ESČP: "Slovenija diskriminirala invalide pri volitvah." ESČP je razsodilo, da je Slovenija diskriminirala oba pritožnika, ker jima Vrhovno in Ustavno sodišče nista omogočila, da na sodišču pred glasovanjem zahtevata prilagoditve volišča. Pritožnika, oba uporabnika invalidskih vozičkov, sta pred referendumom o Družinskem zakoniku leta 2015 prosila za prilagoditve volišč. Vrhovno sodišče, poročevalec je bil sodnik dr. Erik Kerševan, je odločilo, da volivci nimajo pravice zahtevati prilagoditev volišča vnaprej, ampak šele po volitvah. Ustavno sodišče pod vodstvom dr. Rajka Kneza je ustavni pritožbi zavrglo brez obrazložitve.
Sodišče v Strasbourgu je odločilo, da jima je Slovenija s tem kršila človekove pravice. Vsakdo ima pravico do pravnega sredstva s preventivnim učinkom, kar pomeni, da mora volivec imeti možnost vnaprej zahtevati dostopno volišče (več na povezavi).
Prof. dr. Juriju Toplaku gre vsekakor čestitati, da je vztrajal toliko let in dosegel sodbo ESČP, ki je bila maksimalno pričakovana – ker je kršitev človekovih pravic tudi v tej zadevi huda in očitna.
In nikakor ne gre samo za problem nedostopnosti volišč za invalide. Gre za enormni problem nedostopnosti cele vrste javnih mest, zgradb in prostorov. Tudi upravnih. Celo – in to je res šokantno – sodišč! Niti Delovno in socialno sodišče ni izjema. Obupno.
Na sistemsko diskriminacijo invalidov s kolegi, s katerimi delovno sodelujem, na različne načine opozarjamo že vsaj dve desetletji. Na to smo opozarjali pred in po zapisu »invalidnosti« kot osebne okoliščine, ki ne dovoljuje diskriminacije, v 14. člen Ustave RS. Zgodil se je ta zapis (sicer povsem nepotreben in sprenevedavi zapis, saj je Ustava to prepoved, ki je hkrati zapoved pozitivne pravne obveznosti države, logično, očitno in nujno vsebovala že pred tem), a ni se zgodil sistemski premik na bolje: na ravni zakonodaje in sodne prakse.
Že pred leti sem v ustavni pritožbi zatrjeval sistemsko kršenje temeljnih pravic invalidov, ki se razteza tudi na sodno prakso. Šlo je za primer, ko so delodajalec in sodišča očitno in grobo kršila temeljne pravice delavca invalida v delovnopravnem razmerju. Tudi to ustavno pritožbo je Ustavno sodišče RS zavrglo kot »očitno neutemeljeno« in brez obrazložitve.
V njej sem med drugim zatrjeval: »V tem oziru v obravnavani zadevi ne gre le za pravni problem, ki je zelo pomemben za konkretnega pritožnika in zadeva njemu povzročeno hujšo škodo, ampak gre tudi za pomembno generalno pravno vprašanje, ki presega pomen pravne zadeve: kako morajo svojo pravno obveznost do delavcev invalidov razumeti delodajalci, predvsem z vidika 14. in 52. člena Ustave ter z vidika določb 195. in 196. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1), določb Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI) in določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1)? In končno, kako morajo to vprašanje razumeti sodišča in ga razlagati v praksi pri razsojanju v sporih med delodajalci in delavci invalidi?
Ustavnopravna dolžnost »zaščiti in poskrbeti za invalide« in zakonska zahteva »delodajalec mora…« pomenita naslednje:
(i) pravno obveznost storiti vse, kar je mogoče razumno pričakovati,
(ii) da bo položaj invalida zavarovan in
(iii) da bo lahko učinkovito uresničeval svoje pravice. Ob tem pa
(iv) ukrepe v tej smeri prepričljivo utemeljiti in
(v) dopustiti odstopanja oziroma izjeme le ob posebnih in posebej utemeljenih, prisiljujočih razlogih,
(vi) katerih prepričljivo dokazovanje pomeni dokazno breme delodajalca.
To se ni zgodilo – sodišča tega standarda niso sprejela in udejanjila.
Podobno nezadostna je skrb države za osebe s posebnimi potrebami. Grega Ratko je, pod mojim mentorstvom, na Evropski pravni fakulteti uspešno zagovarjal magistrsko nalogo z naslovom »Pravice oseb s posebnimi potrebami v celo življenjskem obdobju«. V nalogi je analiziral in ovrednotil pravno politiko države glede oseb s posebnimi potrebami in deloma tudi glede invalidov.
