Podobno, a sporočilno, vsebinsko enako, je zapisano v Resoluciji Sveta Evrope št. 2361 (2021).
Razpravna ustavna demokracija
V razpravni ustavni demokraciji naslavljanje javnosti o najpomembnejših družbenih temah, ravnanjih in dogajanju, seveda tudi o pravni politiki in zdravstvenih vprašanjih, poteka tako, da sta učinkovito varovana, spoštovana in uresničevana pravica javnosti do obveščenosti in načelo demokratičnosti. V funkciji zagotavljanja transparentnosti, odgovornosti ter odkrivanja, razkrivanja, pojasnjevanja in zaščite RESNICE. Po poti:
V času »koronske krize« je to v Sloveniji postalo in se zakoreninilo kot nemogoče, neobstoječe in neizvedljivo.
Obraz in poteze, izrazi in drža, prijemi in pristopi TIRANIJE; vprašanja
Kako, zakaj je mogoče, zakaj je tako, da je dnevna, strankarska politika do tega tako neverjetno ravnodušna in brezbrižna? Koalicijska in opozicijska?
Kako je mogoče, zakaj je tako, da je uradna in soodločevalska zdravniška stroka do tega povsem ravnodušna in brezbrižna?
Kdo je, kdo so slovenska stroka? Ena oseba, dve, tri, štiri, šest… oseb? Ali zdravniška skupnost, vsi ljudje, ki tako ali drugače delajo v zdravstvu, se znanstveno-raziskovalno, pedagoško ukvarjajo z zdravjem, medicino, naravoslovjem?
Kaj pa strokovnjaki, znanstveniki in znanstvenice v tujini? Kaj pa njihove raziskave, dognanja, izkušnje, dokazi, analize, predlogi, svarila…?
Kako so lahko do tega povsem ravnodušni in brezbrižni osrednji in najvplivnejši mediji? Celo RTV Slovenija?
Kako ima lahko Zdravniška zbornica Slovenije voljo, čas in motivacijo za zasliševanja, obtoževanja in diskreditacije zdravnic in zdravnikov, ki mislijo drugače, četudi samo malo drugače, nima pa volje, časa in motivacije za razpravljanje, dialog, soočanje, polemiko…?
Kako ima lahko voljo, čas in motivacijo za pasivni molk do drugače mislečih in za aktivno obračunavanje z drugače mislečimi, za vnašanje nemira, razburjenja, netolerance, razdora, prepira, sovražne nastrojenosti, jezikovnega pretepanja, etiketiranja, obtoževanja, žaljenja … določenih ljudi, nima pa volje, časa in motivacije za konstruktivne odgovore na legitimna vprašanja in za konstruktivne komentarje legitimnih strokovnih tez in hipotez drugače mislečih ljudi, celo zdravnikov in zdravnic?
Kaj je s Slovenijo narobe, da je tako? V čem smo tako drugačni? Od kje ta slovenska posebnost?
Kaj je z nami narobe, da je toliko volje, želje, časa in motivacije za žaljivo, zaničevalno, obtoževalno, porogljivo, etiketaško, omalovažujočo, linčarsko… nastrojenost do drugih in do Drugega, na drugi strani pa tako malo, skoraj nič volje, želje, časa in motivacije za tolerantno, strpno, prizanesljivo, razumevajočo, vljudno, omikano, skrbno pot k drugemu – človeku?
Od kje ta nezaustavljiva in neobvladljiva strast po nasilju vseh vrst in oblik med ljudmi, skupinami ljudi, politiki, predstavniki poklicev, strok, dejavnosti… ?
Kako lahko dnevna, strankarska politika, kako lahko peščica političnih funkcionarjev čez noč polarizira ljudstvo in ustvari okoliščine medsebojnega pretepaštva – cepljeni vs. skeptični? Čez noč? Tako banalno? Tako abotno? Tako žalostno, ubogo?
Kako lahko znanstveniki, področni strokovnjaki, zdravniki in zdravnice zagotavljajo podporo in legitimnost dnevno-političnim nečednostim, nizkotnostim, poneumljanju, norčevanju, poniževanju, trpinčenju… ljudi? Celo do otrok, staršev, starostnikov…? Kako zmorejo izražati tako zaničevalen odnos do prava? kako zmorejo smešiti ustavo, ustavnost in zakonitost? Kako zmorejo toliko časa vztrajati v tako nizkotni javni drži do sodniškega varstva temeljnih človekovih pravic in svoboščin, temeljnih načel vladavine prava, sistemske funkcije in družbene vloge ustavnega sodišča…?
