Voranc je vsako jutro zgodaj odšel pasti ovce in nekega dne, ko se je
sprehajal po gozdni poti, je zaslišal ljudi. Skril se je za grm in jih opazoval.
V gumbnicah so nosili rdeče nageljne in takrat so ga že opazili, da se skriva.
Ves v zadregi je prišel iz grmovja in vedel je, da so to bogati, on pa reven.
Med njimi je bila tudi lepa deklica in ker je bil prvi maj, mu je podarila rdeč nagelj.
Voranc tega ni nikoli pozabil in tudi ni ga bilo več strah ljudi.
(Črtica Prvi maj, Prežihov Voranc)
Ob omenjeni pripovedi sem se takoj spomnila na praznovanja prvega maja v otroštvu. Takrat smo poslušali glasne praznične budnice, deklice pa smo prvič obule dokolenke. Bojev za pravice delavcev se ne spominjam. So pa zagotovo bili. Sem pa v odrasli dobi čisto od blizu spremljala velike demonstracije v Palermu. Nikoli ne prej in ne kasneje tako zelo od blizu. Bilo je bučno in nisi vedel, v kaj se lahko sprevržejo. A se k sreči niso. Kasneje sem o tem pogosto razmišljala. Ljudje so nosili plakate, vzklikali prazniku, prepevali in opozarjali na pravice, ki so jim jih kapitalisti kršili. In sledili so jim marsikje po Evropi in širnem svetu. Bolj ali manj uspešno. Leta in leta. "Karavana" pa je seveda neusmiljeno potovala dalje in z njo stare ter povsem nove kršitve.
Čez leta sem kot govornica ob 1. maju nastopila na Joštu nad Kranjem. Kot varuhinja človekovih pravic z opozorili oblasti, ki je marsikaj dopustila in celo sama prekršila. Opozarjala sem na zasluženo plačilo, tudi na prispevke, ki jih nekateri niso redno plačevali svojim zaposlenim, pa na prekariat, ki se je začel naglo širiti, na delo na črno in potrebe po več inšpektorjih in stalnem nadzoru kršiteljev, hitrejša sojenja v delovnopravnih sporih in še na marsikaj. K sreči pa je bilo tedaj vsako leto manj brezposelnih in v hipu smo pozabili na leti 1994 in 1995, ko jih je bilo pri nas in ne kje drugje, kar 180.000. Grozljiva številka se je skoraj ponovila v času krize med leti 2008 in 2012. Potem se je sicer zniževala, a le postopoma in z velikimi napori. Tudi v času mojega mandata je bila, vsaj v prvih letih, še zelo blizu 100.000.
Si zamišljate tako množico ljudi, med njimi mnogi edini hranilci družine, pa številnih stečajev podjetij z zvenečimi imeni in dolgo slovensko tradicijo, ki so sprva dajala in nato hipoma vzela delo celo obema staršema mnogih otrok? Propadala so eno za drugim. Ostala je velikanska skupina, ki je obupano iskala nove priložnosti, teh pa je bilo bore malo. Borili smo se še za javna dela, pregon kršiteljev pravic delavcev, skupne akcije različnih inšpekcij in hitrejše sodne postopke. Dokler se niso končali, so ljudje vsaj upali na zmago. Če je prišla prepozno, so bile rane prehude. Nenehno so spraševali: kako sploh preživeti. Odgovori so jih usmerjali tudi k humanitarnim organizacijam. Izgubljali so zdravje, voljo in ponos.
Danes zrem v povsem drugačen praznik. Kljub omejitvam smo bili te dni priča številnim zborovanjem, tako pri nas kot v tujini. V Nemčiji in Franciji so poročali o večjih izgredih in uporabi vodnih topov s strani policije. Pri nas so plat zvona bili mnogi. Tudi kulturniki, ki so najdalj povsem brez dela. Prazna gledališča in koncertne dvorane, hrami kulture in celo brez zunanjih prireditev. Zato je nastopajoči pianist v predsedniški palači zaigral z vklenjenimi rokami. Kot opomin odločevalcem. Vse se je namreč preselilo na splet, kjer pa ni moč doživeti občutkov v živo. Ko množica vstane in ploska, ko ti stisnejo roko in čestitajo, ko doživiš nepopisne občutke sreče. Kdaj bo spet tako? Po svetu že poskušajo z eksperimenti in testirani ljudje napolnijo dvorane. Kako se bo izšlo, bo znano z zamikom. Glasujmo za kulturo, kajti brez nje bomo kot živi mrliči.