Izhodišče avtorjeve analize je spoznanje, da gre pedagoškemu poklicu pripisati trajno enkraten družbeni pomen. To vključuje predvsem pedagoško stroko in njeno poslanstvo, da ponudi čim več znanja otrokom. Pri tem pa morajo zagotoviti primerno pozornost otrokovemu duševnemu, psihološkemu in intelektualnemu napredku in znanju. Predpogoj za to je, da so pedagoški delavci za odlično izpolnjevanje te naloge strokovno usposobljeni in delovno opolnomočeni.
Osredotočil se je zlasti na vprašanje, kakšne pravice so deležni ljudje, ki imajo določene pomanjkljivosti v razvoju, mišljenju, ali telesni celovitosti. Zanimalo ga je, če pedagoška, zdravstvena in socialna stroka nudijo vse potrebne možnosti za razvoj in bivanje ter razvijanje talentov in sposobnosti, ki jih imajo ti otroci. Zanimal ga je pravni okvir, mednarodni pravni akti, tudi nacionalne in določene nadnacionalne institucije, ki delujejo v funkciji varovanja njihovih pravic. Posebej pa so ga zanimali primeri, oblike in obseg kršenja pravice teh otrok, njihovih staršev in skrbnikov, pa tudi pedagoških delavcev. Ob pregledu sodne prakse, ki je po avtorjevi oceni dovolj obsežna, ugotavlja, da je to problematično področje in predstavlja velik družbeni problem. Za njegovo uspešno reševanje pa je potrebna sinergija med ljudmi, ki imajo posebne potrebe in med zdravstveno, pedagoško, socialno-ekonomsko in pravno stroko. Pri tem je treba poudarjeno omeniti, da je govora o strokah, ki imajo pomembnejšo vlogo pri obravnavi otrok s posebnimi potrebami in njihovih pravic. V središče postavi Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami. Poudari cilje in načela vzgoje, kot so zagotavljanje največje koristi otroka, enake možnosti s hkratnim upoštevanje različnih potreb otroka, čim prejšnja usmeritev v ustrezni program vzgoje in izobraževanja ter takšna organizacija vzgoje in izobraževanje, da bo čim bližje kraju bivanja.
»Osebe s posebnimi potrebami se kot takšne rodijo in se večinoma ne morejo same odločati in zastopati svojih pravic in potreb«, zapiše avtor. Njihovi skrbniki so starši, ali pa zakoniti zastopniki, ki se srečujejo z nepoznavanjem pravic na tem področju in nepoznavanjem prava ter stroke. Za ljudi, ki so skrbniki teh oseb, predstavlja veliko težavo izziv zagotavljanja takim osebam človekovega dostojanstva in temeljnih človekovih pravic, ki so nam v sodobni družbi samoumevne. Obregne se ob težavo sobivanje zakonitih zastopnikov in oseb s posebnimi potrebami v skupnem gospodinjstvu. Veliko osebam s posebnimi potrebami je potrebno nuditi štiriindvajset urno oskrbo in pomoč pri vsakodnevnih opravilih. Prepogosto družba ne razume staršev oziroma zakonitih zastopnikov, ko si ti prizadevajo za zadovoljitev potreb in želja do boljšega socialnega statusa teh oseb in za priznavanje njihovih pravic.
Prav tako se pojavljajo težave z ljudmi, ki so zaposleni na različnih delovnih mestih, kjer vsakodnevno prihajajo v stik z osebami, ki imajo posebne potrebe. Veliko oseb, ki delajo z omenjeno skupino ljudi, nima predznanja in niso poučene o težavah, ki jih imajo posamične skupine teh ljudi. Lahko govorimo o osebah, meni avtor, ki so avtisti, ali o osebah z Downovim sindromom. Vsaka omenjena skupina ima svojevrstne težave in drugačne prijeme glede življenja, zato potrebujejo posamično nego, prilagojeno izobraževanje in - kar je za pravnike posebej pomembno - obravnavanje takih oseb v upravnem postopku, ali kakšnem drugem pravnem postopku.
Avtorjeva odločitev, da bo v delu obravnaval pravice in življenjske tegobe, izpostavljeno pa sistemske pomanjkljivosti in anomalije, ki neposredno zadevajo osebe s posebnimi potrebami, je sama po sebi vredna posebne pohvale. Gre za zelo občutljivo in prepogosto prezrto temo ene najbolj ogroženih skupin prebivalstva. Kako zelo pomembna je ta tema in kako nezadostna je politična in sistemska skrb države za osebe s posebnimi potrebami in njihove zakonite skrbnike, je bilo mogoče videti, občutiti in dojeti tudi v času koronske krize 2020-2021. Navsezadnje je ena od odločb Ustavnega sodišča RS, ki naslavlja družbeno prakso in pravno politiko države do teh ljudi v času uradne pandemije, odstrla velikost in širino tega ustavnopravnega problema, ki se je v času izjemnih družbenih razmer še poglobila in izostrila. Ob tem bi nas kot družbo moralo biti najmanj pošteno sram.
