Okrog vseh dreves
se lahko loviš.
Za vsemi drevesi
se lahko skrivaš.
Na nobeno
se ne naslanjaj!
Ne veš, katero je
trhlo, nagnito,
spodkopano,
nažagano.
Lahko padeš.
Hudo.
A, to ni najhujše.
Huje je,
ker potem sumiš,
da so vsa drevesa
trhla, nagnita,
spodkopana,
spodžagana.
In nenadoma si tako
žalosten in sam.
Neža Maurer
K pisanju me je navdahnilo trenutno izbiranje dveh novih kandidatov za Sodni svet. Prejšnjima iz profesorskih in odvetniških vrst namreč poteče mandat. V zadnjih dveh letih v vlogi predsednikove svetovalke se žal vse pogosteje sprašujem, ali bo pri nas sploh še kdo kandidiral za kakšno pomembno funkcijo v pravosodju, tako doma kot v tujini.
In vendar se zaenkrat k sreči še najdejo junakinje in junaki, ki so pripravljeni na ogled postaviti ne le svoj C.V., pač pa celo svojo osebnost, integriteto, kdaj ožjo in širšo družino, prijateljstva, znanstva, tudi virtualna. Zlasti slednje igra pomembno vlogo, ko je potrebno koga favorizirati, predvsem pa "zaustaviti". Ker povsem neznani pravniki (razen, če so že dolgo zelo uspešni v tujini) težje spišejo obrazložitev primernosti in zaslužnosti za visoko kandidaturo, pa se znani in aktivni lahko kaj hitro znajdejo na "prepihu" ali vsaj kakšni neprimerni fotografiji. In nastopi škandal, najmanj pa vseh vrst predalčkanja. Mnogo večji, če so se kdaj o kakšni razvpiti zadevi tudi javno opredeljevali. Kaj šele, če se pojavi kak twit, FB objava ali glasna polemika.
Razmišljam o svoji karierni poti in preštevilnih pasteh zanjo. Leta in leta sem se namreč odzivala na prav vsa vabila, se po dogodkih mirno fotografirala z ljudmi, ki jih skoraj nisem poznala, oni pa so zagotovo vse te fotografije objavljali tudi na svojih FB profilih. Včasih so to celo takoj povedali. Kako naj bi komu rekla: "Oprostite, z vami se pa ne bi fotografirala. Ne poznam vas, ne vem "čigavi" ste in ali mi to kdaj utegne celo škoditi?" Ali pa: "Vi ste tako znani, da fotografiranje ni primerno." Vedno sem razmišljala pozitivno. In nikoli o bodočih funkcijah. Mnogi so bili tedaj aktualni politiki, bodisi na lokalnem ali državnem nivoju. Vseh barv in zgodovine. Znane ali( še) skrite. Nekateri so še vedno na sceni in bodo morda tudi jutri. Mnogih sicer ni nikjer več. Njihov čas slave se je namreč iztekel.
Če se udeležiš vsaj 500 dogodkov letno, predstavljaš raj za posebne iskalce "zakladov" in besnih namigovanj. Tudi za spretne medije. K sreči je najhuje sedaj mimo in lahko mirno zrem v vseh vrst kandidate. Povsem brez lastnega pridiha tekmovalnosti ali najmanjše obremenjenosti. Kakšno olajšanje! Vredno ga je bilo končno dočakati.
Prav vsak kandidat poleg res visoke strokovnosti, ki jo običajno seveda ima in celo močnega odstopanja od sive povprečnosti, za kar pri prijavljenih ni videti ovir, potrebuje še nekaj več. Spuščeni ego in (žal) vsaj malenkostno vnaprej pričakovano "botrstvo" ali res tako zelo visoko moralno in strokovno integriteto, da ti ju ne morejo kar takoj sesuti v prah prežvečenih zgodb o levih in desnih, krščanarjih in komunistih. Za ene boš najprimernejši, za druge popolni odpadnik. V skoraj vseh pogledih. Se bo že kaj našlo in te pokopalo, ali to vsaj močno želelo.
