To, kar stori gospod, zatem še marsikdo stori. Saj prav v gospoda so uprte vse oči.
Niccolo Machiavelli
Politika in morala
Pravijo, da lahko živimo tudi s spomini. Kakor kdo in kdaj. O njih razmišljam po 25. juniju in tridesetih letih od našega usodnega dne, pa tudi tik pred predsedovanjem Svetu EU.
Spomini gradijo našo samopodobo, dajejo svetlobo, prinašajo veselje, tu in tam pa celo grenkobo in žalost.
Spominjam se otroštva, ko smo brezskrbno tekali naokoli, se igrali skrivalnice, do onemoglosti sončili in si kdaj zvečer z beljakom mazali rdečine na hrbtu in ramenih. Trdili so, da je sonce zdravo in prav tako skoraj počrnel obraz. Bolj kot si bil zagorel, bolj si bil občudovan. Angin in prehladov smo imeli na pretek, o resnih boleznih ni bilo slišati prav veliko. Res pa smo abrahamovce skoraj "pokopali". Tako zelo stari so se nam zdeli, da smo njihovemu prelomnemu jubileju posvečene zabave doumeli kot nekaj resnično "poslovilnega". Danes so to "mladi" ljudje. Babice pri petdesetih so bile namreč prave "none". V letih, ko danes še rojevajo, so se ženske nekoč pripravljale na srečno upokojitev. Stoletniki so bili pravi čudež. Bilo jih je manj kot 30. Danes mnogi osemdesetletniki celo še vozijo avto, stoletnikov je skoraj 300. Resda pa se nekateri spominjajo zgolj mladosti in ne vedo kaj so delali včeraj. Demenca je na silnem pohodu. Dolgo življenje žal prinaša tudi tegobe. "Starost ni radost", je rad rekel moj, tedaj mladi tožilski kolega. Sedaj mu kar verjamem. Tudi on se je postaral. Kljub napredkom in izumom nas namreč tarejo mnoge hude bolezni, celo pandemije. Ko smo zatrli kugo, tifus in črne koze, smo mislili, da je najhujše mimo. A, Nostradamus in drugi jasnovidci, so grozili s hudimi napovedmi. Da bodo kamele iz Rena pile vodo, da nas čaka velika nevarnost, da se bo svet cvrl v ognjenem peklu ... In marsikaj nas je res doletelo. Spomnimo samo na lanske ognjene zublje, ki so požirali Avstralijo in milijone živali. Pa na led Antarktike, ki izginja pred našimi očmi. Toliko snega kot letos naš očak Triglav ne pomni, a v enem samem tednu se je s štirih metrov skrčil na meter, ki pa ga tudi kmalu ne bo več. Dolgo nismo verjeli da se bo vse to začelo dogajati še v naši eri. Uresničuje se celo znanstvena fantastika mnogih filmov, saj nekaj najbogatejših zemljanov za ceno milijonov dolarjev že seda v zasebna vesoljska plovila in "sanjari" o prenosu umazane industrije v vesolje. Resno??? Ne verjamem. Če bi dali zgolj denar za ta enkratni "prevoz", ki bi jim ga lahko tudi "zaigrali" na tleh, bi rešili vse Unicefove otroke, ki vsak dan lačni zrejo z ekranov in milo prosijo za vrečko čudežne hrane. In spet bodo po 1 ali 5 evrov nakazovali skoraj reveži. Tako kot je pogosto pri dobrodelnosti. Revni dajo več in zelo pogosto. Poznajo namreč tiste hude občutke.