Avtor se je moral soočiti z obširnostjo in raznolikostjo tematike in njenega pravnega urejanja. Tudi na tem področju je zaznal hkratni obstoj problema prenormiranosti na eni strani in znatno prenizke stopnje pravne zaščite otrok s posebnimi potrebami na drugi strani. Ugotovil je, da se pravice oseb s posebnimi potrebami pravno urejajo s prevelikim številom zakonov, pravilnikov in navodil za uresničevanje pravilnikov. Področju legitimno očita nepreglednost. Na mestu je njegova ugotovitev, da »posledično prihaja do različnih odločitev oz. podelitev različnih pravic oz. nevednosti, kaj pripada določeni osebi, ker je materija preobširna in obstaja nevednost zakonitih zastopnikov oseb s posebnimi potrebami in nekoliko tudi oseb, ki delajo na teh področjih. Posledica tega je, da je sodne prakse na tem področju ogromno. Za pravo je to pozitivno, ker sodna praksa razlaga primarne pravne vire. Pa vendar za uporabnika teh storitev ni ugodno in sodni postopki so dragi in zamudni.« Med največjimi problemi izpostavi način pravnega urejanja instituta »začasnega spremljevalca« in »strokovno usposobljenega spremljevalca«.
Avtor sicer ocenjuje zakonsko ureditev pravic in pravnih institutov na tem področju kot pozitivno, a tem poudari, da je še vedno mogoče najti večje in manjše pomanjkljivosti pri implementaciji pravno zavarovanih pravic v praksi. Posebej opozori na problem invalidov, tudi v povezavi z možnostmi šolanja in izobraževanja ter problem z »osebno asistenco«, ki je v drugih državah že dolgo poznana in uveljavljena, v Sloveniji pa se tako rekoč šele vzpostavlja. Da se tem osebam pripadajoče pravice, določene v pravnem redu, še ne implementirajo, kot bi se morale, je mogoče razbrati tudi iz veliko pobud Varuhu človekovih pravic, v obsežni sodni praksi in velikem številu vloženih pritožb na odločitve upravnih organov in sodišč. Avtor ugotavlja, da je pravica do ustreznega dela, ki je ustavna kategorija, tem osebam kršena. Pozitivno pa se opredeli do izvajanja ukrepov aktivne politike zaposlovanja, kvotnega sistema in davčnih olajšav države.
Avtor je kritičen do »strokovnih delavcev« iz vrst pravne stroke, pri katerih je zaznal pomanjkanje primerne strokovne usposobljenosti za delo z osebami s posebnimi potrebami. Tej okoliščini pripiše velik pomen implementacije pravic teh oseb. S poudarkom, da mora stroka te osebe najprej in predvsem »razumeti.« Ugotavlja, da je slovenska zakonodaja manjši problem, a se mu zdita število in obseg pravnih aktov preobširna. »Sloveniji lahko očitamo«, zapiše, »da prepočasi reagira pri sledenju smernicam razvoja tega področja. To lahko potrdimo s pozno sprejeto osebno asistenco in vpeljevanju inkluzije v slovenski šolski sistem.«
Avtor se dotakne tudi t.im. »socialnega podjetništva« in vprašanja, kako ga približati uporabnikom, da bo tudi za možne investitorje to zanimivejša panoga. Spregovori o možnostih pravniškega predrugačenja sistemske ureditve in predlaga, da se strne čim več pravic pod en zakon oziroma zakonik. Predvsem pa naslavlja apel državi, ki bi se morala bolj in uspešneje soočiti s problemom uradnih oseb, ki so premalo seznanjene s potrebami oseb s posebnimi potrebami v upravnih in drugih postopkih.
V začetku leta 2021 se je avtor, na moje priporočilo, udeležil razprave odbora Državnega zbora RS na obravnavano tematiko, kot vabljeni razpravljavec. K razpravi je dodal pomemben strokovni pogled, sam pa pravi, da je šlo za zanimivo izkušnjo. Tema seje je bil Predlog Zakona o spremembi Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1B), ki pa na glasovanju ni bil sprejet.
Zaradi nezadostnega varstva in skrbnosti države glede oseb s posebnimi potrebami in invalidov bi nas moralo biti zelo sram. Skrbi me, da nas ni.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
