Do drugih ljudi sem bolj prizanesljiv, kot do sebe. Nisem pa vselej in v celoti prizanesljiv. Kadar sem prizanesljiv nisem prizanesljiv zavoljo prizanesljivosti same. Posebej ne, če gre za ljudi z družbenim vplivom, ugledom, visokim ali pomembnim položajem v družbi, za odločevalce, za ljudi z močjo in možnostmi neposrednega vplivanja na življenja drugih ljudi. Le zakaj bi bil? Bilo bi neodgovorno, nemoralno in neetično (besedi morala in etika še naprej nista sopomenki). Zato ne pričakujem in ne upam, si tudi ne želim, da bi bili drugi ljudje do mene prizanesljivi, še posebej ne zavoljo same prizanesljivosti.
Bogovi ne padajo na glavo
Nekateri ljudje se imajo za bogove. Žal. Torej imajo božji kompleks, kompleks večvrednosti. Takšni ljudje imajo tisto osebnostno, vedenjsko in značajsko motnjo, o kateri je pisal že Aristotel. Tujka “grandioznost” opisuje njihovo doživljanje sebe. Mislijo, v to se lahko tudi prepričajo, da so sposobnejši, kot so, da so izbranci in posvečenci, poklicani ljudje, četudi niso, da jim že to, da so, kakršni so, zagotavlja večvrednost, privilegiranost glede na druge ljudi. Predvsem pa se imajo za nezmotljive. Zato pri njih ne gre samo za nečimrnost, narcisizem in nevrotično koleričnost. Nekateri te lastnosti dobro skrivajo navzven, večina pa se takega odnosa do sebe in drugih ljudi niti ne trudi skrivati. Trdnost njihovega prepričanja o lastni veličini je neomajna in neprebojna, nepripravljenost za priznanje napak ali neuspeha pa gnezdi v dejanski nezmožnosti, da bi napaki ali neuspehu samokritično zrli v oči. Samo po sebi ne gre za posebnost, ko se premo sorazmerno s številom in močjo dokazov, da so storili napako ali so v zmoti, oklepajo svojega prepričanja, ker je to univerzalna lastnost človekove psihe. Je pa pri teh ljudeh okrepljeno trdovratna. V življenju in pri delu ne iščejo in ne odkrivajo resnice, ker je zanje njihovo osebno mnenje, celo preden se zakoliči kot prepričanje, neizpodbitna in absolutna resnica. Običajno se na družbena pravila in norme, pravne, etične in moralne, požvižgajo, njihov izven moralni modus ravnanja pa so oni sami, z božanskim oboževanjem svojega mnenja in čaščenjem sebe. Višji položaj imajo v družbi ali v delovnem okolju in večji kot je njihov vpliv na življenja drugih ljudi, bolj intenzivna in vseobsegajoča je ta njihova lastnost. Zato so ena največjih nevarnosti in groženj za druge ljudi in družbo. Te in takšne ljudi v sodobni družbi vsak dan opazujemo in poslušamo v medijih. Ne potrebujejo politike, da so, kar so, a če se jim zgodi še dnevno politično okrepljeni vpliv, lahko celo in dobesedno odločajo o življenju in smrti drugih ljudi. Ni nujno, lahko pa se zgodi, da so pri tem pretežno oblečeni v belo oblačilo.
Ljudem, ki se vedejo kot bogovi in se imajo za bogove se hitro utegne pripetiti, da jim zdrsne, jih zanese, da iztirijo, padejo. V prispodobi – da padejo na glavo. Seveda ne v njihovih očeh in po njihovih merilih. Tam ni zdrsov, iztirjenj in padcev. Niti tedaj, ko se jim zgodi polom, velika in huda napaka, v objektivni prizmi, tako velika in huda, da beseda napaka postane prizanesljiva vrednostna ocena, dejstvo razumevajoče blagohotnosti kritičnega ocenjevalca, četudi gre pri razsežnostih napake za velike presežke.
