O teoriji in konceptu Neprava
Na slovenskih pravnih fakultetah učijo teorijo in filozofijo prava predvsem po pravnem nauku Gustava Radbrucha (knjiga Filozofija prava). Zato bom ponovil spomin na njegov pravni nauk (pravno učenje, pravno filozofijo, mišljenje prava). Med drugim je razmejeval/razlikoval med »nepravičnim zakonom« in »zakonskim nepravom«. Podobno je počel že Platon (seveda ne samo on), ko je razlikoval med »zakonitostjo« in »pravičnostjo«, s tem pa tudi med »zakonito krivičnostjo« in »pravično nezakonitostjo«. Zakonito krivičnost, ki jo je 'zakrivilo' sodišče, je (glede na prevod dela Država – konceptualno in teoretično pravilno bi bilo »Republika«) imenoval »juridični monstrum« (knjiga Poslednji dnevi Sokrata). Gre torej za tezo (idejo) o končni sodbi sodišča kot »sodni pošasti«, smiselno tudi za »pošastnost sodnega in/ali sodniškega pravotvorja« - sodniške odločitve, ali odločitve sodišča (ali pač sodbe, ali sklepa, ali odločbe).
V središče koncepta in sistema pozitivno-pravnih norm je Radbruch postavil mednarodne konvencije (dogovore) o človekovih pravicah. To so »norme.« Pripisal jim je (in pri tem nikakor ni bil edini) lastnost nadprava. Opredelitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin kot nadprava mu je zadoščala tako za izpolnitev vsebinskih (vrednostnih, vrednostno-primernih, pretežno – a ne zgolj - moralnih) in formalnih kriterijev: normativno urejen postopek nastajanja prava, procesno pravilni nastanek pravnih norm, pojmovna (vsebinska) določenost pravnih pravil, predvidljivost dovoljenih in nedovoljenih ravnanj, s tem pa tudi »pravna varnost«. Teza pravi, da gre pri tem za splošno sprejete vrednote, o katerih na določenem kulturno-pravnem področju obstaja – dovolj - širok konsenz. Na temelju tega (mednarodnega) konsenza o vrednostni primernosti določene vsebine mednarodnih konvencij o človekovih pravicah in svoboščinah, ki se je izoblikoval v daljšem časovnem obdobju, Radbruch sklene, da vsebinsko ustrezajo pojmu »vrednostno primernega« in »pravega« (profesor Boštjan M. Zupančič je npr. nekoč spisal knjigo o »Pravu in Prav«). Radbruchov nauk se v teoriji imenuje »Radbruchova formula« (tudi sam jo podrobneje predstavim v knjigi Teorija legitimnosti in sodobno ustavništvo, seveda pa na to temo obstaja več knjig in še več člankov, tudi nekaj sodb).
Radbruch je zatrjeval, da obstajajo »določena pravna načela«, ki so »močnejša« od vsakega pravnega pravila, zato zakon, če jim nasprotuje, izgubi veljavo – zakona - prava. Ta načela so se poimenovala »naravno« ali »umno pravo«. Gre torej za teorijo, ki kombinira vrednostne, moralne in etične temelje prava. Njena funkcija (smisel, namen, cilj) je zagotoviti »ravnovesje« med formalnim pravnim pozitivizmom in nadpozitivnimi vsebinami prava, pisanega z veliko začetnico (kot Pravo).