Kako lahko nekdo z doktoratom iz medicine in na visokem javnem položaju izjavi nekaj tako “nestrokovno podlega,” kot je stavek “cepljeni smo talci, ujetniki, žrtve necepljenih ljudi”? Zdravih ljudi?
Kako lahko nekdo z doktoratom iz medicine in na dveh visokih položajih izreče stavek “necepljeni so manj izobraženi in žrtve teorij zarot“?
Kako se lahko toliko časa tako silovito ignorirajo znanstvene ugotovitve, dognanja, stališča in prepričanja uglednih, najuglednejših znanstvenikov iz Evrope in sveta?
Kako si pravniki in pravnice, ki vsekakor niso leto in pol vsaj dve uri časa dnevno namenili študiju, analizi in proučevanju znanstvenih dognanj in zdravniških izkušenj glede »koronske krize«, bolezni covid, zdravljenja te bolezni, zdravil in cepiv…, drznejo o ljudeh, ki so SKEPTIKI, govoriti kot o »ljudeh anticepilcih, ki zemljino okroglost opisujejo kot ravno ploskev«?
Kako lahko posvečeni in privilegirani zdravniki in zdravnice na TV zaslonih pridigajo in žugajo ljudem, na njihova vprašanja pa ne odgovarjajo in jih PING-PONG pošiljajo drugam, kjer jim ne odgovorijo in jih pošljejo drugam, vmes pa jih “povabijo” k iskanju informacij na spletu?
Kako je mogoče, da ni nihče za nič odgovoren in pristojen, da ničesar nima “v domeni”, razen monologov, strašenja, obtoževanja, žaljenja, zaničevanja, manipuliranja, sprenevedanja in preganjanja drugače mislečih ljudi – iz civilne družbe in poklicnih kolegov in kolegic?
Kako si lahko medicina dovoli biti brez toliko bistvenih, odločilnih, velepomembnih informacij, odgovorov na legitimna vprašanja, natančnih in iskrenih statističnih podatkov…?
Kako lahko medicina brani držo “vse smrti s prisotnostjo covida in pozitivnim testom vpišemo pod covid smrti, ne glede na glavni razlog smrti”? In kako je mogoče, da se ob tem nič ne zgodi, da je vse TIHO? Mar zato, ker smo v Sloveniji prepametni, prerazviti in premodri, drugje, v drugih državah, druge države Evrope in sveta pa nerazvite, nepremišljene in skorajda barbarske?
Kako je mogoče, da medicina dovoli ljudem, ki jim zdravilo, učinkovina, cepivo povzroči hudo, res hudo, trajno okvaro zdravja, ali celo smrt, ostati sami, odrinjeni, zavrženi, prepuščeni medicinskemu problemu?
Kako se lahko ljudem ponuja v podpis izjavo, da “prevzemajo tveganje in odgovornost” ob cepljenju?
Kako je lahko prvi dan cepivo dovršeno, drugi dan pa ne več? Kako je lahko en odmerek istega cepiva “zanesljiv”, tretji pa “eksperimentalen”? »Poživitveni«?
Zakaj, kako je to mogoče…, da se še vedno ne govori o zdravljenju in zdravilih, zdravljenju z razpoložljivimi zdravili, poznanimi in preverjenimi že pol stoletja ali več, cepivo pa je kategorična dolžnost in nujnost? in se ljudi še vedno ne zdravi ambulantno, z razpoložljivimi zdravili? Kako se lahko ljudem, javnosti, ljudstvu o tem tako zelo laže? Kako lahko pri tem sodeluje toliko ljudi, področnih »strokovnjakov« in tako rekoč vsi mediji? Brez sleherne zadrege? Kako lahko to tolerira sodna veja oblasti? In kako je lahko tudi ustavno sodišče do tega ravnodušno, glede tega tako osupljivo pasivno?
Kako je lahko pol stoletja staro zdravilo “nepreverjeno”, nekaj mesecev staro cepivo (to je samo hipoteza) pa zanesljivo preverjeno? Res, prav zares, kako se lahko znanstveno in izkustveno preverjena in potrjena zdravila celo prepove, umakne iz prodaje, dobave, zdravniške oskrbe? Kako se lahko pri tem brezbrižno ignorira znanstvene študije in verodostojne zdravniške izkušnje in Evrope in sveta?
Kako se lahko vsem skeptikom pavšalno in zaničevalno očita “konspirativna anticepilskost”?
Kako se lahko ljudem govori, da so necepljeni zdravi ljudje »grožnja,« cepljeni ljudje pa odgovorna in solidarna pot k svobodi?
Kako se lahko tako osupljivo taji znanstveno in izkustveno potrjeno dejstvo, da cepljenost ne razbremeni človeka možnosti, da bi zbolel in prenašal bolezen? Kako se lahko to počne ob hkratnem zavedanju, da gre za kategorično laž?