Spominjam se neke ameriške drame, v kateri je Alec Baldwin dobro odigral vlogo kirurga. Najbolj se spominjam njegovega kratkega filmskega monologa. Odzval se je na pikri očitek pacientke, da ga pesti božji kompleks. Odgovoril je približno takole: »Sprašujete me, če se imam za boga? Ko vstopim v kirurško ordinacijo in vam z operacijo rešim življenje, takrat se nimam za boga, takrat sem bog, sem vaš bog.« Nikakor mu ne bi oporekal.
Tisto, za kar zares gre
Obdobje marec 2020-junij 2021; toliko tem, toliko vprašanj, toliko naključij, ki niso naključja, toliko sivih lis, vsa ta tema in svetloba, ki ne prodre… In toliko očitnih napak, zmot, zavajanj, manipulacij, celo debelih in več kot le nespodobnih laži. Toliko zahtev odločevalcem, da posredujejo odločilno pomembne informacije javnega značaja, ki neposredno zadevajo vprašanja uradne pandemije in ukrepov, pa toliko odgovorov, da informacij ni, da ne obstajajo. Toliko argumentov in dokaznih virov ustavnemu sodišču, pa en sam odgovor oblasti, s priloženim člankom (o Francoski Gvajani), ki nima nič opraviti s Slovenijo. Posledično pa – celo - toliko umrlih ljudi, ki jim ni bilo treba umreti in ne bi smeli umreti.
Toliko mesecev čakanja, tako dolgotrajna »protikoronska« pasivnost ustavnega sodišča. A pri človeških zadevah vselej vse pride do konca. Vse se enkrat konča in vselej se nekaj začne. Zato je prišla, se je zgodila tudi dobro leto dni pričakovana in predvidena odločitev ustavnega sodišča. A v prostoru je izzvenela hitro in skoraj s šepetom. Očitno je dnevno politiko in medije pretresla manj kot dnevna tviteraška šegavost in neintelektualna štorkljavost odločevalcev in wanna-be-vplivnežev. Kot bi padla na velik kup: kot bi ob toliko »protikoronskih« odločitvah tujih sodišč, toliko člankih in drugih javnih objavah, ki ne pritrjujejo uradnim zgodbam javne oblasti in toliko pričevanj znanstvenikov padla na velik kup medijske ignorance, cenzure, pa vse bolj ad personam ciljane etiketizacije, konspiratizacije, stigmatizacije in diskreditacije. In seveda orkanske in množične vakcinacije.
Policijska ura, prepoved prehajanja mej občin in statističnih regij, maske na prostem, nezakoniti podzakonski predpisi, očitno protiustavne zakonske rešitve, kazni za rogljičke na prostem, prepoved konzumiranja hrane na prostem, dovolitev pranja avtomobilov le za pravne osebe, prepoved turizma in dovolitev poslovnega turizma, poudarjanje qPCR testov, zavestna oslepelost in oglušelost za tri kratke stavke proizvajalca testov, zapisane na začetku in na vrhu proizvodne deklaracije, pa molk pred javnostjo o možnosti testiranja sline… Toliko znanstvenih virov in svaril o problemih, nevarnostih in usodnosti cepiv, pa taka lahkotnost oblasti pri zatrjevanju, da je vse, kot mora biti. Toliko pravnih vprašanj, pa taka silovitost in tak obseg družbenega upravljanja (gospodovanja!) s podzakonskimi pravnimi akti. Toliko dogajanja, pa tako enosmerna, enoznačna in selektivna statistika, ki zato navidezno prikazuje vse, ne odkriva pa tako rekoč ničesar. Komaj pregledna količina nerazumnosti, neživljenjskosti, protipravnosti, dvomljivosti, protislovnosti, nelogičnosti in diametralnega razlikovanja, pa taka pasivnost in molk institucij nadzora (parlamentarna opozicija, mediji, novinarke in novinarji, intelektualci in izobraženci, razumniki…, varuh človekovih pravic, varuhinja pravic gledalcev…) nad početji oblasti (vlade in vlad) in njenih podaljškov (od oblasti vpoklicanih ali nastavljenih, izpostavljenih, a tudi pogosto zamenjanih in medsebojno nesoglasnih predstavnikov in predstavnic ene in izključno ene same stroke). Taka raznovrstnih vprašanj zdravstvene politike, problemov in izzivov, pa tak monopol zlahka preštevnih predstavnikov in predstavnic ene same stroke pri odločanju – pri prepovedovanju in zapovedovanju. Toliko razlogov za neprizanesljiv nadzor nad početji in načrti oblasti, pa tako očitna in oblasti udinjajoča se avtocenzura javnih medijev. Toliko razlogov za dvom, vprašanja in nezaupanje javnosti, pa taka lahkotnost z etiketiranjem vseh ljudi, ki dvomijo, sprašujejo in se ne želijo podrediti diktatom oblasti kot nemisleča bitja, z oznakami »antivakser«, »zanikovalec«, ali »konspirativec«, predvsem pa »teoretik zarote.« Katere so te teorije? Čigave zarote?
