Čemu hiteti, če je javnega denarja dovolj? Dovolj, da se ga – kot bi bil natovorjen na desetine buldožerjev in najprej odvržen v smetiščno jamo, potem pa nalagan na smetiščni hribček – troši; iracionalno, nesmotrno, da se ga »meče stran« neodgovorno in brez odgovornosti. Na primer, a nikakor in še zdaleč ne samo, za »zdravstvene aplikacije,« ki ne delujejo, zelo verjetno ne bodo delovale in se zanje »zmeče stran« enormno količino javnega denarja, na prostem trgu pa stanejo le peščico, prgišče zanje dejansko porabljenih vsot denarja. Pa tudi, če bodo morda in nekako delovale: kot so maske simbol molka in upiranja hkrati, so aplikacije simbol tehnološkega razvoja in sistemskega poneumljanja, poniževanja in zasužnjevanja ljudi hkrati. Samo eden od simbolov.
Hiteti je treba samo s postavljanjem ljudi v vrste. Hiteti je treba samo s polarizacijo ljudi, z njihovim etiketiranjem in razdeljevanjem v dve skupini. Samo dve skupini. A dve skupini. Hiteti je treba samo s sejanjem sovraštva med skupinama. Hiteti je treba samo s stopnjevanjem nestrpnosti in jezikovnega nasilja med skupinama. Morda se bo pohitelo tudi s poskusi izzivanja fizičnega nasilja. Med ljudmi iz obeh, dveh skupin.
Iz SSKJ. Beseda “izzváti -zôvem dov., izzvál (á ó)”:
1. z ravnanjem, govorjenjem namenoma povzročiti, da kdo reagira drugače kot v normalnih okoliščinah: izzvali so ga, pa se je moral braniti / izzvati koga na boj / izzvati koga k debati, polemiki (pripis: to zadnje je jalovo početje, neučinkovito, strel v prazno, kričanje na vetrni mlin – ko gre za »koronska vprašanja«).
2. biti neposredni vzrok, razlog, da se kaj pojavi, nastane: njegove izjave so izzvale jezo, odpor; odločitev vlade je izzvala demonstracije, proteste; udarec je izzval ostro bolečino / izzvati prepir, pretep // povzročiti, da se kaj pojavi, nastane: ljudje velikokrat sami izzovejo nesrečo / s svojim pripovedovanjem je želela izzvati sočustvovanje – vzbuditi.
Nisem si mislil, res si nisem mislil (nisem hotel in nisem si upal misliti), da bodo zavržne rabote gospodujoče oblasti znova, še enkrat več in še veliko bolj, kot že tolikokrat pred tem, uspele v ljudi in v njihove medsebojne odnose vnesti toliko sovraštva, nestrpnosti in nasilne prepirljivosti. A jim je uspelo. Ji je uspelo. Znova ji je uspelo. Neverjetno. Žalostno. Ubogo. Z gledišča posameznika, človeka, seveda. Z gledišča gospodujoče oblasti pa – nadvse uspešno.
Bilo je na začetku lanskega poletja, ko sem prejel prve fotografije »obvestil«, pritrjenih na vrata nekaterih pediatričnih ambulant, naj starši v ambulante ne prihajajo z bolnimi otroki. Bilo je malo po tem, ko sva si z gospodom Mitjo Vilarjem (pionirjem tega, a ne samo tega prizadevanja) začela aktivno prizadevati za odločevalsko pozornost problemu ZRAKA in njegovemu vplivu na umiranje ljudi. Bilo je malo pred tem, preden so smele prati avtomobile in bivati v turističnih objektih samo »pravne osebe.« Ne spomnim se točno, kakšna časovna razdalja je bila med tem početjem in oblastno prepovedjo konzumiranja hrane in pijače na javnih krajih. Enako velja za izkustveno spoznanje, da se je v zdravstvenem domu, ki sem ga do leta 2020 dojemal kot ustanovo pomirjujoče varnosti, v marsikoga in marsikaj ugnezdila podoba hlada, temačnosti, brezbrižnosti in srhljive ljudomrznosti. Bilo je približno v času, ko je »biti neumen, vesti se neumno, sprejemati neumne odločitve in poneumljati druge ljudi«, poleg tega pa še sprevrženo krut in pobalinsko brezbrižen, neuradno postala nova in najpomembnejša, de facto najmočnejša pravica posameznika, opredeljevalna lastnost javnih funkcionarjev in njihovih najtesnejših sodelavcev (ne vseh, naj o tem ne bo nesporazuma), vse bolj prepoznavna postavka delovanja medijev in nadgradnja vseh predhodnih in uradnih, pravno pripoznanih pravic in svoboščin. Ta pravica se krepi. Njena moč narašča, njen vpliv se širi, njena družbena škodljivost ima varen oprijem.