Radbruchova formula, pri kateri gre predvsem za razmerje med »pravno varnostjo« in »pravičnostjo« (ki jo razumemo kot pravno enakopravnost, politično enakost in socialno pravičnost), določi kriterij razlikovanja med nepravičnim zakonom in zakonskim nepravom. Odločilno Radbruchovo vprašanje se glasi: ali ima pri navzkrižju med pravno varnostjo in pravičnostjo vselej prednost pravna varnost, ali pa obstajajo izjeme? Če je krivičnost zakona (to besedo je treba razumeti široko, vključuje vse pravne predpise, odločitve sodišč in odločitve organov in institucij, ki imajo pravno določeno pristojnost sprejemanja pravno zavezujočih odločitev) »neznosna«, potem tak »nepravičen zakon« postane (se sprevrže v) »zakonsko nepravo«. To je po Radbruchu »najnevarnejša« oblika neprava. Do tega pride, ko tak in tako nepravičen zakon vsebinsko ne ustreza normam mednarodnih pravnih aktov o človekovih pravicah in svoboščinah. Danes temu pravimo »minimalni standardi« vladavine prava, zaščite in spoštovanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin, demokratičnosti in odprtosti duha. V evropskem prostoru imata to vlogo EKČP in ESČP. Bistveni sklep je na dlani: obstaja točka, ko neznosnosti pravil v obliki (s formo, s tehniko) prava ni več mogoče sprejeti/tolerirati/odobravati, v imenu pravne varnosti, zato tudi ne več »spoštovati.« Če zakon (ali, kot rečeno, drug pravni predpis) krši elementarne pravice ali svoboščine slehernega posameznika, mu v skladu z Radbruchovo formulo ne samo pripišemo nelegitimnost, temveč mu tudi odrečemo status prava – ali drugače, pripišemo mu status (četudi »zakonskega«) NEprava. Pravila, ki imajo obliko in veljavo prava, niso vselej in za vsako ceno nekaj, kar je vselej in za vsako ceno »treba spoštovati«. Pravo namreč služi ideji pravičnosti, kot vrednoti, zato je tudi načelo »pravne varnosti« v končni fazi tudi določeno »vsebinsko«: pravo (in samo pravo) je namreč po Radbruchu sestavljeno iz kategoričnih imperativov. Pravo je zanj »resničnost,« njen smisel pa je, da služi pravni vrednoti, pravni ideji - ideji pravičnosti. Po Radbruchu sta torej temeljni značilnosti prava njegova pozitivnost (določenost, normiranost, uzakonjenost, postavljenost …) in njegova naloga, da je vsebinsko pravilno.
Bistvo je torej v in pri VSEBINI. Ne pravilo, ne politični sistem, ne pravni red nikdar niso »pravilni«, »upravičeni« ali »legitimni«, že zgolj zato, ker so, ali ker so bili, ali ker hočejo biti - taki. Takšen je tudi nauk materialne, vsebinske teorije legitimnosti, tudi razpravne teorije demokracije in legitimnosti.
Radbruchovo formulo je jasno interpretiral Kaufmann (v predgovoru k omenjeni Radbruchovi knjigi): »Spor med pravičnostjo in pravno varnostjo bi lahko rešili v smislu, da ima pozitivno pravo ... prednost tudi, kadar je vsebinsko nepravično in nesmotrno, razen, kadar nasprotje med pozitivnim zakonom in pravičnostjo doseže tako nevzdržno mero, da se mora zakon kot »nepravilno pravo« umakniti pravičnosti. Nemogoče je potegniti ostrejšo ločnico med primeri zakonskega neprava in kljub nepravilni vsebini vendarle veljavnimi zakoni, vendar pa lahko z vso ostrino začrtamo neko drugo mejo: kjer si zakon niti ne prizadeva za pravičnost, kjer je pri postavljanju pozitivnega prava zavestno zanikana enakost, ki tvori jedro pravičnosti, tam zakon ni, denimo, le »nepravilno pravo«, temveč sploh nima narave prava – kajti prava, tudi pozitivnega prava, sploh ne moremo opredeliti drugače kot red in uzakonitev, ki je po svojem smislu namenjena temu, da služi pravičnosti …«
Zato teorija razlikuje med dvema Radbruchovima formulama. Po formuli nevzdržnosti je določen »zakon« vsebinsko nepravičen do nevzdržne mere. Po formuli zanikanja pa je določen »zakon« NEpravo zaradi zavestnega zanikanja pravičnosti v samem zakonu ali z zakonom.
Formulo zanikanja je spet spretno pojasnil Kaufmann: »(N)epravni značaj nacionalsocialističnih rasnih zakonov (je) tako očiten, da jim lahko zmotnost razberemo že s čela, tako da se zakonodajalec, sodnik ali kdorkoli ne more samovoljno izogniti uvidu, da gre za zločinske zakone ... (D)vom bi lahko ohranjala le namerna skepsa – namerna skepsa pa ... ni resničen dvom«.
Profesorji prava, ki o tem poučujejo študente, od marca 2020 o tem molčijo. O tem molčijo tudi sodnice in sodniki, ki so jih ti ali drugi profesorji prava poučevali o tem ali tako ali bistveno podobno. Molčijo tudi tisti, ki so se po tem nauku učili o pravu. Molčijo tudi tisti, ki so o tem pisali in objavljali napisano.