Pomislimo še na gostinstvo in turizem. Oboje je skoraj zamrlo, pa čeprav slovimo kot ena redkih destinacij, ki jih je res vredno obiskati. Kot gastronomska regija, ki pa je trenutno skoraj mrtva in ji celo mali in veliki Masterchefi ne morejo dati svetle vizije prihodnosti. Kje so naša zdravilišča, ki so dihala z domačimi in tujimi gosti, kje jeklene ptice, ki so z Brnika vsakih nekaj minut poletele v nebo? Kje je marsikaj, kar je dobesedno umoril ta nesrečni virus?
Kaj je torej krivo, da ga ne uspemo premagati tako kot so ga npr. Kitajci, ki postajajo po njem še močnejši? Je res potrebna zgolj in samo velikanska disciplina ali celo hud nadzor?Je to sploh rešitev? Bi si morali bolj zaupati in verjeti v ukrepe? Kakšne? V preventivo - z razdaljo, umivanjem, maskami? Brez represije. Pa smo zreli za vse to, ko pa nasedamo vsem lažnim novicam in provokacijam? Dvomim.
Zaradi marsičesa je bil letošnji prvi maj povsem drugačen, že drugi v vrsti zadnjih, tudi in predvsem zaradi epidemije in groženj, da nam lahko večja zbiranja ljudi, usodno škodijo.
Glas sindikatov je bil tokrat usmerjen predvsem v prizadevanja za varno delo, varno zaposlitev in tudi varno starost. Veliko je bilo govora prav o minimalni plači in prekarnih zaposlitvah. Pa se lahko sploh pri čem, kar ni zraslo na našem zelniku še poenotimo? Za svoje ideje dajemo roko v ogenj, za tuje niti prsta.
Dokler prihaja državna pomoč, še nekako gre. A kaj bo, ko ta mine in bo zazijala praznina? Če že sedaj govorimo o prepolni psihiatriji, si ne upam pomisliti, kako bo, ko nastopi res huda kriza. Gospodarska in socialna hkrati.
Če se sprehodiš po mestu, namreč že vidiš veliko zaprtih lokalov. Upaš, da zgolj začasno in bodo nekega dne spet zaživeli. A so tudi taki, za katere je od daleč opazno, da so povsem izpraznjeni in iščejo novega najemnika ali lastnika. Hitro pomisliš, koga vse so v njih zaposleni preživljali in kje so sedaj vsi ti ljudje. In zajame te žalost, ki je ob prazniku dela še veliko, veliko večja.
Vidiš na desetine mladih kolesarjev s hladilnimi torbami na ramenih, ki ljudem na domove in delovna mesta prinašajo hrano. V lepem in slabem vremenu, zjutraj, opoldne in pozno zvečer. Pa imajo vse pravice in kakšne sploh so?
Vsak dan poslušamo žalostne zgodbe, ki jim je kriza dala nov, na daleč viden obraz. Se bomo pobrali in kdaj zaživeli tako kot bi želeli, tako kot je prav in pravično? Bomo sploh znali prepoznati mobing, ki ima slabe cilje in nemočne žrtve? Bodo tisti, ki iščejo delavce, te uspeli dobiti doma? Žalostno je namreč poslušati, da se nekomu preprosto "ne splača" delati, ker preživi, čeprav slabo, od socialnih transferjev in raznovrstnih pomoči.
Mladi bi morali videti svetal cilj, ki je v njihovi izobrazbi in realnih možnostih za zaposlitev. So seveda poklici, kjer se te obetajo, zlasti v zdravstvu, kjer jih obupno primanjkuje. Obstajajo tudi poklici bodočnosti, le predstaviti jih je treba in mladino zanje navdušiti.
In želje? Da bo naslednji prvi maj drugačen. V več pogledih. Za vse, ne le za peščico večnih srečnežev, ki imajo denar, ja, veliko denarja. Pa z njim res lahko kupiš prav vse?
Pomembno je namreč, kako močno je naša osebnost prežeta s humanizmom in spoštovanjem slehernega človeka ter kako socialno občutljivo je okolje, v katerem živimo. Najhujša grožnja človečnosti je zagotovo nebrzdan pohlep, ki se napaja v lakomnosti, brezčutnosti in otopelosti. Takšno stanje pa je v nasprotju s temeljnimi človekovimi pravicami in svoboščinami. Ko bomo vse to doumeli in normalno zaživeli, bo prvi maj končno tak kot bi moral biti. Prazničen za vse, poštene delodajalce in res dobre, vestne in zaupanja vredne delavce. In takrat se bomo veselili rdečih nageljnov in se, kot mali Voranc, ne bomo več bali ljudi.
Velika utopija? Pustite vsaj upanje.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
