Se vam zdi, da smo pred njimi in predvsem njihovimi neodgovornimi sprehajalci, beri: kar lastniki, res tako zelo varni? Prav te pse pogosto vidimo prosto sprehajajoče se, brez nagobčnikov, nekatere povsem enako nevzgojene kot so tisti, ki jih spremljajo. Mnogi vidijo še nekatere podobnosti. Je zakonodaja prava, kakšna je sploh kontrola in kako bi moralo biti? O tem običajno mediji poročajo ob kakšni grozljivi smrti in hudem razmrcvarjenju človeka ali živali, ko se ugiba, kdo je kriv in kaj bo s psom? Je sploh lahko on kriv? Ne! Odnese jo pa lahko zelo, zelo slabo. Tudi to gre pripisati neodgovornemu lastniku, morda pa tudi preslabemu državnemu nadzoru. Ali lahko postane kar vsak lastnik slehernega psa, morda kače ali hudo nevarnega pajka?
Imeti psa prinaša veliko najsrečnejših dni, pa tudi enega najbolj žalostnega.
(neznani avtor)
Lahko bi pisala o marsikaterem dogodku, ki je pretresel Slovenijo, a kaj ko vsaka tragedija nekaj dni polni stolpce medijskih vsebin, potem pa pride nova, prva pa dobesedno zamre. Seveda, ne da bi prinesla resne spremembe, ne le v zakonodaji, ki je običajno povsem jasna, pač pa predvsem v praksi.
Koga izuči to, kar je nekdo doživel? Saj se je vendar pripetilo drugemu in ne nam, porečejo mnogi.
Zgodilo se je prejšnji teden v parku gosto poseljene ljubljanske soseske. Po njem se je tako kot vsak dan večkrat, s svojim zelo majhnim psičkom, za katerega dobesedno živi, sprehajal gospod s sedmimi "križi". Nenadoma je k njemu pritekel velik bulterier in začel hudo mrcvariti drobno psičko. Bil je brez nagobčnika, lastnik pa ne prav blizu, saj mu je očitno ušel. Začel se je boj, že kar mesarsko klanje in komaj je obema uspelo rešiti živalco pred res najhujšim. Njen lastnik je z njo v naročju odhitel v bližnjo kliniko. Tam so z rentgenom potrdili izpah kolka in iskali ortopeda, ki ga na petek sredi dopustov ni bilo moč najti, ran pa sploh niso pregledali, razkužili in oskrbeli. Kot bi ob strelu v trebuh iskali specialista za koleno. Sami mladci, očitno s premalo znanja in izkušenj. Nato je bila kar odpuščena.
Dobra vila v osebi izjemne ljubiteljice psov in tudi njihove dobre poznavalke, je isto popoldne dobila drugo kliniko; MOJ VET na Celovški cesti in tam so celo podaljšali petkov delavnik, ob pregledu pa prvič razgalili trebušne rane od pasjih ugrizov, zaradi katerih bi lahko prav kmalu nastopila usodna zastrupitev. Začel se je neverjeten boj s časom. Za življenje ali smrt. Kolk je postal povsem "drugorazredna" tema. Organizirali so dežurstvo v noči na soboto, ki ga sicer čez vikend nimajo, a v soboto do 13. ure je bilo potrebno nemočnega psička odpeljati drugam. Našli so novo kliniko, ki je imela vikend dežurstvo. A smola je hotela, da je moral nesrečni gospod tja s psom in cevkami na njem, prispeti ravno med pomembnim dogodkom v Tokiu. Receptorka je dobesedno "mrcvarila" nekega klicatelja. Psičko so sicer sprejeli, a niso se ravno izkazali.
Človek v stiski pričakuje vse kaj drugega. Najožji člani družine so se dobesedno bali vsakega klica in vprašanja o ubogi živalci. V nedeljo je bilo stanje že zelo kritično in dovolili so jim 15-minutno srečanje z domačo ljubljenko. Njej je prav to psihično zelo pomagalo. Stanje se ji je čudežno izboljšalo. Takrat so obiskovalci ugotovili, da tam, tako kot povsod, vsi le niso enaki in dekletce na praksi je bilo silno prijazno. Kakšno olajšanje. Po mučnem čakanju in mnogih klicih je dostojne informacije dal tudi gospod dežurni in celo izrazil skrb za golo preživetje hospitalizirane živalce. Gospod je sicer res dežural cel vikend, ne sicer brezplačno in žal tudi med olimpijskimi igrami.
A spominjam se, kako sem morala pred leti tik pred bučnim silvestrskim praznovanjem na ogled, pa ne nam in ne policiji, ni prišlo na misel, da bi to kakorkoli pokazali. Pa čeprav pridemo, ko je nekdo že mrtev. Tedaj za bagatelno finančno nagrado. Ja, ni vsak kar za vsak poklic in ne imejte utvar, da prav vsi veterinarji res ljubijo živali. Njihova osebnost in značaj krojita tudi to, za uporabnike drago storitev. Bognedaj, da čez vikend naletite na kakšnega s pravim doktoratom. Drago bo. V nasprotju s tem, da dobijo dežurni tožilci in preiskovalni sodniki, ne glede na znanstveni naziv, povsem enako izplačilo. In še to zagotovi država in ne koristniki uslug.
