Ljudje so kot živali;
veliki žrejo majhne,
majhni pa pikajo.
(Paul Valery Voltaire)
Vsaj malo me je strah, to lahko odkrito priznam. Morda to niti ni pravi strah, je pa vsaj velika skrb. Nakopičenih problemov je namreč pri nas in v širnem svetu veliko, vsekakor preveč. Seveda ob tem ne mislim le nase, pač pa na sedanje in predvsem prihodnje rodove. Moj čas je v počasnem iztekanju in zagotovo sem v tretjem življenjskem obdobju. Nikoli ne bom namreč pozabila prijatelja, ki mi je že pred desetimi, morda celo petnajstimi leti dejal: "Pomisli, na koliko dopustov boš še lahko šla!" Zagotovo v to ni bila všteta korona, ki nam je kakšno leto dobesedno ugrabila. Lahko jih bo še deset, morda več ali celo manj. Pa saj to velja kar za vsakogar!
Zato na začetku slehernega septembra, ko se marsikaj začenja skoraj na novo, globoko razmišljam. O vsem in tega je iz leta v leto več.
Danes, ko začenjam z razmisleki o novi kolumni, je namreč spet prvi šolski dan. Padel je točno na prvi september, kar se ne zgodi vedno. Zunaj je božajoče sonce in mesta ter vasi so preplavili otroci vseh starostnih skupin. Fazaniranje, ki sem ga kot varuhinja človekovih pravic vsako leto znova ostro obsojala, vsaj v njegovih zelo krutih oblikah, še vedno živi, a morda vsaj z razbitimi jajci mladež ne pretirava. So le dojeli, da se s hrano ne gre hecati? Obredi za nove srednješolce so po regijah in šolah sicer silno različni. Mnoge, če ne kar vse, so jih odločno prepovedale. Zato se seveda dogajajo le izven šolskih okolišev. Vesela sem že, če se mladim ni potrebno dobesedno skrivati pred "mučitelji" in še dolgo iskati sredstev za izbris posebnih "tetovaž", pa tudi, če te izpustijo vsaj dekliške obraze.
Na nekatere stvari se počasi preprosto navadiš in z leti v primerjavi z novimi tegobami, te niti niso več prav grozne. Tako je bilo letos. Popisane roke in noge ... pa naj si dajo duška vsaj ta dan, tiho rečem potem, ko mi pred domačim dvigalom prvošolka pove, da ni bila porisana, ker je rekla preprosto: ne. Bilo je povsem dovolj. Si lahko mislite? Tudi taki primeri obstajajo. Dobro je to vsaj vedeti.
Seveda ne morem mimo vseh vrst ukrepov, ki so ali še bodo stopili v veljavo, očitno glede na sprejeti semafor bolnikov s covidom, ki bodo potrebovali intenzivno bolnišnično oskrbo. Nekaj novega, s šestimi stopnjami. A kaj, ko smo že v tretji. In kako hitro se vse to odvija. Nekateri to verjamejo, drugi sploh ne.
Hudo mi je, ko poslušam o tem, da gre le za navadno gripo, pa še ta naj bi bila umetno ustvarjena. Da ne rečem: izmišljena. Da, tako govorijo tisti, ki "je" niso doživeli ali zgolj v zelo lahki obliki. Prav danes sem namreč prisluhnila kolegici, ki je opisovala hud boj družine, kjer je najprej zbolela "grška" maturantka, za njo pa prav vsi družinski člani. Brez izjeme. Tudi mati, ki je (bila) vneta in zelo, res zelo zagrizena anticepilka. Bori se že dobrih štirinajst dni. Tako rada bi jo povprašala po tej čisto "sezonski" gripici. Take ljudi bi morali poiskati naši mediji in objaviti njihove izjave; prej in potem. Pa jih ne, ker se skrivajo, ker nočejo izdati, kako hudo je, ker so pripravljeni o vsem tem celo dobesedno lagati. Mož moje dobre prijateljice še vedno pripoveduje, kako je bilo ležati v bolnišnici in kako so se dušili on in njegovi sotrpini. Izkušnja, ki je nikoli ne pozabiš. Čez noč so ga prestavili v Maribor, ker jih je bilo v Ljubljani preveč.
Mediji sicer k sreči zadnje čase precej pogumno objavljajo prispevke, v katerih o bolezni spregovorijo ljudje, ki jim res lahko verjamemo. Gre za mlade zdravnike, prostovoljce, medicinske sestre, prebolevnike itd. Nekaterim kasneje žal celo grozijo.
Prebiram o odklonilnem odnosu do cepljenja, testiranja, mask in vseh zajezitvenih ukrepov. Pa je to kakorkoli povezano s trenutno oblastjo ali bi se povsem enako godilo predhodnikom, če ne bi odstopili? Vprašanje brez povsem prepričljivega odgovora. Kdo bi morda prikimal in kdo gotovo odkimal. Polni smo vseh vrst presenečenj, teorij in še marsičesa. Menda smo narod, ki v prav vse resno dvomi.
So črne koze torej res nekoč bile? Pa davica, kuga, tifus in druge nadloge? So bili ljudje res kdaj srečni, da so se lahko cepili? Danes sreče skoraj ni opaziti.
Kaj se torej dogaja? Kdo je za to kriv?