Medklic
Zakoni, odloki, uredbe, odredbe in ukrepi, ki so nastali v času od marca 2020, so – gre za subjektivno presojo in oceno – polni »nevzdržnosti«, »zanikanja prava« in »Neprava.« Do te kolumne sem jih javno izpostavil, naštel, popisal, razgalil in pojasnil že veliko. In velikokrat. V pobudah za presojo ustavnosti predpisov in določenih ukrepov iz naslova »epidemije-pandemije«, o katerih ustavno sodišče še vedno ne zmore, ne želi, ne uspe, ali pa ne upa odločiti, sem jih izpostavil, analiziral in argumentiral še več.
Primer NEpravne odsotnosti »pravne varnosti«
Eno od teh vprašanj je tudi pravno vprašanje “nejasnosti, nedoločnosti in pomenske nedorečenosti” nekaterih ukrepov in nekaterih, s tehniko prava določenih pravil (prepovedi, dovolitev in zapovedi) – po vsebini. Zato gre za – očitni, kristalno jasni - pravni problem “nezmožnosti predvidevanja pravno dopustnih in nedopustnih ravnanj”. To pa onemogoča »pravno varnost.« Kot učbeniški primer lahko služi nedavna, butalistična javna polemika o tem, ali smejo, kdaj smejo in kako smejo poslovati gostinci (podrobneje sem jo komentiral na svoji spletni strani – na »ustavniškem blogu«). Tako zelo nejasnim, nedoločenim, nedoločnim, pojmovno in vsebinsko odprtim pravnim določbam in predpisom Pravo (pravna teorija in filozofija – to pa JE PRAVO) – sploh, logično, nujno, razumljivo, samoumevno … – ne priznava pravne veljave. Pravo ima svoja in pravu lastna pravila (procesna in materialna/vsebinska) in načela, ki se jih veljavno Pravo (da bi bilo in ostalo Pravo, da bi ustvarjalo “vladavino Prava”) mora držati, po katerih morajo biti veljavni predpisi ustvarjeni in po katerih je treba veljavne predpise uresničevati (udejanjati) v praksi. Gre za (ponovna subjektivna presoja in ocena) primer NEprava. Takšno NEpravno pravo, četudi ima podobo (formo) prava, četudi je bilo ustvarjeno/izdelano (ker gre res za »izdelek, produkt«, ne za vzor ali zgled intelektualne, umne dejavnosti – ker gre za NEtakšno dejavnost) in je ustvarjeno s tehniko prava, ni Pravo. Je Nepravo. Pravo v takih primerih služi le kot tehnika javne politične oblasti – vlade – vladanja – gospodovanja – Gospostva. In Tiranije.
V Pravu pač (konceptualno, teoretično, filozofsko, dejansko in samo po sebi, tudi po naravi stvari) “papir NE PRENESE VSEGA”.
Tako NEpravo daje toliko prostora za “samovoljo in arbitrarnost” pri ravnanju uradnih oseb in države, ali uradnih oseb, ki predstavljajo državo in ravnajo v imenu države (četudi bi morali ravnati v službi ljudstva in s služenjem ljudstvu), da je očitno protiustavno. Še več, uradne osebe že “po definiciji”, po »naravi stvari«, a priori SILI v takšno ravnanje; vsako ravnanje – ne samo, a še posebej kaznovalno ravnanje - uradne osebe je zato že samo po sebi TAKŠNO – protiPravno. Ker zaradi “vsebine veljavnega predpisa” ne omogoča drugačnega ravnanja uradnih oseb - v imenu države in za državo -, kot samovoljno in/ali arbitrarno ravnanje. Zato ni pravno predvidljivo, ampak povsem nepredvidljivo. Zato je pogojeno z in odvisno od razumevanja in volje uradnih oseb, ko te opravljajo svoja uradna dejanja na terenu. To ni samo protiPravno in protiustavno, to je NEpravno. Zato ponovim: na temelju takega NEpravnega prava ni dopustno izrekati sankcij – kazni. Če se izrečejo, so nične.
Ustvarjanje veljavnih predpisov s takšnimi lastnostmi je problem države. Zanj mora država prevzeti odgovornost. Odgovornost ji morajo naložiti sodišča – sodna veja oblasti. Tudi, ali predvsem tako, da omogoči učinkovito vlaganje, zagovarjanje in uspešno reševanje odškodninskih tožb zoper državo iz tega naslova. Za primerno visoke zneske. Pa tudi tako, da v neposredno odgovornih javnih funkcionarjih in uradnih osebah prepozna krivce za storjena kazniva dejanja, kadar so takšna dejanja bila iz opisanih razlogov storjena. Ustavno sodišče pa tako, da tovrstne predpise nemudoma razveljavi ali odpravi.