Toliko razlag, za kaj zares gre, pa tako malo prepričljivih odgovorov javne oblasti. Tak sveženj zapisnikov sej strokovne posvetovalne skupine vlade in ločenih mnenj, pa taka ravnodušnost medijev do vsebine teh zapisov. Toliko oblastnih odločitev, ki nimajo niti blagoslova z oblastjo sodelujoče stroke, pa takšna lahkotnost njihovega udejanjanja. Taka vključenost globalnih, po velikosti in vplivu, po moči zastrašujočih finančnih gigantov v dogajanje, pa tako vztrajno pretvarjanje, da gre za naravni potek dogodkov. Taka sledljivost, kdo koga financira in kako tok denarja določa motivacijo posameznikov, organiziranih skupin ljudi in centrov odločanja, pa taka naivnost toliko ljudi in tako pomanjkanje civilnega poguma pri tistih, ki jim je dan privilegij za dnevno naslavljanje javnosti.
Navsezadnje, a ne nazadnje, tudi toliko razlogov za analitični pristop k prevpraševanju geopolitičnega pomena in razsežnosti pandemičnega dogajanja, pa tako očitno pomanjkanje javne pozornosti tem vprašanje.
Za kaj torej zares gre? Na vprašanje mi ni treba odgovoriti. Še naprej lahko sprašujem.
Karantena – ogledalo tiranije
Obrazov in oprijemov novodobne tiranije je znatno preveč. Ustavil se bom pri enem. Novela ZNB-C uvaja spremenjen ukrep karantene, predviden za vse bolezni, za katere se minister za zdravje, torej vlada, bolje dnevna politika, še bolje gola oblast, tako odloči. Ukrep bo politična odločitev, ne strokovna. Gre za učbeniški primer politične samovolje in arbitrarnosti, ki po definiciji pomeni potezo tiranije. Z nujnim poudarkom, da pri tem sploh ne gre samo za omejitev svobode gibanja, ampak za odvzem osebne svobode. Tega pa ustava ne dopušča – ne tako, kot je to storjeno v zakonu. Epidemije z vsemi spremljajočimi ukrepi bodo lahko razglašene tudi ob običajnih sezonskih okužbah dihal, prehladih, gripah…, kjer je možnost prenosljivosti velika, smrtnost pa zelo majhna. Po novem bo oblast lahko razglasila epidemijo že zgolj s sklicevanjem ne preventivo. Nezaslišano. Napotitve v karanteno na domu in nadzor nad njenim izvajanjem pa ne bo odrejal NIJZ (ob tem gre tudi poudariti, da se vlada ne potrudi zapisati v zakon pravo, novo ime NIJZ, namesto prejšnjega Inštituta za varovanje zdravja), ki je državna institucija, pač pa celo policija.
