, saj jih še ne razume oziroma zmore razumeti. Zaenkrat o tem res ne sprašuje. A zagotovo bo. In kaj reči takrat? Da imamo tudi nestrpne politike, da je to zgolj boj za oblast, da niso povsem iskreni, da je odvisno, kje takrat v parlamentu sedijo ... Da je pomembno, kdo, kaj in kdaj predlaga in da je nujno enotno glasovati proti "njim" in zgolj za "naše".
Vzorniki, modri ljudje, kje ste in zakaj vas ni več? Modrovati se namreč da o marsičem, praktično kar o vsem. Mirno, dostojno, brez zmerljivk in prispodob o tej ali oni živalci, poslancu, politiku, celo predsedniku republike. Vsak ima svoje ime in nekateri ga iz zavestnega nespoštovanja zanje pišejo kar z malo začetnico, čeprav velike osvojijo že v drugem razredu osnovne šole. A naj se vidi, kam koga uvrščajo, pravijo. Kam pa sebe? In kam bi jih morali predvsem mi? Zato sploh ne berem odzivov na članke, ki jih pišejo razni "Tončki balončki", "Pikci" in drugi.
Modre misli pametnih in preudarnih bi morali ponotranjiti in jim slediti, žal pa ljudje tako radi sledijo predvsem najslabšim in najglasnejšim. Škoda, da pametnih ni več moč potegniti niti v kolesje različnih funkcij. Tu in tam nekateri vseeno svetujejo z ekranov v različnih TV oddajah in dnevnikih, a dalj od tega nočejo. Vidiš jih v času vseh zadnjih vlad, vedno vedo, kako bi moralo biti, a raje ostajajo v fakultetnih krogih. Vedo, kaj bi bilo, če bi ... Dekan, ki je verjel, da bo drugače, se je zadnji "zmotil" in postal minister.
Nekateri pa kljub zmotam in težkim odkritjem, celo odrekanju podpore najbližjih, ne želijo odstopiti. Kaj s tem pravzaprav dokazujejo?
Če danes samo pomislim na poslanca, ki je odstopil zaradi 2 evra vrednega sendviča!! Kako se počuti?
Kako pa smo živeli včasih? Kdo nas je poučeval, nam zapovedoval in koliko smo o marsičem sploh vedeli?
Spominjam se, ko sem se kot otrok v Kopru predajala sončnim žarkom slehernega poletja in prihajala v septembrsko šolo skoraj kot temnopolta deklica. Kdo pa je tedaj kaj vedel o škodljivosti pretiranega sončenja?! Grehe plačujemo danes, ko prav "počrnelih" ljudi ni prav veliko, uporabljamo pa tudi vse možne faktorje za zaščito. O tem sicer še ni sprejet noben zakon in niti odlok, so le priporočila stroke. Zdravstvene seveda. O njih "čivkajo že ptički na vejah" in mnogi, sicer željni žarkov, že sledimo vsem tovrstnim napotkom. Brez vsake prisile, le po stalnih nasvetih dermatologov z malih in velikih ekranov, kdaj tudi v živo in od blizu.
Prebiram revije vseh vrst, seveda veliko manj kot nekoč, ko so bile dovoljene pri frizerjih in smo bili na tekočem s kronanimi in nekronanimi glavami. A celo v stalnih prilogah časopisov vidim ogromno prispevkov o zdravem življenju, čudežnih zvarkih in čajih, pa prehranskih dopolnilih za sto in eno tegobo današnjega človeka. V številnih intervjujih nastopajo tudi zdravniki-specialisti in verjamem, da pogovore z njimi preberemo vsaj takrat, ko nas pesti kakšna težava. Danes si sicer kaj hitro pomagamo tudi s "stričkom Googlom", ki ti odpre sto in en odgovor. Verjeti ali ne? Kakor kdo in kdaj.
Danes vse več ljudi hodi in teče, se ukvarja s športom in poskuša živeti zelo zdravo. Brez zakona, ki bi to zapovedoval, in brez odlokov, ki bi kakorkoli kaznovali neupoštevanje zlatih pravil zdravega načina življenja.