Kako se lahko nad otroki izvaja karantenski zločin?
Kako se lahko prestrašenim, negotovim in legitimno zaskrbljenim ljudem (praviloma zelo dobro obveščenim, načitanim, mislečim…), ki se ne odločijo za cepljenje samo zato, da bodo odšli na dopust, v restavracijo, na koncert, da bodo “imeli mir”, govori, da so »egoisti«?!
Kako je mogoče, da pravniki in pravnice postanejo strokovno nepismeni pri vprašanju, kakšne in katere so dolžnosti delodajalcev in delavcev glede zdravja in varnega delovnega okolja?
Kako se lahko v istem stavku zdravnik zavzema za “kulturo prepričevanja”, v naslednjem stavku pa ljudi žali in obsoja?
Kako lahko zdravniki in naravoslovci prostodušno govorijo o pravu, na primer, ponižujoče zaničevalno pa se vedejo do ljudi, ki bi kaj vprašali in rekli o medicini?
Itd., itd. …
Zdi se, da spodnje meje pravne, politične, etične in moralne nevzdržnosti ni več
Kako ta družba zmore toliko manipulacij, polresnic, laži, sprenevedanj, prikrivanja, podtikanja …? Od kje ta nagon po polarizaciji in etiketiranju ljudi?
Kako se lahko “zgodi” najnovejši odlok vlade o novih PCT omejitvah in prepovedih? Kako lahko že nekaj dni kasneje preraste v »PC barabijo«?
Kako lahko kdorkoli takšen odlok predstavlja kot “skrb za zdravje, dobrobit in življenje ljudi“?
Kako se lahko dopušča tako pošastna tiranija?
Kako se lahko ljudje temu prostovoljno podredijo?
Zakaj ima ustavno sodišče tako medel in neodločen odnos do vsega tega? Zakaj ga vsebinsko votle utemeljitve oblasti in stvarno neoprijemljiva osebna mnenja strokovne posvetovalne skupine zanimajo bolj kot svežnji znanstvenih in strokovnih virov, dejstev in dokazov, ki jih predložijo pobudniki ustavnosodnih presoj?
Kaj je z nami narobe?
Kako je mogoče, da so bodo tudi na vse to ljudje enostavno navadili in privadili? Se bodo? Saj se ja ne bodo?!
Kako se lahko toliko javno prepoznavnih, šolanih, formalno izobraženih ljudi, tudi dejansko izobraženih ljudi, toliko “še včeraj” intelektualcev, tako zlahka pridruži nasilju in sprevrženosti etiketiranja, polariziranja ljudi na “cepljene” in “skeptične”?
Kako lahko še včeraj najglasnejši kritiki »sovražnega govora« potihnejo ob tolikšni sili toliko primerov vsakodnevnega sovražnega govora – po definiciji?
Kako se lahko dobro leto in pol tako brezbrižno ignorira znanstveno in izkustveno potrjena učinkovitost ukvarjanja z ZRAKOM? (Ki jo je celo eden od ministrov, nedavno, označil, po letu in pol javnih in pisemskih pozivov, prošenj…, za “učinkovito in koristno”!) Kako se lahko ob tej brezbrižni ignoranci za obolele in mrtve v DSO-jih – zaradi ZRAKA – krivi zdrave ljudi, ki se še niso cepili in se jih brezsramno meče v koš “konspirativnega anticepilstva teoretikov zarot”? Kako lahko toliko ljudi podleže temu oblastniškemu in odločevalskemu triku?
Kako se lahko medicina preobrazi v DOGMO?
Kako lahko toliko ljudi zanima samo tisto, kar se dogaja njim? In kako lahko mislijo, da se vse, kar se dogaja, dogaja samo njim?
Pravica do zaščite pred PONEUMLJANJEM, ki pomeni NASILJE, je! Samo nihče je ne ščiti: nobena politična opcija, noben medij, nobena institucija – razen Informacijske pooblaščenke.
In naslednji korak bodo spremembe kazenske zakonodaje in zakonodaje s področja duševnega zdravja. Prva bo najverjetneje skeptike opredelila kot »teroriste«, druga pa kot »družbeno nevarne ljudi« - ki jih je treba izolirati, zapreti, kaznovati in poseči po njihovem premoženju.
To, kar se dogaja je morda en odstotek tistega, kar skoraj zagotovo še sledi.
Najprej pa, zelo verjetno, govori in sliši se tudi »zagotovo«, nove spremembe ZNB. Uvedba policijske države. S pomočjo … ljudstva?
In kaj zdaj?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