Pred dnevi me je pritegnil časopisni naslov »Do zdravnika šele po štirih dneh in negativnem testu: otrok z vročino ni bil dobrodošel.« Naslov je nadaljevalo besedilo: »Če otrokova mama ne bi vztrajala, da odlaganje diagnostike ni sprejemljivo, bi od otrokovega prvega dne vročine do obiska laboratorija minili štirje dnevi. Opozorila, da lahko zdravnik bolnika pregleda tudi ob povišani temperaturi, ponekod očitno niso zalegla« (povezava do članka). Prosim? »Opozorila, da lahko zdravnik bolnika pregleda tudi ob povišani temperaturi«? »Opozorila«? Zdravnikom? Da »lahko«, da »smejo«? Ne, o tem se ne znam pogovarjati.
Zgodilo se je v ranem dopoldnevu. Starostnika, moški in ženska, sta bila naročena na očesni pregled v … določenem očesnem centru. Gospa je vstopila skozi glavni vhod, odšla do recepcije in začela prijavni postopek. Dogovorila sta se, z gospodom, možem, da ga žena pokliče, ko bo, takoj za njo, na vrsti on.
Za hišo, za zdravstveno ustanovo, je manjši park. V parku so tri klopi. Gospod je ravnal razumno - tam si je poiskal svoj prostor za čakanje na očesni pregled. Gospa mu je izročila svežo »običajno« masko in stekleničko z razkužilom. Do zadnjih, zastekljenih vrat, ki vodijo v čakalnico, je bilo približno pet metrov. Med vrati se je kmalu pojavila gospodova žena, s pojasnilom, da mora gospod pri drugih, vhodnih vratih, izpolniti obrazec. Gospod je vstopil, iz parka, z masko na obrazu in razkužilom v rokah, v nabito polno čakalnico ljudi. Odšel je do človeka pri vhodnih vratih, ki mu je brez izgovorjene besede izmeril telesno temperaturo - na roki. Gospod je temu drugemu gospodu prijazno povedal, da obrazcev ne bo izpolnjeval. Pritrjujem mu. Ravnanje, drža, povsem po mojem okusu. Brez problema je pet ali deset kljukic ob vprašanjih naredil drugi gospod. To je bilo zelo prijazno. Prvi gospod se je zahvalil.
Skozi čakalnico, polno čakajočih ljudi, »pacientov«, se je gospod odpravil proti zadnjim steklenim vratom in od tam proti miniaturnemu parku za poslopjem. Za njim je pritekla zgrožena medicinska uslužbenka, z glasno, skoraj kričavo izgovorjenim svarilom, da gospod v park »nikakor ne sme,« da je že tako in tako naredil »velik prekršek,« ker je prišel v čakalnico skozi zadnja vrata, ob katerih pa ni posode z razkužilom. Svarilu se je gospod želel izogniti tako, da je medicinski uslužbenki pokazal svoje razkužilo v steklenički, da ji je pokazal masko na svojem obrazu in ji povedal, da se v gosto posejano družbo v čakalnici nikakor ne bo vključil. »Ko bom na vrsti, me bo poklicala žena«, je sklenil pojasnilo. Njegova pojasnila medicinske uslužbenke niso zadovoljila. Sledilo je opozorilo, da »nihče ne ve,« česa vsega se bo gospod v malem parku dotikal in da so pač takšna pravila. Gospod je skozi zadnja odšel sedet na klopco v malem parku. Človek s Č, po mojem okusu.
Še preden ga je poklicala žena je naredil obhod do glavnega vhoda zdravstvene ustanove. Frekvenca ljudi je bila precejšnja. Ob vratih je bila pritrjena klasična posoda z razkužilom. Opazoval je dogajanje. Nenadoma je prišla iz čakalnica njemu že znana ženska, medicinska uslužbenka. Nek tovor je nesla v bližnji avto. Ob njeni vrnitvi jo je gospod ustavil in ji predlagal, da z roba vhodnega dvorišča opazuje ljudi, ki vstopajo v medicinski center. Več kot polovica med njimi, zatopljenimi v svoje zdravstvene skrbi, se ni niti ozrla po razkužilu. Gospa, medicinska uslužbenka, je skomignila z rameni in se hotela vrniti na svoje delovno mesto. Gospod pa je iz žepa potegnil svoje razkužilo in ji predlagal, da si oba razkužita roke, še posebej ona, ki je pravkar opravila nosaško delo in se dotikala avtomobila na parkirišču. Potem je gospod odkorakal skozi recepcijo do steklenih stranskih vrat, sedel na klopco in si prižgal pipo.
Čeprav je bila med ljudmi v čakalnici njegova »provokacija« opažena, so ljudje v čakalnici ostali nemi in ponižno negibni – čakajoči na klic. Gospoda pa med čakanjem ni mučilo dolgočasje.
Človekovo dostojanstvo. Hvala, Človek.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
