Medtem ko se kotalimo iz protesta v protest, ko medijska in politična histerija naraščata, ko postajamo vse bolj podobni sodu, polnemu smodnika, vse bolj zmanjkuje tistega, kar v takih trenutkih objektivno najbolj potrebujemo. Nekaj distance do samega sebe, veliko mero treznega razmisleka, predvsem pa hud napor, da umirimo konje in razbrzdane strasti.
Epidemija nam je veliko stvari zagrenila, še več pa nas je naučila. O nas samih. Vse tisto, česar v Sloveniji nismo imeli v relativno dobrih časih, se danes kaže kot velikanski mlinski kamen za našim vratom. Državo z operativnimi, zaupanja vrednimi institucijami ter njihovimi verodostojnimi predstavniki. Državo z ljudmi, ki se razumejo in delujejo kot državljani, ne pa kot socialni agregat, naključno zbranih posameznic in posameznikov, ki bi svobodo imeli samo zase in na sebi lasten način.
Domnevam, da so vse te družbene patologije, ki zdaj vejejo na plan, tudi neposredna posledica epidemije same. Zaprtje države, vratolomna in čez noč uvedena radikalna sprememba načina življenja sta v družbi očitno pustila hude in globoke psihološke posledice. Že obstoječe norosti so se poglobile; zametki nastajajočih patologij so se razcveteli; domnevno normalnost je napadla vsesplošna erozija. Vse to se pozna na ulici, v šolah, v medijih, državni upravi, politiki: naši in vaši, ter v javnem življenju nasploh.
Povsem jasno je, da se s tem socialnim tkivom z epidemijo, njenimi posledicami in izzivi spopadamo slabo. Številke rastejo in smo dejansko evropski prvaki. Ne le v športu, ampak tudi v podpihovanju covida. Za to ni kriv virus. Kriv je naš družbeni substrat, ki za virus očitno predstavlja naravnost idealen ekosistem. Tako bo ostalo, dokler ne pride do paradigmatičnega premika v slovenski politiki. Pod pogojem, da je slednja tega sploh še zmožna zagotoviti.
Takoj bi bilo treba končati s politizacijo epidemije. Takoj bi bilo treba z ustavno večino, vsaj v simbolnem smislu, oblikovati zakonsko pravno podlago za vse strokovno utemeljene ukrepe, s katerimi se tudi druge evropske države, mnogo bolj uspešno kot mi, spopadajo z virusom.
Ustavno sodišče se je, kot vemo sicer zelo neprepričljivo, postavilo na skrajno legalistično stališče. Zakonodajalcu ne preostane drugega, kot da mu sledi. Vsebina odlokov in tamkaj predpisani ukrepi naj se prelijejo v zakone. Za to pa vlada potrebuje tudi opozicijsko podporo. Virus ne izbira po politični pripadnosti. Precej jasno pa je, da obilno nagrajuje neumnost in politično kratkovidnost.
Slabše kot bomo izpeljali to fazo epidemije, za katero upamo, da je vendarle zadnja, slabše bomo tudi začeli novo pot v normalnost. Okrevanje bo daljše, bolj naporno in tako tudi bolj nabito s konflikti. Cena, ki jo bomo za to plačali, bo visoka.
Ekonomski račun za epidemiološki zapitek najbrž šele pride. Zamislite se, kako hudi utegnejo biti šele protesti, ko ljudje za dostop do številnih storitev sicer ne bodo več potrebovali PCT, ampak samo €. Teh pa utegne biti, potem ko se v prihodnosti monetarne in fiskalne pipice zapro, na razpolago mnogo manj kot danes.
Družbene razmere so skratka, in z eno besedo, prenapete, preresne, da bi si jih verodostojna in spoštovanja vredna politika še lahko privoščila dodatno podžigati. Vem, da je predvolilni čas, v katerega vstopamo, daleč najboljše okolje za še večje podpihovanje že tako ali tako velikega požara. Prav zato je treba, če kdaj, politično in nasploh javno družbeno zavoro potegniti zdaj.
Po medicinski plati je praktično popolnoma jasno, kaj nam je storiti. Za ekonomsko okrevanje poznamo recept. Res bi bilo povsem samodestruktivno slovenski politični vlak še naprej voziti neposredno v prepad. Tudi kadar večina volivcev, ki še ni zapadla v popolno apatijo, nagrajuje prav to.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