Toda, že ob višjem davku na sladke pijače se je usodno "kresalo". Videti je, da nam gre to slabo od rok, saj je pomembno tudi kdo predlaga kaj in kdo stoji za tem. Takrat pa ostrini ni konca! Kapital in politika žal znata "povoziti" tudi zdravje.
Pomislite še na okoljske konference, doma in po svetu, pa kregarije o izpustih, energiji vseh vrst, škodljivih sevanjih, sežiganju in raztrosu odpadkov, plačanih monitoringih ... vsemu temu kar ni konca. Korist in še enkrat korist! So kršitelji kdaj obsojeni?
A kljub temu nas zdravje še kako zanima. Predvsem lastno.
Skoraj ni dneva, ko ne bi prebrali vsaj kakšen pameten nasvet. Delijo jih stoletniki, pa znane in slavne osebnosti, nutricionisti in še marsikdo. Vsi le niso iz "trte zviti". In nikoli ne ugotavljamo, ali moramo zaradi težav z mokrili veliko piti, ker to določa kak odlok in se zato tega ne bomo držali. Čajčke vseh vrst pijemo zlasti, ko imamo hude težave in upamo v njihovo rešitev. Takrat bi pili tudi povsem neužitne tekočine, greli mehur in se celo toplo oblekli. Samo, da minejo in ne bo treba k zdravniku. Naenkrat verjamemo v prave čudeže. Kako pa bi bilo, če bi to naenkrat zahtevala politika? Najmanj zelo sumljivo.
Spominjam se obiskov splošnih ambulant v času, ko smo poznali zgolj navadne, neusodne viruse in gripe vseh tipov in mutacij. Sedeli smo drug ob drugem in hudo kašljali, pljuvali v robčke in se skoraj dušili. Uro, dve, celo več. Prihajali smo povsem nenaročeni in takoj vprašali le to, kdo je zadnji. Nihče ni nosil mask, čeprav bi bilo to prav tedaj izjemno higienično in zdravo. Nosili so jih le Kitajci in Japonci, ki so nas turistično obiskovali. Celo sredi poletja. Prav smešni so se nam zdeli, zlasti z "dežniki" vseh vrst, tedaj v obrambi pred sončnimi žarki.
A prav usodno nas je zatresel šele zadnji virus z vsemi mutacijami vred. Ta pa nam je res dal vetra, razklal javnost, še posebej balkansko in vzhodnoevropsko. Zakaj predvsem to? Kot bi prav ta imela denarja na pretek. Kupujemo pripomočke za testiranje in cepiva, čeprav se množica vsemu temu hudo upira, tudi zato, ker je pač zapovedano od zgoraj, po drugi strani pa polnimo covid oddelke in intenzivo do zadnjega kotička. Kot da je vse to poceni. Prav te dni sem slišala za podatek, da je bilo v naših bolnišnicah zgolj zaradi Covida doslej hospitaliziranih 23.000 bolnikov. Kakšna številka! In cena? Se kdo od nasprotnikov ukrepov vpraša, koliko drugih bolnikov je morda umrlo, bo še umrlo ali vsaj usodno zbolelo in kako bo prav zaradi povsem novih stroškov zdravstva zrasel tudi naš javni dolg? So bile vse hospitalizacije res nujne ali bi jih lahko preprečili? Ne verjameš virusu dokler ne ležiš priključen na aparature, ki te ohranjajo pri življenju. Nekateri pa še poročanju iz bolnišnic ne verjamejo, tako kot niso krstam iz Bergama, ki jih je odvažala kar vojska. So posnetke mar "zlepili"? In grobove izkopavali zgolj za fotografiranje?
Pred časom sem poslušala Globalno vas in našo državljanko, ki živi v daljni tuji deželi, kjer morajo taki "nejeverni Tomaži" pokopavati umrle zaradi Covida.
Kaj bi dala za povsem nemogočo zadevo, in sicer dan odprtih vrat za Covid oddelke. Bi si kdo od vseh "anti" res upal priti tja? Dvomim. In zakaj ne? Saj tam po njihovo vendar ni bolnikov, ki bi se res dušili. To je vendar le sezonska gripa!?