To sicer ni primarno problem inšpektorjev in inšpektoric. Lahko pa postane tudi njihov problem – če so prisiljeni uradno delovati na temelju veljavnih predpisov s takšnimi lastnostmi. A oseba, ki opravlja inšpekcijsko delo, svojega dela ne more opravljati brez vnaprejšnje jasnosti, kaj mora storiti, kaj sme storiti in česa ne sme storiti. Če ta oseba zaradi lastnosti pravnih predpisov ne ve, kaj mora storiti, kaj sme storiti in česa ne sme storiti, ne sme storiti ničesar. Predvsem pa ne sme kaznovati ljudi.
Na vsakem sodišču, pred vsako sodnico in sodnikom, mora biti na takšni podlagi izrečena kazen označena za nično.
Nevzdržno NEpravo, z očitnim, premišljenim in zavestnim negiranjem minimalnih standardov vladavine prava in Pravnosti
O protiustavnih določbah Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB) ter spremembah in dopolnitvah tega zakona (ZNB-B) sem že javno govoril in pisal (ponavljam, gre za subjektivne pravne presoje in ocene, a zame so zadeva očitnosti, kristalne jasnosti): zelo podrobno, natančno, analitično in skrbno argumentirano. Tako v ustavnopravnem memorandumu na to temo, kot v znanstvenih, strokovnih, poljudnih člankih in na svojem »ustavniškem blogu.« Tudi v pobudi za presojo ustavnosti določenih določb ZNB in celotnega ZNB-B. Posebej sem, na enak način in v podobnem obsegu, pisal o ustavnopravnih razsežnostih, problemih in rešitvah glede »obveznega«, »prisiljenega cepljenja.« Večkrat sem tudi javno opozoril na Resolucijo Parlamentarne skupščine Sveta Evrope na to temo, na preteklo sodno prakso ESČP in precedens Ustavnega sodišča RS.
Pred dnevi mi je bilo sporočeno, pa tudi izročeno na vpogled, besedilo predloga novih sprememb in dopolnitev tega zakona. Dokument md drugim vsebuje tudi predlog določb o kaznih za vse pravne subjekte, ki bodo v nasprotju z »dolžnostjo cepljenja«, »zakonske prisile« - in seveda gre za zadevo cepiva za SARS-CoV-2 Covid-19 -, določene v zakonu, »odklonili ali ovirali« cepljenje ali se bodo »izmikali« cepljenju.
O tej temi na tem mestu ne bom podrobneje razpravljal. Zapišem pa, da zanjo velja enako, kot sem zapisal v vseh svojih dosedanjih, tudi javno dostopnih znanstvenih, strokovnih, poljudnih, časopisnih in blogovskih člankih. Predlagane zakonske spremembe in dopolnitve, torej »rešitve«, označujem za očitno NEpravo. Vrednostno pa jih označujem za zločin: nad človekom in zoper človečnost.
Žal pa tudi glede te teme nimam več nikakršnih pričakovanj do Ustavnega sodišča, celo do ESČP jih nimam več. Glede slednjega tudi, ali predvsem zato, ker se že osmo leto očitno izogiba končni odločitvi v zadevi Vavrička in drugi proti Republiki Češki (pred dnevi pa je celo prekršilo svojo dolžnost, da zagotavlja javnost vlog, zadev, odločitev, sklepov in zapisnikov obravnav, na kar je slovensko, evropsko in svetovno javnost preko medijev (slovenski so ga ignorirali, evropski in svetovni pa k sreči ne) opozoril spoštovani in cenjeni kolega prof. dr. Jurij Toplak in s tem ESČP »prisilil«, da se glede tega vprašanja »vrne« k spoštovanju minimalnih standardov demokratičnosti in vladavine prava – in javnost in transparentnost delovanja sodita pod te standarde.))