Ker predsednik republike na pogovorih s kandidati ne more in ne sme postavljati neprimernih vprašanj, ob koncu slehernega pogovora ostaja pri istem za vse: "Je morda v vašem poklicnem ali zasebnem življenju, kaj kar bi vam utegnilo škodovati?" Seveda so odgovori običajno: ni. Redki so, ki po temeljitem razmisleku na kaj vsaj namignejo. Vedo, ne vedo? Težko je reči.
Ni pa tudi besedica ne popolni garant, da kdo kasneje česa spornega ne najde in postane težka "cokla" obema; predsedniku in kandidatu. In takrat slišimo: "Kako ga (ali jo) je lahko predsednik sploh predlagal? Ali res ni vedel ...? Naj umakne njeno ali njegovo kandidaturo." Kot da se da z ljudmi kar tako "igrati"!
Vedeti pa je seveda treba, da še tako briljanten kandidat morda ne bo dobil zadostne politične podpore v hramu demokracije. Če je tam sploh še tako svetišče. Matematika je namreč neizprosna in politično kupčkanje tudi. Čedalje bolj. Nikoli ne veš, kdaj se kaj zaplete in niti zakaj prav tedaj in ravno pri nekom.
A kljub temu ni dobro ali vsaj pametno izbirati tako, da veš, da bo tajno glasovanje zatajilo, seveda brez vsake obrazložitve oddanih glasov. Seveda ta ni potrebna. In prav predsedniku se z veseljem pripiše usodni "padec" kandidatke ali kandidata. Žal mora pogosto ugrizniti tudi v kakšno "mačehino" jabolko. Kazalo je dobro, a se preprosto ni izšlo.
Mnogi kandidati so sicer prišli skozi težko politično sito, nekaj jih pa tudi ni uspelo. O vzrokih lahko le ugibamo. Nekateri celo spet poskušajo. Občudujem njihov neverjetni pogum.
Še najtežje se godi tistim za najvišjega varuha zakonitosti pri nas. Ko že misliš, da je nekdo primeren in ga je predsednik morda s težavo našel, se vsuje z ene ali druge strani. In vendar je sedanji predsednik v skoraj osmih letih dveh mandatov parlamentu v izvolitev predal prav vse sodnike najvišjega ranga, razen že eno leto odhajajoče sodnice. Čaka torej le še zadnji, ki jo bo nadomestil. Tri je mimo prijavljenih poiskal kar sam in dva sta že na ustavnem sodišču. Za zadnjega pa se že eno leto bije boj in vrstijo neuspehi.
In prav sedaj se ponovno zapleta, prešteva, modruje in nasprotuje. Ga je moč najti, da bi odgovarjal enim in drugim? Odgovor je vsak dan bolj jasen. Ne. Bo vedno tako? Bo kdaj prevladala zgolj strokovnost in ne politično kupčkanje? Ali vsi sodniki na vseh stopnjah ne sodijo z "zavezanimi" očmi? Za to bi sicer res morali vedno poskrbeti kar sami. Tudi zato skromno menim, da bi se morali oddaljiti od vseh javno - zasebnih izjav, ki jih uvrščajo levo ali desno. FB profili in twitti so vsekakor lahko hudo nevarne pasti. Če mora o tebi razsojati etična komisija, pa je običajno kar prepozno. Videz nepristranskosti je najmanj načet, za mnoge kar porušen.
Bi torej za napoved izida glasovanja o pomembnih ljudeh rabili čarovnika, jasnovidca, astrologa? Sploh tak kje obstaja?
Zaradi vsega tega se skoraj čudim kolegicam in kolegom, ki si v silno razgretih časih upajo oddati prijavo ali nanjo po povabilu pristanejo. Nekateri jo kasneje celo raje kar umaknejo. In najbrž jim običajno ni niti malo žal.
Demokracija pa gre seveda svojo edinstveno pot. Je sploh prava in še vredna občudovanja? Zamislimo se kar vsi, brez izjeme. Kajti krojimo jo in postavljamo na ogled.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