V zakon je celo zapisano, da bo karantena lahko odrejena tudi »na druge načine«. Taka določba je v posmeh ustavnosti in pravnemu nauku. S tem se uvaja policizem brez primere: zdravega državljana bo lahko brez težav policiji prijavil kdorkoli, zatrjujoč, da je imel s prijavljenim državljanom »visoko rizični stik.«
Nikjer ni opredeljeno, kaj izraz sploh pomeni. Ne odpirajo se le vrata, ruši se zid, ki ljudi varuje pred politično motiviranim odvzemanjem osebne svobode zdravim ljudem. Zdravnica Sabina Senčar, ki je bila kot edina zdravnica prisotna na razpravi o ZNB-C v DZ in ji politika sploh ni dovolila razpravljati, je javno zapisala, da so se politiki pogovarjali o vsem, le o preprečevanju bolezni ne. »Politična razprava v ničemer ni spominjala na strokovno, z dokazi podprto diskusijo. Šlo je bolj za merjenje moči, čigava dogma ali vera je bolj prepričljiva,« je zapisala v javnem pismu. In dodala: »Zdravnik ne bo več potreben ali pomemben v diagnostiki bolezni. Politika bo določila, katera bo nadbolezen, ki se ji bodo vse ostale bolezni podredile«, oziroma, »kateri virus je trenutno največji igralec.. Če jim bo ustrezalo, bo virus skakal, lebdel, se držal skodelic za kavo, ali pa se bo prenašal z načinom spolnega kontakta. Zdravniku ne bo potrebno vedeti kaj več od tega, kar mu bo naročila vlada.« Ga. Senčar ima prav, da nevednost zdravnikov in politikov ne razreši odgovornosti. Njen sklep je poveden: »Zdravniki v preteklosti nismo bili najbogatejši, so nas pa spoštovali. Danes smo spoštovanje prodali za nekaj več denarja v žepu. Nikogar več ne zanima naše mnenje in strokovnost. Postali bomo le izvrševalci ukazov oblastnikov.«
Sprevrženost brez zadrege
S kolegom pravnikov sva se ponovno zapletla v burno polemiko o družbenem stanju in dogajanju. Soglašala sva, da so dolžnosti in obveznosti komplementarni element človekovih pravic in svoboščin. Nedvomno smo vsi ljudje dolžni, ne le zdravniki in pravniki, ki smo celo svečano zaprisegli, da bomo delovali za dobrobit vseh ljudi, posebej pa slovenskih državljank in državljanov, negovati in krepiti civilni pogum in o strokovnih ugotovitvah celovito in objektivno obveščati javnost. Medicina in pravo morata, če je le mogoče sodelovalno, opozoriti na odgovornost za posledice, za škodljive posledice, ki nastajajo, ali utegnejo nastati ljudem, tako zdravstvene, kot družinske, osebne, pa družbene. Tudi na tiste in take, ki temeljijo na razlikovanju, vse bolj pa na dobesedni diskriminaciji med cepljenimi in necepljenimi ljudmi.
Kolega je razmišljal takole: »Medicinska stroka in mediji pravijo ljudem, da po cepljenju za covid 'morda' ne bodo huje zboleli, a lahko se zgodi, da bodo huje zboleli. Pravijo jim, da po cepljenju morda ne bodo prenesli bolezni na drugo osebo, a lahko se zgodi, da jo bodo. Pravijo jim, da po cepljenju človek ni varen pred boleznijo, a da se mora cepiti. Pravijo jim, da bodo tudi po cepljenju lahko huje zboleli, a morda ne bodo. Pravijo jim, da so cepiva nujna, varna in učinkovita, a jim ne povedo, kdo vse opozarja, da niso nujna, varna in učinkovita in koliko znanstvenikov na to opozarja. Pravijo jim, da jih bo cepivo varovalo, a lahko se zgodi, da jim bo škodovalo. Pravijo jim, da covid cepivo varuje življenje in zdravje cepljenega in vseh drugih ljudi, a možno je, da nekateri ljudje po cepljenju umrejo. Pravijo jim, da so covid cepiva učinkovita, ne povejo pa jim, da cepiva pri manj kot enem in za nianso več kot enem odstotku ljudi učinkujejo preventivno. Pravijo jim celo, to pa je sprevrženo, da stranski učinki cepiv niso pogostejši in težji, kot to sicer velja za medicino, bolezni, cepiva in zdravila. Pravijo jim, da so stranski učinki, tudi tisti s smrtnimi primeri, pač kolateralna škoda, cena varnosti, odraz družbene solidarnosti. Pa se vprašam, kdaj je v našem civilizacijskem okolju, v naši kulturi in v naši filozofiji takšna miselnost postala splošno priznan in univerzalen odnos do sveta, družbe, posameznika in življenja? Kolikor vem, pa vem, da vem…, naj bi veljalo prav obratno, tako v politiki in pravu, kot v filozofiji in v medicinski etiki in deontologiji? Kaj se je zgodilo? Kdaj se je to zgodilo, ta preobrat?«
