Učitelji smo pravzaprav vsi, tudi starši in skrbniki otrok. Pa smo dovolj usposobljeni za resno pomoč, ko se pojavijo težave? Kakor kdo in kdaj. Ali znamo in zmoremo poiskati ustrezne poti? So dosegljive vsem? Znamo ustvariti oziroma vsaj videti "mostove" in po njih popeljati našo mladino?
Spominjam se prav posebnih srečanj z majhno deklico v času zdravstvene krize. Videvala sem jo nekaj dni zapored. Med 11. in 12. uro, ko sem z našim prvošolčkom in družinskim psom, potem ko sva naredila skoraj vse naloge, odhajala na sprehod. Stara okoli 8 let, najbrž v tretjem razredu, je namreč prav tedaj na povodcu sprehajala majhnega psička. Ker se mi je zdelo čudno, da je v zelo velikem naselju kar sama in to v času, ko bi morala sodelovati pri pouku na daljavo, sem jo takoj povprašala, kje so starši in kako je s šolo. Povedala je, da je doma kar sama in še ni naredila nalog. Tudi pri pouku na daljavo ni sodelovala. Ni bila videti prav srečna, vprašanjem pa se je raje kar izognila in dobesedno zbežala. In potem je nisem več videla. Pravzaprav nikoli več. Tako žal mi je bilo, tako žal.
Premišljujem o njej in podobnih otrocih. Kako usodno se jih je dotaknila covid kriza? Koliko znanja je deklica sploh odnesla od doma v šolo? Ker je bila očitno doma sama, kaj in kdaj je jedla, kako uporabljala računalnik za šolo ali igrice? Je lahko komu potožila?
In ni bila in niti ni edina. Z vsemi pastmi sodobnega časa. S težkimi preizkušnjami prezgodnjega odraščanja in neprimernih bremen.
Tudi zato sem bila vesela povabila na posvet za varovanje in krepitev duševnega zdravja otrok in mladine v času epidemije, ki ga je 1. junija prek Zoom-a organiziral NIJZ pod naslovom MIRA. Tam so bili predstavniki treh ministrstev in širše stroke s področij vzgoje in izobraževanja, sociale in zdravstva. Kup strokovnjakov vseh vrst in zelo različnega znanja in bogatih izkušenj.
Dotaknila se me je izpoved dr. Anice Mikuš Kos, ki je svojo poklicno pot kot pediatrinja in psihiatrinja namenila prav otrokom. Po upokojitvi se je pogosto odpravila v kraje vojnih žarìšč, lakote in revščine, zato ji svet tako ali drugače zaznamovanih otrok dobesedno leži na dlani. Velja ji prisluhniti. Meni, da ne gre dvomiti o tem, da je prav ta epidemija z neposrednimi in posrednimi vplivi socialnega in izobraževalnega značaja prizadejala veliko število otrok in mladostnikov. Kar 75 odstotkov duševnih motenj v otroškem obdobju ima namreč svoje nastavke ali kar prve resne znake v starosti pod 24. letom in kar 50 odstotkov pred 14. letom. Dr. Anico Mikuš Kos veseli interdisciplinarnost posveta in veliko dobrih praks, ki so jih razvili strokovnjaki in jih delijo z drugimi.
Dr. Maučec Zakotnik, ki je posvet organizirala, je namreč predlagala tudi letošnja okrevalna letovanja otrok. Lepa ideja za čas, ko bodo morda težave mladih vsaj malo poniknile in jeseni celo spet zaživele. Žal tudi brez virusa. Kako bo šele, če se ta ponovi.
Zato takoj pomislim na številne akcije dobrih ljudi in mnogih nevladnikov, ki kolesarijo, darujejo, vabijo k pomoči in na vse načine iščejo mlade, ki taka počitnikovanja letos še posebej potrebujejo. Veliko jih je, a bojazen je, da bodo mnogi vseeno spregledani. Vedno namreč v ospredje stopijo tisti, ki znajo pomoč poiskati. Spominjam se jih še iz časov Belega obroča Slovenije. Nekateri so bili glasni in so se oglašali povsod. Drugi so tiho trpeli in imeli so srečo, če jih je kdo opazil in pravočasno reagiral. In tu je naša dolžnost. Videti tudi take, ki se ne znajdejo in bodo morda njihovi otroci povsem spregledani.
Zato računam na šolske svetovalne službe. Vem, da je zaposlenih tam premalo, a prav učitelji lahko v teh dneh opravijo neprecenljivo in enkratno delo. Budno pazijo na otroke, ki z vedenjem ali celo posebnimi klici na pomoč iščejo nekoga, ki jih bo opazil. Take je potrebno rešiti. Da zanje ne bo prepozno.
Morda pa živijo celo v vaši okolici. Mogoče sploh niso moteči, so mirni in tihi. A kaj vse skrivajo?!
Ne pozabimo niti tistih, ki nimajo urejenih stikov z obema staršema. Kriza je namreč nekaterim odvzela očeta ali mamo. Tako je bilo vsaj predstavljeno. In ker mnogi otroci živijo prav pri mamah, morda že dolgo, celo neupravičeno, niso videli svojih očetov. Zato so na potezi vsi, ki zaznajo te trpeče otroke. Od vzgojiteljic, učiteljic, socialnih delavk in zdravnic ..., seveda velja poziv obema spoloma. Nenazadnje tudi izvedencem in sodnikom. V spisih, ki ležijo pri njih, so namreč živa bitja, o katerih morajo odločiti brez nepotrebnega odlašanja. Marsikaj namreč poteka absolutno predolgo. Je sploh opravičilo za nekatere neizmerno dolge postopke, pa čeprav jih ena stran podaljšuje? Te otroke ne bo prizadela le zdravstvena kriza, pač pa tudi nepravočasno odločanje državnih organov in sodstva o njihovi največji koristi. Ta je zagotovo tudi v tem, da imajo oba starša, pa čeprav ne živita pod isto streho. Seveda, če sta primerna. Tudi če nista ali le eden izmed njiju, mora sodišče odločiti. Razlog ne more in ne sme biti prezasedenost ali pomanjkanje izvedencev. Je lahko glavni vzrok za nič krive otroke, da jim poleg posledic covida, naložimo še eno zelo težko breme? In kako, če to stori prav eden od staršev, ki na vse pretege zavlačuje odprte postopke.
Zato ne bo noben posvet s še tako odličnimi strokovnjaki in zaključki, pa tudi apeli, rešil otrok, za katere ste prav vi, ki morda to prebirate, odgovorni. Rešilo ga ne bo to, da ste izpolnili svojo normo, da ste na nek način kriti pred nadzorom ali mediji, ki bodo poizvedovali o tem ali onem vašem primeru. Takrat bo morda za "vašega" otroka že prepozno. Pa na tajnost postopkov ne pozabimo.
Nič vas ne bo rešilo visoke moralne odgovornosti, pa tudi ne vesti, ki se vam bo oglašala. In morda z vso intenziteto prišla na dan čez mnogo let, ko bo prav ta otrok kot odrasel dvignil roko ali potegnil za sprožilec in sodil sebi ali drugim. Ali morda končal na trdi drogi ali drugače zasvojen. Razmišljate kdaj o tem? Morali bi.
Takrat bo prepozno. Čas je prav danes, da pomagate vsem tem otrokom! So v vaših rokah in odločanju. Ne prepustite jih času, ki kar teče, ne da bi vi postavili piko. Tisto pravo, pošteno in pravično.
Ni ravno lahko, a taka je dolžnost, ki kar kliče.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