Ob ideji o "prenosu slabe industrije na drug planet, pomislim tudi na naša črna odlagališča industrijskega blata, ki jih sedaj že kar vsak dan odkrivajo širom domovine. Žal smo si leta zatiskali oči pred lakomnostjo onesnaževalcev. In kdo jih bo kam odpeljal? Še (menda) plačanega ne vozijo tja kamor so obljubili. Če so res. Nihče več nikomur ne verjame. Preveč je bilo zlorab, ob katerih so se mnogi okoristili, nič krivim pa uničili življenje. Vedno sem se spraševala, kje je vest tistih, ki za ceno lastne obogatitve uničujejo tisoče življenj. Vrednosti dopustnih emisij so se celo dvigovale, inšpektorjev drastično primanjkuje in prihajajo prepozno. O tem govorimo leta in leta, pa nič. Nekateri ugledni pravniki sicer pravijo, da kazni ne pomagajo. Njim res ne bi, ker tega ne bi nikoli počeli, a kaj narediti z brezobzirneži, pohlepneži, hudimi povratniki in pokvarjenci vseh vrst? Jim vse "odpustiti", tudi hudo in prikrito korupcijo, jih "nagraditi" s par sto evri in nekaj meseci pogojne? Lepo vas prosim, nehajte sanjariti. Utopija. Zaradi neučinkovitosti, oprostitev, milosti in gledanja proč, smo tu kjer smo. Stotine jo je odneslo skoraj brez prask. Nisem za drakonske kazni, za naravnost smešne pa tudi ne. Zakaj se naši ljudje tako bojijo celo prometnih kazni v tujini? So namreč kazniva početja, ki so nam pobrala vse kar bi še moralo biti naše. In to ne danes in ne včeraj. Kako lahko nekdo povsem pošteno zasluži milijone in milijone, kako lahko zavedni Slovenec prenaša denar v davčne oaze, tu pa koristi vso javno infrastrukturo, za katero bi moral plačevati davke? Kako lahko starši v prestižni limuzini plačujejo zgolj 45 evrov za vrtec? Kje so javni seznami utajevalcev davkov? Tistemu s 100 evri dolga vzamejo TV in računalnik, celo negovorečo papigo, tistemu s stotisoči ..., kaj pa njemu? Običajno celo uspe, saj ima veliko denarja za obrambo in desetine pravnih sredstev. Nekaj se bo že našlo, modruje.
Sedaj bo celo referendum o vodi. Komu verjeti, ko pa sta obe strani povsem prepričani v svoj prav in javno trdita, da nasprotnik usodno zavaja? Kdo ima čas študirati vsak člen in iskati njegove "luknje"? A, voda je najpomembnejša in tu ne sme biti niti sence dvoma. Ne danes in ne jutri. Preprosto, nič ne sme biti sporno.
In spet bomo drago plačevali ljudske glasove sredi poletja. Zakaj še vedno ni enega samega dne za vse možne referendume, če prelagamo veliko odgovornost na precej nepoučeno večino? Zakaj ne morejo pošteno in odgovorno odločiti kar pristojni? Zakaj je toliko služb, ki bdijo nad predpisi? In zakaj imajo lahko o povsem isti stvari povsem različna mnenja?
Zakaj sta si skoraj pri vsaki temi koalicija in opozicija hitro dobesedno v laseh? In potem ljudje verjamejo zgolj "svojim". Celo slepo. Ker "njim" pač zaupajo.
Po skoraj 20 letih dobivamo prepotrebni zakon o dolgotrajni oskrbi in že slišimo, da je slab. Ali vsaj pet vlad in kopica ministrskih ekip res ni uspela pripraviti takega, ki zares "pije vodo"? Nikoli pa ga seveda ne bo, ki bo vsem všeč. Nikoli. Vsako leto sem kot varuhinja človekovih pravic poudarjala, da ga potrebujemo. Pisali smo priporočila, se udeleževali desetine posvetov in kongresov. Kaj je torej res? Se bo tudi tokrat njegov sprejem odložil? Sedaj se namreč poslanci non stop le še preštevajo. Kdaj jih je dovolj, kdaj tudi ne.
Spominjam se mnogih državnih praznovanj izpred let, ko sem v parlamentu kot gostja sedela tam zgoraj - na balkonu. Kako žalosten je bil pogosto pogled na poslanske klopi. Nekateri deli povsem prazni. Iz golega protesta. Ponavadi seveda opozicijski, ne pa kar vsi. In sedaj spet dve proslavi. Tako kot nekoč. Tudi včasih smo imeli ograje in varnostnike. Nekateri smo bili notri, drugi zunaj. Letos spet, na dan, ko nas je gledal ves svet. Ko smo dobivali čestitke in izobesili zastave. Res pa je, da je bilo potrebno kopico visokih tujih državnikov ustrezno varovati. Obstajajo predpisi in o tem odločajo pristojni. Tako pač je.