Seveda ne mečimo v isti koš kar vse. Bognedaj. So tudi taki, ki dobesedno živijo za svoj poklic. In tako bi moralo biti tudi pri prav vseh veterinarjih. Brez izjem! Mnoge lahko sicer le pohvalimo. Izjemni so, predani in požrtvovalni. Veliko jih je prav v tem poklicu.
Zgodba gre od tu dalje. Lastnik psice, ki je napadla, je izrazil skrb in videlo se je, da mu je res hudo. Živi povsem blizu in takoj je izročil petstotaka za prve stroške. Ti so sicer že precej višji in jih še ne bo konec. Ni premožen in še bolan, zato vprašanje, ali bo zmogel. A na vse te možnosti morajo misliti ljudje prej. Imeti takega psa ni poceni in tudi silno odgovorno.
Policija se je takoj in zelo resno odzvala, zagotovo tudi pristojna inšpekcija. Vse pohvale. Psica je bila cepljena in je imela urejene dokumente. Vsaj to. Ogledali so si kraj usodnega srečanja in opravili oba razgovora. Napisali pa so tudi kar nekaj kazni.
Si predstavljate, da ne veste, kdo je lastnik in kdo pes, ker takoj pobegneta, in ima lastnik poškodovanega psa le kakšnih 500 evrov pokojnine? Stroški lahko ob operacijah in vsej oskrbi dosežejo tudi tisoč in več evrov. Ostane le usmrtitev. Kako žalostno. Ja, denar kroji marsikaj, če ne kar vse.
Seveda pa je začela nesrečna zgodba zanimati mnoge sosede obeh nesrečnikov. In na dan je začelo prihajati marsikaj. Da je lastnik psice pasme bulterier resno bolan. Da je imel "napad" tik po tem dogodku in je pričakal policijo okrvavljen po glavi. Da je psica že ugriznila tudi njega. Nepreverjeno, a če je res, veste, kaj to pomeni. Milo je namreč prosil, naj je ne usmrtijo, saj mu pomeni vse. Torej dva enaka, le da je mala psička že sedaj obsojena na najmanj hudo invalidnost. Več dni pa je bilo vprašanje njenega golega preživetja. Pojavil se je tudi sosed prvega, ki je že imel negativno izkušnjo s tem psom. Skoraj dvometraša je v hipu in med igro zbil na tla. Ni mogel pozabiti njegove silne moči. Same kite in mišice!
Je zadeva za bodočnost slehernika res nenevarna? Kaj če gospod v posledici bolezni pade, ljudje prihitijo na pomoč, bulterierka pa jim "sodi"? Povsem blizu je tudi vrtec in otroci tako radi božajo pse.
V mestnem parku sem nekoč videla mlado žensko, težko okrog 45 kg, z dvema bulterierjema in deklico treh let. Sploh obvlada psa, ki lahko postaneta "krdelo" in še majhnega otroka?
In tako "tempiranih" bomb je veliko.
Kako je torej pri nas možno, da kar vsakdo kupi pse posebnih pasem in jih ima vse do kašnega res usodnega dogodka? Zakaj jih ni potrebno tudi zavarovati? In zakaj se ne opravi psihološki test za takega lastnika? Kakšen je, da si želi prav potencialno nevarnega psa? Ima potrebno znanje in vse pogoje zanj?
Prav te dni je prišla novica z Gorenjske, kjer je rotweiler dobesedno razmrcvaril malega šnavcerja. Brez vzroka, le s posledicami.
Kaj pomenijo kazni in obiski policistov ter inšpekcij? Za nekoga so hudo prepozni.
In tako življenje ob vsej zakonodaji, ki je bila celo spremenjena, vseh členih in odstavkih, teče dalje. In pričneš se bati prav lastnikov, ki so povsem nekritični in hranijo le svoj veliki ego. Zanj so pripravljeni zatajiti bolezen, ugriz lastnega psa in še marsikaj. Če so na socialni podpori, jim škode še plačevati ne bo potrebno. Ker pač nimajo in jim nimaš česa vzeti. Kako neodgovorno in egoistično. In kako preživljajo psa, če še zase in otroke nimajo?
Zakone je treba brati in upoštevati prej preden pride do takega dogodka. Nekdo bo sicer lahko izgubil bitje, ki mu je pomenilo prav vse.
Se vam ne zdi, da so lahko take "tempirane" bombe na cesti tudi zelo stari vozniki, ki jim nekritično podaljšujejo vozniško dovoljenje skoraj do smrti? Ali ni prav prejšnji teden 79-letna gospa zgrešila uvoz na avtocesto in povzročila hudo prometno nesrečo s smrtnim izidom? Pa ni edina. Spominjam se hčerke nekega vdovca, ki so mu celo vzeli vozniško, kar je bilo nujno, a je nekritična gospa prosila, da bi mu jo dali le za vožnjo od doma do pokopališča. Kot da tam ni nevaren?! Zelo mi je zamerila odgovor Varuha. Zelo. Si predstavljate?
Torej, ali lahko po hodnikih in stenah blokov plezajo pobegle kače, v parkih in na sprehajalnih poteh pa so nekatere pasme psov brez nagobčnikov, morda celo prosto tekajoči, ob lastnikih, ki jim sploh niso in ne bodo kos? Je res tako zelo nujno lastništvo pitbulov, rotweilerjev, bulterierjev in še koga ali česa?
Velja se zamisliti in predvsem preseči lasten previsok ego.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
