Pravo je diskurzivni proces izmenjevanja argumentov. Merilo pravnosti nekega pravnega predpisa ali akta, vključno s sodbami sodišč, je zato prepričljivost obrazložitve, na kateri pravni akt temelji. Merilo prepričljivosti obrazložitve pa so ustaljeni kanoni pravne razlage, ki so se čez desetletja, v zahodnem civilizacijskem smislu pa zares stoletja, razvili skozi oblikovanje dobrih pravnih praks, ki so ustvarile pravo kot tako. Torej kot avtonomen diskurz, ločen od vseh drugih diskurzov in normativnih sistemov v družbi, predvsem pa od politike.
Pravo je moč argumenta, če sledi ustaljenim kanonom pravne razlage. V nasprotnem primeru postane politika, kjer prisilne, ne pa tudi pravno prepričljive, rezultate narekuje argument moči. To gotovo ve ustavni sodnik akademik profesor Pavčnik, ki v svojem pritrdilnem ločenem mnenju našteje ustaljene kanone pravne razlage, s katerimi sodišča, ne samo da smejo, temveč morajo zapolnjevati morebitne nedoločne pravne pojme. To so: »objektivistično-dinamični način razlage, že izoblikovani standardi ravnanja, pravila stroke (npr. medicinske) ter še posebej ustavno-skladna razlaga.«
Naravnost frapantno je, da tesna večina na ustavnem sodišču tokrat ni niti poskušala uporabiti katere od citiranih oblik pravne razlage, da bi zapolnila abstraktne pravne pojme 2. in 3. točke prvega odstavka 39. člena ZNB. Nasprotno, pozoren bralec, z nekaj skromnega znanja o pravni argumentaciji, bo ugotovil, da je večina počela ravno obratno. Naravnost trudila se je pravne pojme, kot so: »območje«, »javno mesto«, časovno trajanje ukrepov ter »obveščanje javnosti« razložiti tako, da jih je naredila še mnogo bolj nedoločne, kot v resnici so.
Z drugimi besedami, in povsem plastično, pravni standardi 2. in 3. točke prvega odstavka 39. člena ZNB so preveč nedoločni in zato protiustavni, ker jih take napravi ustavno sodišče samo. To namreč v očitni kršitvi sistemske razlage, že na ravni samega zakona, kaj šele ustave, bere posamezne odstavke izpodbijane določbe, kar se da v izolaciji od preostanka zakona in pravnega reda kot celote.
Pri tem tudi pozablja, da je s svojimi prejšnjimi odločbami, v katerih je terjalo posvetovanje s stroko ter jasno in kratko časovno omejenost odlokov, v bistvu že samo z ustavno skladno razlago odpravilo morebitne nedoločnosti izpodbijanega člena.
Sodnica Dunja Jadek Pensa se je zelo trudila, a očitno neuspešno, da bi večino prepričala, da je, kot pravi, slovenski ustavnopravni red stopnjevit. Skozi svojo holistično celoto pomaga razreševati kompleksna pravna vprašanja, ko se v pogojih epistemološke nejasnosti bijejo konflikti različnih pravic, glede katerih ima država tako pozitivne kot negativne dolžnosti.
Njeno ločeno mnenje pa je tudi sicer za večino naravnost uničujoče. Sodnica plastično pokaže, da odločba na »zakonodajalca naslavlja zahteve, ki niso realne.« S tem ne krši samo rimskopravne maksime, da pravo ne more in ne sme zahtevati nemogoče, temveč tudi pojasni, da je ustavno sodišče zgrešilo prepričljivi pomen in namen sistema zavor ter ravnovesij v odnosu med zakonodajno in izvršilno oblastjo.
Ta odločba, s tem ko zakonodajalca sili praktično v konkretno normiranje, ki ga, upoštevaje svoje epistemološke sposobnosti, sploh ne more uresničiti, krši načelo pravne države, v kateri morajo biti predpisi splošni in abstraktni.
Ta odločba s svojim črkobralskim pristopom še bolj prispeva že k tako ali tako nori pravni hipertrofiji na Slovenskem, v skladu s katero mora biti prav vsaka najmanjša podrobnost urejena v zakonu.
S tem se dejansko vračamo v skupščinski sistem. Izvršilni, predvsem pa sodni veji oblasti odrekamo njuno ustavno vlogo ter prispevamo k izjemno neučinkovitemu upravljanju z državo. Odločba, kot je ta, je vir birokratizacije, ki davi slovenskega človeka.
Odločba je tudi, vsaj na dveh mestih, logično sprta sama s seboj. Na eno spet opozori sodnica Jadek Pensa, ko pokaže, da večina razglasi izključno zakonsko pristojnost državnega zbora glede omejevanja ustavnih pravic, a istočasno na ravni zakonskega urejanja dopušča za položaj razširjanja nalezljive bolezni izjemo od te menda izključne ustavne pristojnosti. Torej: izključna pristojnost državnega zbora za omejevanje človekovih pravic, ki jo ima izjemoma lahko tudi vlada.
Druga logična protislovnost pa je ta, da razveljavitev zakonske podlage za izdajo odlokov nima enakega učinka za vse na tej pravni podlagi sprejete odloke. Na to opozarjata tako sodnica Jadek Pensa kot sodnik Knez, ki nam v bistvu sporočata, da ta odločba posega v koherentnost slovenskega pravnega reda, ki jo narekujejo načela ustavnosti, zakonitosti ter enakopravnosti.
Očitke bi lahko še stopnjevali, a se zadržimo samo še pri dveh. Tudi ta dva sta pravno uničujoča. Kot lepo pokaže sodnik Knez, na drugem mestu pa tudi nekdanji ustavni sodnik Jan Zobec, je večina očitno rezultatsko selektivno povzemala iz sodne prakse ESČP. Na pravni problem, v katerem gre za iskanje ravnotežja med dvema človekovima pravicam, večina aplicira sodno prakso ESČP iz kazenskih zadev. Vsak pravnik ve, da je ta pristop nezdružljiv z zahtevami primerjalnopravne razlage, saj pomeni poljubno zobanje češenj iz drugega pravnega reda, če in ko nam to pač pride prav.
In nenazadnje, večina na ustavnem sodišču, kot je najbolj neposredno povedal vrhovni sodnik Zobec, pa tudi sodniki Knez, Šorli in Jadek Pensa, pozabi na vrednostni temelj te odločbe. To pa je pravica do življenja in zdravja ljudi. Ta zadeva je obrnjena na glavo. Namesto da bi bili pravo, načelo legalitete in zakonitosti v službi človeka, je človek v službi pravnih formalizmov, ki jih naravnost iz petnih žil prav za to, da jim zakon ne bi uspel zadostiti, potegne večina ustavnega sodišča.
Zakaj tako počno, vedo le oni. Nekaj od tega nam zaupajo tudi v svojih hvalospevnih pritrdilnih mnenjih, izdanih s ponosom, kjer odločbo razglasijo celo za odločbo vseh odločb: pra-odločbo. Imajo prav. Tako pravno neprepričljivo odločbo, ki nasprotuje temeljnim kanonom pravne razlage, moramo res iskati v uralter Zeit. Tam pred letom 1991.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