Zamerim enim in drugim politikom. Prvim, ker z bogatimi izkušnjami ne zmorejo preseči zamer in nenehno povzročajo nove in nove koflikte. Paziti je potrebno pri besedah. Izgovorjene so tvoj "gospodar". Ne le doma, tudi v tujini.Tudi tam vse pogosteje govorijo in pišejo o nas. Le zakaj je potrebno zavlačevati in nato tik pred zdajci ustaviti delegirana tožilca in dopustiti silne pozive tujine naj se držimo dogovora? Le zakaj ni moč dogovorno rešiti financiranja STA-ja? Je res potrebno za tam zaposlene zbirati donacije? In zamerim tudi drugim, zlasti dvem najpomembnejšim, ki kot da sta pozabila, da sta si bila pred dobrim letom tako vsaksebi, da je prvi tudi zaradi drugega nenadoma in res povsem nepričakovano protestno odstopil. Ali ne bi imel še danes mandata in bi kot predsednik vlade 25. 6. korakal po rdeči preprogi? A, skoraj nihče jima tega niti ne poočita. Oh, ta politika!!! In tudi mediji. Nikomur ni niti malo nerodno obljubljati složnost in dobro novo vodenje države.Tik pod Prešernom in v vseh medijskih nastopih. Seveda za bodočnost. Kaj pa preteklost? Je bila morda vzorna? Je bil tisti,ki sedaj obljublja vso konstruktivnost, pripravljen prevzeti zanj in njegovo stranko najprimernejši resor dela, družine in socialne politike? Sploh kakšnega? Ko vlada pade, nastopijo zakonske možnosti sestave nove in to se je tudi zgodilo.
Če dolgo spremljaš politiko, stranke in poslance, za nekatere skoraj veš kaj bodo kdaj rekli. Odvisno kje so; na oblasti ali v novem boju zanjo. So se res česa končno naučili? Nekateri pač vedo, da so tam zadnjič in nekaj plač pride še kako prav. Kako pa je s čisto vestjo?
Kaj pa "prestopniki"? Ali res lahko nastopaš na listi ene stranke in te njeni volivci zaradi točno določenih obljub in njene kredibilnosti izvolijo, potem pa se med mandatom presedaš sem in tja po parlamentu? Bi ti še dali mandat? To je tako kot da bi izvolili točno določene ljudi, brez oznake strank in potem bi se ti sami odločali h komu kdaj gredo in ali bodo koalicija ali opozicija. Kaj menite? Je to pravično do volivcev, ki so jim resnično verjeli? A, roko na srce; za nekatere izstope bi volivci vsekakor poslancem tudi ploskali. Torej velja rek: po zdravi pameti in povsem čisti vesti pred samim seboj in tistimi, ki so omogočili sedenje v hramu demokracije.
Protesti so bili, so in bodo. In prav je, da hitro slišimo odziv ljudi. Tako dobiva politika resen signal. Da ve in takoj spozna česa ljudje ne odobravajo. Spominjam se preštevilnih stavk tudi v preteklosti. Običajno so bile vzrok plače, danes pa kar odnosi. Ti gradijo ali rušijo. Brez "greha" ga skoraj ni, smo pa nekatere stare napake hitro pozabili. Prehitro. In spet se bo na veliko govorilo in oblubljalo. Kje pa so "kazni" za prelomljene obljube?
Zaslužimo si najboljše politike, preudarne in daljnovidne, modre in brez stalnega odpiranja hudih ran preteklosti, poštene, zazrte v prihodnost. Svet in Evropa sta na hudi preizkušnji, ki jo je Covid le še potenciral. Treba bo ohraniti najboljše kar premoremo.In kdaj priznati "nasprotniku", da je tudi dober in ni prav vse kar naredi, slabo.
Svet nikoli več ne bo tak kot je bil. In ne dopustimo, da besede zanetijo požar ter ranijo danes še zdrave.
Ne zastrupljajmo, kajti za ta "strup" ne bo protizdravila. Taborišča smrti in vojne so pogoltnile milijone. Naj nam bo to v opomin in ne le nečastni spomin.
Imamo prelepo deželo in ogromno, res ogromno zelo pridnih ljudi. Zakaj bi si jo s kregarijo manjšine zapravili? Zakaj bi uničevali tiste, ki si ne zaslužijo sodobnega in modernega "strupa" sovražnosti?
Ali nismo dobili svoje države, da bi v njej lepo in kolikor toliko složno živeli? Samostojnost prinaša tudi veliko odgovornost. Zelo veliko. Smo sploh zreli zanjo? Po treh desetletjih bi že morali biti.
Ne le za evforijo ob zmagah športnikov in uspehih dobrodelnosti za tega ali onega nesrečnega otroka ali reveža. Sicer bomo "zboleli" vsi in preplavila nas bo še huda revščina. Do nje ne bo prav daleč. Napovedujejo jo marsikje.
Potegnimo črto in zavoro pri tridesetih, tako letih kot stopinjah! Kar vsak pri sebi, brez izjeme.Naslednjo polovico leta bomo na ogled evropski družini narodov. Hudo skregani med seboj, pač ne moremo biti vzor nikomur. Prej obratno.
Včasih smo bili mnogim precej veliki vzorniki.....
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