Molčim. On pa nadaljuje: »Mediji enako pravijo ljudem, ali potrebujete denar, ga potrebujete veliko, ja potem pa igrajte loto, lahko se zgodi, da boste milijonarji. Rešitev socialnih težav in problemov? Seveda ne. Ampak sinteza se ponuja kar sama: tisti, ki se boste cepili, dejansko igrate loto s svojim življenjem. To je moč in čar besede 'lahko', ki pa jo pravo, kot se je izoblikovalo v naši kulturi in v našem kulturnem prostoru, odločno in jasno zavrača. Tu je prišlo do očitnega konflikta med aktualno propagando in tistim, kar se je izoblikovalo in utrdilo kot lastnost naše pravne kulture, pravnega nauka in pravne zavesti skozi stoletja in tisočletja. A kvalificirana večina pravnikov o tem molči. Seveda ljudje umiramo in še naprej bomo umirali. V kontekstu kozmosa smo nepomembno majhni, minljivi v trenutku, čeprav se obnašamo, kot da bomo večno živeli. Marsikdo do smrti tudi ne bo zares živel. Životaril bo. Takih ljudi je, žal, vse več. In to je grozno. Ampak cepiti se danes, po tej sprevrženi miselnosti, skorajda pomeni biti junak. To je nova globalna propaganda. Gre torej za moderno junaštvo in za taktiko prepričevanja, temelječega na strahu, h kateremu so dodani določeni odrešilni elementi, češ, da se tako pomaga družbi, k temu pa so dodani osebni privilegiji, ki temeljijo na razlikovanju med cepljenimi in necepljenimi ljudmi. Ponovil bom, kar sam ponavljaš – kdo je tu nor?!«
Moj dobri kolega, sicer odličen pravnik, je v zaletu, zato ga ne prekinjam. »To je veliko več kot le nasilje korenčka in palice. To je sprevrženo do obisti. Majhni osebni privilegiji, da gre na primer človek nemoteno čez mejo, v drugo državo, v hotel, v restavracije, v kampe, da se gre turizem itd., ali temu upravičeno rečemo racionalno odločanje? Velikokrat namreč prevaga pragmatična racionalnost ljudi, da se cepijo, ker bodo tako svoje življenje naredili podobno življenju pred izrednimi razmerami. Cepljenim daje celo podlago, da se s tem tudi več kot le samo malo pohvalijo drugim ljudem. Ljudje pa nočejo izstopati, ne na način, da se nanje kaže s prstom. Zato proti splošni mantri cepljenja ne grejo, očitno gre za čredni nagon, četudi ne gre za čredno imunost, kot številni znanstveniki opozarjajo, da je pri covidu ne bo, ker je ne more biti… Ta čredni nagon se mi zdi zelo podobno tistemu na nogometni tekmi. Gre namreč za izkoriščanje množic s strani govorca, ki je medij, za njim pa stoji... o ho ho kot Everest orjaška in strah vzbujajoča podoba denarja in finančnih velikanov, med katerimi je farmacevtska industrija, ki dobesedno je industrija, z vsem, kar je storila revolucionarno dobrega zraven, ki kljubovalnega posameznika brez napora postavi na hladno. Do tega človek enostavno mora biti kritičen in nezaupljiv, če ni ob tem tudi do konca prestrašen in nebogljen. Nekateri so v cepljenje zaradi ohranitve delovnega mesta posredno, ampak močno in jasno prisiljeni... Ljudje, morajo tedensko, morda celo dnevno potovati čez mejo, morajo plačevat za PCR teste tudi po 120 eur, pa taksisti, pa delavci v vzgoji in izobraževanju, pa športniki, pa visokošolski učitelji… Teh poklicnih kategorij bo vedno več, že z jesenjo… In se zato vsi ti cepijo, ker bi v nasprotnem primeru izgubili delo. Skoraj bi stavil, da bi se najine sošolke in sošolci na faksu v veliki večini smejali, odmahovali bi z roko, češ, ne imetje nas za cicibane, če bi o tem poslušali profesorje resno govoriti na predavanjih. Mi pa smo se pogreznili v to blato in smo to naredili prostovoljno. Zakaj? Zaradi junaštva? Iz solidarnosti? V to me bo težko prepričati. Zaradi korenčka na enem koncu palice, to pa vsekakor. In nenazadnje, kaj pa bo prineslo cepivo na dolgi rok? Tega zaenkrat nihče ne ve.«
'Izolirani' in 'teoretiki zarot'
Besedilo sem začel pisati, ko so mi blokirali spletno stran na Facebooku. Spisal in odposlal sem dve kratki pismi, z vprašanjem skrbnikom tega orjaka, čemu tako. Po enem tednu so mi stran odblokirali, brez odziva.
