Kaj pa slava in ugled znanstvenikov in velikih zdravstvenih strokovnjakov vseh vrst? Brez covida mnogih najbrž sploh še ne bi (s)poznali, veliki uspehi pa so žal opazni le kak dan. Vsaj v laični javnosti. Kaj pa nekateri športniki? Kakor kdo in kdaj. Nekatere kujejo v zvezde le ob medaljah, najraje zlatih, druge za vsak koš ali gol, četudi v tujih in dobro plačanih reprezentancah. Tovrstna pojavnost je res nekaj prav posebnega!
Brez pravih enot tudi množice ne more biti.
G. Leibniz
Pri vsakem šovu ali tekmovanju si zagotovo ogledam vsaj eno epizodo, kdaj tudi več. Tako lahko skoraj upravičeno »sodim« in komentiram. Brez ogleda namreč ni moč reči nič pametnega. Pravzaprav nič.
Po spremljanju praktično prav vseh poročil in omizij ter političnih oddaj in redkih res dobrih filmov, je to prav posebno "doživetje". Za globok razmislek o vzrokih za vseh vrst nastope. Vredno pogovora med strokovnjaki mnogih zvrsti.
Spominjam se nekaterih talentov, gledala sem predvsem finalne oddaje. Splačalo se je. S čim vse se ljudje ukvarjajo! Zagotovo pa so v končne oddaje prilezli res najboljši. Menda je bilo preveč "pogumnih", ki jih je stroga komisija pred tem »stopila« kot lanski sneg. O nekaterih se je res še dolgo govorilo in pisalo. In takrat si rečeš: kako je možno, da so si upali izpostaviti? Je želja po prepoznavnosti res tako velika? So tudi negativne in zelo slabe predstave kjerkoli in kakorkoli "vnovčili"? Zakaj pa ne, če je to možno!
Vedno sem ugibala, ali so bili in so še nekateri za vsako sodelovanje plačani, ali morajo moški in ženske, sanjski ali ne, igrati po kakšnih pravilih ali so v odločitvah povsem samostojni.
Trenutno se nam pred vsakimi poročili ali po njih prikazuje mlad postavnež. Polni stolpce spletnih strani in njegova dekleta tudi. Menda vsi taki izbori, tudi samskih podeželskih in mestnih snubcev, pritegnejo kupe gledalcev.
Sodeč seveda po raziskavah gledanosti. Treba jim je pač zaupati.
Morda pa imajo ljudje povsem dovolj politike in politikov, spletk in prerivanja za stolčke vseh vrst, pa obljub in kasnejše realnosti. Vredno dobrega razmisleka.
Če namreč ne bi bilo nesrečnega covida in tistih, v katerih obraze zremo večkrat dnevno, saj komentirajo vse kar sodi zraven, bi bili najslavnejši prav udeleženci šovov.
Tako pa smo v minulem letu spoznali tudi nekaj zdravnikov in izjemnih znanstvenikov. Kakšno olajšanje in ponos. Pomislim na leta garanja in morda en sam uspeh, odkritje, operacijo, vredno svetovnega slovesa. In tudi na to, koliko denarja jim je to sploh "navrglo". Običajno le mesečno plačo, če je šlo za javni sektor. In takoj zatem pomislim na nekatere športe, kjer se prestopi merijo v stotisočih, če ne kar v milijonih. So roke nekoga, ki pri dvajsetih vrže v koš, pa četudi dvajsetkrat na tekmo, res toliko več vredne od tistih, ki pri petdesetih odprejo prsni koš in zamenjajo srce ali odstranijo zločesti možganski tumor, presadijo ledvico, pljuča ali jetra? So, ker si prvo predstavo ogleda milijone gledalcev po vsem svetu, druga pa ostaja povsem skrita od oči javnosti in navijačev.
Zabiti zmagoviti gol v pomembni evropski ligi je nekaj povsem drugega od menjave enega samega srca. Pa res? V znanosti moraš res odkriti nekaj, kar še ni nihče pred teboj, da te povabijo v nekaj oddaj in postaneš morda celo "ime tedna", za "ime meseca" pa bo šlo ob slavnejši športni konkurenci več kot za las. Težko bo, veliko težje kot "sanjskemu moškemu". A tako pač je: šport, lepota, pa tudi film, so za ljudi privlačnejši. Tudi od politike, ki prav tako polni vse domače in tuje stolpce, a pogosteje z negativnim pridihom. In zaseda mesta priljubljenosti na povsem drugih lestvicah. Pa so res pravi pokazatelj ljudskega glasu?
In tedaj pomislim še in predvsem na ljudi, ki skrbijo in pomagajo invalidom vseh vrst. Junaki brez imen in splošne prepoznavnosti. Jih kdo sploh opazi? Še sreča, da kdaj zasijejo. Tako kot gluhoslepa pisateljica Jožica Atelšek in pionirka boja za gluhoslepe dr. Simona Gerenčer iz društva DLAN. Minuli teden, na sam dan parlamentarnega glasovanja za vpis znakovnega jezika in jezika gluhoslepih v ustavo, so številni predstavniki tega društva obiskali predsednika republike. Ko jih skupaj s prav posebnimi tolmači vidiš v živo, se ti orosi oko in zaječi duša.
Preberite najnovejšo knjigo Plastenje s(r)amot avtorjev Štefana Kardoša in Jožice Atelšek in nikoli več ne boste tarnali, da se vam je zlomil noht ali pokvarila ura. Vstopili boste v svet popolne teme in tišine. Poskušajte si oboje skupaj vsaj malo predstavljati.
Ob vsem povedanem se globoko zamislim. Res je; bogati ne verjamejo revnim, siti ne lačnim, zdravi ne bolnim, zaposleni ne nezaposlenim in še bi lahko naštevala.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