Še vedno razmišljamo, da je zdravstvo "naše" in naj stane, kolikor pač stane. Na to sem pomislila tudi ob intervjuju z Niko Kovač, ki je pred kratkim okusila ameriško zdravstvo in ga v Oni primerjala z našim. Zapisala je: "Največji problem imajo v ZDA tisti sladkorni bolniki, ki niso pripadniki višjega družbenega sloja. Živijo iz dneva v dan in si zdravljenja ne morejo privoščiti. Statistika pravi, da ima v ZDA dostop do inzulina le vsak drugi sladkorni bolnik. Naj izpostavimo še razlike v ceni posamezne ampule, ki nam omogoča življenje. Razlika je desetkratna."
O tem, kako je s tem pri nas, ne bi pisala, saj sami dobro veste, kaj vse je na razpolago. Vsakomur s to boleznijo. Pa ne le to.
Tudi in celo novo zdravilo za Covid, pa vse drage aparature, omenjajo se tudi prevozi bolnikov v tuje bolnice. Po kakšni ceni bo zdravljenje tam? Se res ni dalo zmanjšati števila obolelih?
So si res nekateri upali groziti dekletu, ki je z bolniške postelje novinarki razlagala, kako hudo je z njo, in je novinarka iz previdnosti svoj prispevek kasneje umaknila s spleta? Trdili so celo, da je "kupljena". Ojoj, plačali bi ti, da ležeš v bolniško posteljo in lažeš, kako zelo je hudo. In to pred kamerami! Kdo bi to storil? Če so jih tako motili nalakirani nohti, naj pomislijo, ali je vedela, kje bo končala in ali je imela čas in moč lak sploh odstraniti. Spominjam se nekega italijanskega župana, ki je v najhujši krizi v lanskem letu dejal, naj ženske ne hodijo skrivaj k frizerjem, saj so bili uradno zaprti, ker frizur za v krste ne bodo potrebovale. Hudo, a marsikoga je vsaj to najbrž spametovalo. Najbrž.
Pri nas je slišati, da se te dni dnevno kličejo, zlasti mladi, in povsem zavestno hodijo k okuženim kolegom, da bi kot preboleli dobili prepotrebne kode za vstop v javno življenje. Oni jo bodo morda res odnesli z blago obliko, usodno pa bodo zboleli njihovi starši, babice in dedki, morda celo pred več meseci cepljeni, a s pridruženimi boleznimi in z zelo slabim imunskim odzivom. Kje je njihova vest? Le kje? In to naj bi bili bodoči izobraženci?! Groza!
Ali res še vedno nekateri trdijo, da Covida ni ter da cepljeni "zastrupljajo" ozračje in necepljene? Je bilo tako tudi s cepljenimi proti črnim kozam, gripo, klopnemu meningitisu, vsemi cepljenimi pred odhodom v eksotične dežele itd.? So tako ravnali s cepljenimi otroki v vrtcih in šolah, ki so s precepljenostjo pred usodnimi otroškimi boleznimi ščitili tudi njihove necepljene otroke? Se tako ravna z vsemi, ki sicer ne povsem srečni in brez slehernega strahu, morda celo s posledicami, nastavijo ramo? Ker želijo dobro tudi širši skupnosti. Smo res zmožni stopiti skupaj le, ko naši športniki zgolj zmagujejo, ko kak otročiček potrebuje operacijo ali draga zdravila iz tujine? Je to res dovolj? Imamo torej kar dva obraza?
In kaj reči mojemu Gaju, če me vpraša, ali se lahko druži z otroki necepljenih staršev? Seveda. Pa se bodo oni z njim? Kam smo padli! Kako nizko in kako usodno!
Hudo smo zavozili; prvič po "ta belih in ta rdečih" tako zelo hudo, da se bo težko pobrati, pa čeprav so pred vrati volitve. Bodo programi strank različni tudi glede na odnos do korone, mask in cepljenja ter covid potrdil? Bo kdo privabljal volivce na plakatih s prečrtanim cepivom, masko in "iglo"? Bodo "nejeverni Tomaži" najglasnejši volivci? Se bo znanost umaknila vsevedni "cesti" in plakatom "proti" prav vsemu?
Prihajajoče volitve bodo zagotovo prelomne, tako kot so današnji časi. Biti ali ne biti.
Bomo torej "obstali"?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