Tudi v Sloveniji se je pojavil predlog za strokovni posvet, simpozij, na temo znanosti in aktualnih družbenih razmer. Zlasti »protikoronske« dnevne politike. Tovrsten dogodek ima vsekakor večmesečno zamudo; moral bi biti organiziran že zdavnaj in to na ravni evropske skupnosti in vzpodbujen v posameznih državah Evrope in sveta. Ko se tak posvet organizira v miniaturni žepni državici, kot je Slovenija, se ideji, zamisli in organizaciji lahko iz 'inata' postavi nasproti vsa strokovna in druga večina, ki aktivno sodeluje v aktivnostih vseh ukrepov, testiranj, cepljenja, zamolčanosti, pretiravanj, ignorance itd. Njim, vplivnim in odločevalnim, so na voljo skoraj vsi mehanizmi v družbi, s katerimi lahko razvrednotijo takšne »revolucionarne« akcije. V podporo jim je tudi velik, prevelik del prestrašene javnosti in tisti, ki so imeli v svojem neposrednem okolju s covidom tragične izkušnje.
Z ozirom na to, da je na temo drugačnega videnja covid situacije vsak dan vse več in zelo veliko zapisanega in izrečenega, četudi ne v javnih medijih, bi se zdelo primerno te stvari zbrati in publicirati, poiskati ustrezen način, da zadeve dosežejo najširšo javnost. Simpozij, na katerem bi sodelovalo nekaj ljudi, ne bi pa sodelovali goreči zagovorniki do sedja uveljavljene »državne resnice«, bi bil lahko razumljen kot simpozij posebnežev in medicinsko-varstvene »pete kolone.« To pa je lahko velika zadrega in težava. Prednostni cilj bi moral biti soočenje. Strokovno in znanstveno soočenje. Vsekakor polemično, a konstruktivno in vljudno, spoštljivo. Navsezadnje je to tisto, za kar pri »razpravljajoči ustavni demokraciji« zares gre. V teoriji.
Seveda je nekje treba začeti s prebojem resnice, a oklepnik je težko poškodovati z lokom in puščico. Ta oklepnik je farmacevtsko, politično in finančno vesolje! Zato tudi ne bi bilo strateško pametno na enem simpoziju izpostaviti predstavnike drugačnih pogledov in jih tako za kasnejše aktivnosti v mnogočem onemogočiti, ker bi javno nosili pečat oporečnikov.
V Ljubljani se je na protestih zbralo 40.000 ljudi. Se je kaj spremenilo? S skalpelom je strokovnjak pri operacijah bolj učinkovit, kakor s sekiro. Profesor Žižek zelo dobro ve, zakaj vselej in povsod poudari: odločilno je, kaj se zgodi dan po dogodku. Če se ne zgodi ni, če vse ostane, kot je bilo, ni bilo Dogodka.