Povsem razklana politika močno pripomore k vseh vrst idejam.
Povsod namreč prav ta hip prebiram o vroči politični jeseni. Z grozečimi napovedmi so začeli že sredi poletja. Da se bo iskrilo in kadilo, da bo v parlamentu spet težko doseči 46. glas za karkoli in kogarkoli. Da bodo o vsaki stvari razdeljeni na pol. To seveda glede na videno, močno verjamem.
Pomislim samo na zadnjega ustavnega sodnika in njegovo novo izbiro. Nekateri so že "pogoreli". Zmanjkal je le kak glas, kakšen je bil celo prečrtan, koga pa prav ta dan seveda ni bilo na spregled. Kakšne igrice od ljudi izvoljenih poslancev! Kdo bo še verjel, da so to storili, ker kandidat res ni bil primeren za najvišjega varuha zakonitosti? Vsi so bili z referencami. Res pa, da nevšečni vsakomur in prav to je problem. Pa je sploh pomembno znanje ali se glasuje za "usmerjenost" in predvidljivost bodočega glasovanja? Kot da so človekove pravice leve in desne.
Bomo torej sploh našli nove-primerne "junake", ki bodo dali svoje ime na tnalo političnih preigravanj, dlakocepskega iskanja njihovih kvalitet, starih fotografiranj z nekoč neoporečniki, danes skoraj sovražniki? Zakaj bi se mazali s pogosto prirejenimi podatki in trepetali pred izborom? Jih bodo vsi sploh povabili na predstavitev v parlament, če jih bo kdo takoj ali zadnji še primeren trenutek "pokupčkal"? Če si nepopisan list, si neopazen in očitno premalo izkušen, če si znan obraz, so te že uvrstili ali te bodo ta hip. Če imaš kak profil, ne bo težko. Iščejo se ljudje tudi za druge pomembne funkcije: računsko sodišče, KPK, pa najvišje rangirano banko in evropsko sodišče. Ojoj! Kako in kdo jih bo sploh izvolil!? In kdaj? Ena izmed ustavnih sodnic z najdaljšim stažem že dolgo upa, a zaenkrat še vedno zaman. Nov rok za prijave se izteče 15. septembra. Kaj se bo zgodilo?
Morda pa bodo jeseni celo zamrle stare vojne in povojne zgodbe (morda), ker bo očitkov cepilcev in anticepilcev veliko preveč. Vsakdan bodo burile razprave o obveznem cepljenju vsaj nekaterih skupin, pa o poživitvenih odmerkih, ravnateljih, testiranjih, maskah in še čem. Zakaj gre v Nemčiji in Italiji to precej lažje? Je pri nas vse preveč spolitizirano? Zakaj vsaj o nečem ni enotnosti v parlamentu? Morda prav o virusih in boju proti njim, pa o tem, kako bomo gospodarsko preživeli. Je to tako nepomembno?
Spet bomo sicer poslušali sto in eno idejo za rešitev iz vseh kriz. Na papirju je to seveda precej lahko. Potem pa se zatika.
Sicer pa skoraj vsak teden, če ne kar dan, izbruhne kak škandal.
Zakaj nas celo najvišji alpski vrhovi tako razdvajajo, zakaj odobravamo zmerjanje enih, pri drugih pa je vse problematično in celo obratno? Spet bom poslušala o etiki javne besede, a le za nekatere. Drugim je pač dovoljeno; beri: našim. In vsakdo ima "svoje". Tu smo MI in tam ONI. Če reče "naš", so celo ponosni nanj. Do kdaj še?
Sama nikoli, prav nikoli, ne v dolini in ne v višavah, ne bi nikogar žalila, pljuvala, mu grozila ... Ker si tega preprosto ne dovolim. Sebi, da se razumemo.
In vsakdo bi moral razmišljati, kam vodi njegovo ravnanje, kam twitt in žaljiva objava.
Žal pa mnogi čakajo prav na napadalnost in isčejo junake, ki si preprosto vse upajo. Ne le izraziti svoje mnenje, pač pa seči dlje in dlje, tudi preko meja dobrega okusa in lepe besede.
"Novi obrazi" na politični sceni? Vedno so se pojavljali in se še bodo. Marsikdo želi stopiti iz okvirjev in pričakuje "nagrado". Tudi z medijskimi objavami in pojavljanjem enih in istih, pa raziskavami med 700 vprašanimi, pri čemer bi malo bolje "opremljen" posameznik točno vedel, zakaj nekdo "vzhaja" ali "zahaja". Zmotil bi se morda za mesto ali dve. Povsem brez klica kogarkoli.
In tudi "stari" obrazi se bodo hvalili, ker so vedno znali in obstali. Leta in desetletja. Nekateri celo z ostrino, ki je hujša od "meča" ali "sablje". Kam to vodi?
Kdo bodo torej naši bodoči vzorniki? Kje jih bomo iskali? V čigavem "bazenu"? Med malimi ali velikimi "ribami"?
Oh, ko bi jih vsaj našli. Take, ki nas ne bodo res nikoli, prav nikoli, razočarali.
Iskanje se očitno pričenja.
Ljudje so si različni
po tem, kar kažejo,
in podobni po tem
kar skrivajo.
(Paul Valery Voltaire)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