Od koncepta k paradigmi in epohi
Problem ni samo pravni ali medicinski. Tudi ni zgolj politični. Problem je konceptualni. Tudi paradigmatičen. Kulminacija strategije strašenja s taktiko splošne histerije in z orodjem javne mainstream enosmernosti in enoumja se zdi epohalna. Pravni predpisi so ukazi, prepovedi in dovoljenja, njihovo uresničevanje pa je izključno v domeni možnosti oblasti, ki jo zagotavlja monopol nad sredstvi fizične prisile. Vlada se tako, da se gospoduje, gospostvo pa temelji na tehniki podzakonskih pravnih aktov. Vsem najpomembnejših »protikoronskim« podzakonskim pravnim aktom je bila zdaj tudi uradno dokazana nezakonitost in/ali protiustavnost. V seštevku s siceršnjo metodo gospodovanja, ki jo je (to ni in nikdar ne bo nepomembno, tudi ne zgolj zabavno, ker je prepomembno) eksces kategoričnega odstopa enega od ministrov, ki še vedno nastopa kot minister, nepozabno in neizbrisljivo zakoličil, gre za tiranijo po definiciji. Ukrepi so bili, tudi v pravniški optiki, dobro leto dni gola domneva, ki nikoli ni celostno izpolnila »dokaznega standarda,« četudi je ta reduciran na golo verjetnost, razumnost in logiko, kar pa še naprej ostane manj od prepričljivosti in sorazmernosti, predvsem pa je daleč stran od »prisiljujoče nujnosti.« Vse, kar je, temelji na pretvarjanju; oblast se pretvarja, da sprejema stvarno utemeljene, strokovno podkrepljene, zakonite in ustavne, po vsebini dovoljenega in nedovoljenega ravnanja pa pravno predvidljive pravne akte, a jih očitno ne; stroka se pretvarja, da govori v imenu stroke, a ni tako, ker se kot »stroko« ponuja osebna mnenja in domneve ozke skupine strokovnjakov s področja medicine, ki imajo za svoja početja tako poklicno zaposlitveni, kot finančni in osebni interes; oblast se pretvarja, da uvaja zdravstvene ukrepe v funkciji zaščite zdravja posameznika in celotnega prebivalstva, a počne prav nasprotno – več kot eno leto škodi zdravju posameznika in prebivalstva, ga neposredno ogroža kot še nikdar v zgodovini; mediji novinarstvo se pretvarjajo, da odkrivajo resnico in razkrivajo samovoljo; tiste, ki sprašujejo, dvomijo, iščejo, raziskujejo in zavračajo nemisleče podrejanje oblasti kot Gospostva (npr. po Foucaultu, ali Sartru, ali Arendtovi itd.), se pospešeno in surovo etiketira kot »antivakserje«, »konspirativce« in »zanikovalce« bolezni, kot t.im. »teoretike zarot« ipd. To je tako zelo na dlani, očitno in intenzivno, tudi invazivno, da se je pravo kot imunski sistem družbe in kot obrambni sistem institucionalnega nadzora nad oblastjo, z oblastjo sodelujočimi predstavniki stroke in pravno zavezujočimi odločitvami soočilo s precedenčno grožnjo odpovedi sistema. Ta se nad globokim prepadom drži za travno bilko, ki zeva iz navpičnega skalovja: ustavno sodišče.
Predvsem pa še vedno tako rekoč NIHČE NE GOVORI O ZDRAVLJENJU IN ZDRAVILIH.
Težava in tegoba je zato konceptualna in paradigmatična, že zdavnaj ni več le strokovna in dnevno politična. Je sistemska in vseobsegajoča. Gre za novo epoho: orožje je zamenjal strah, a orožje je ostalo in se še kopiči; vojskovanje je zamenjala propaganda, a vojskovanje ostaja in ne pojenja; vojsko zamenjujejo laboratoriji in farmacevtski giganti, a vojska ostaja in se še krepi; farmacevtski giganti kupujejo vojaške objekte; propaganda je alga in omega vsega, kar je.
Konca ni. Vse je še vedno in samo dolgotrajni začetek.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