NEpravo in Tiranija
Izhodiščna točka posebej neprizanesljive teze, s katero bom končal ta članek, je oblastna napoved tistega, kar sledi. Sledi pa nov UKAZ oblasti: »ZUNAJ (op.: na vseh javnih površinah – tako je pojasnila Oblast in po Oblasti so tako povzeli mediji in posamezniki, ki so poslušali in slišali, brali in razumeli Oblast) BO NOŠENJE MASKE OBVEZNO. Nošenje mask bo ZUNAJ OBVEZNO TUDI v primeru, ČE OKROG ČLOVEKA, ki to še je, ali pa to ni več, zato morda raje OSEBE …, če torej tudi DALEČ OKROG OSEBE, ne le V NEPOSREDNI BLIŽINI OSEBE (tudi ta beseda je uporabljena pogojno, ker morajo zanjo biti izpolnjeni določeni, četudi »fiktivni« pravni pogoji) NE BO NOBENE DRUGE OSEBE, tudi NOBENEGA DRUGEGA ČLOVEKA.
O razlogih za ta novi presežek državne koalicijske in s tem zakonodajne oblasti, ki so kristalno jasni in prozorni, ne gre izgubljati časa, prostora in besed. Tudi o stvarni podlagi zanj ne, ker je onkraj NEPOLITIKE ni. Razlog je (ne politika, niti postpolitika, niti več antipolitika, ampak) NEPOLITIKA sama.
Besede »znanost« pa tudi ne gre tako nemarno in žaljivo uporabiti, da bi jo vpletli v ta zapis: ker znanost s tem nima prav nič opraviti, razen tega, da malo število predstavnikov in predstavnic znanosti pri tem sodeluje. Kar je več kot preveč – za polom in sramoto delčiča znanosti, ki pri tem sodeluje aktivno in velikega števila znanstvenic in znanstvenikov, strokovnjakov in strokovnjakinj, ki pri tem sodeluje pasivno, z molkom.
Ne bo šlo niti za poigravanje z vprašanjem, »kako povrniti zaupanje v obljube znanosti«, ker to temo obravnava pravkar izdana knjiga v slovenskem prevodu, niti s ponavljanjem teze, ki je dejstvo, o »popolnem polomu znanosti« in o »zločinski brezbrižnosti« do znanosti (kar je že sijajno javno pojasnil prof. dr. Dušan Keber), pred njim, vmes in kasneje g. Mitja Vilar, pa Biserka Ilin, sam sem to morda počel prepogosto, dr. Ali Žerdin je tematiki namenil knjigo, prof. dr. Dragan Petrovec je stanje, početja in dogajanje označil takšno, kakršno jo ..., pa skromno število zdravnikov in zdravnic, ki se jim je nadelo etiketo uporništva brez pravega razloga, dva od njih (kolikor sem obveščen) poskusilo osramotiti z disciplinskimi postopki in kaznimi … To je že bilo storjeno, se počne in se bo še počelo. Do konca. Ker ne bomo živeli, da bi životarili, umirali in umrli, ampak bomo živeli, da bi živeli. Če bomo. Bomo? Ne vem. To bo bodisi paleta bodisi enosmerni zdrs subjektivnih, osebnih odločitev.
Izhodiščna točka teze je UKAZ Oblasti, ki ima nadaljevanje: maske ni treba nositi, če se zunaj kolesari, teče ali drugače ŠPORTNO VADI/GIBLJE. Kar je logično, razumljivo, nujno, priporočljivo, prijazno in koristno do zdravja: da se to počne brez maske, poveznjene čez usta in nos. A to dejansko ni logično, ni razumljivo in ni nujno; ostane le priporočljivo. Pa tudi o »priporočljivosti« obstaja resen, preresen, logičen, četudi ne nujen, DVOM.
Kričači besed »bodi tiho, zdaj nam bodo še to UKAZALI«, naj pač kričijo. Opazil sem že prve krike, ne samo legitimnih vprašanj. Ne bodo dolgo, se bodo izkričali. Pa še za pomanjkanje bistrosti gre, samo po sebi. In za te nimamo časa, ker čas namenjamo večjim, velikim, pravim in največjim neumnostim.
Dejansko pa sploh ne gre za neumnosti. Zato je neumnost vsega tega toliko večja, zavržnost pa čezosupljiva in zato eksistencialno odločilna.
Postaviti je treba vprašanja. Prvo vprašanje (ne, ne bom pisal o, v antično-filozofskem pomenu besede »idiotski« in NEpravni domislici glede »prepovedi izstopa iz države«) se mora glasiti (a ga verjetno ne bo nihče zares postavil): kako gre to skupaj?
Drugo vprašanje se mora glasiti: če je maska obvezna, četudi v bližini ni drugega človeka, ALI TO POMENI, DA JE SMRTONOSNI VIRUS PRISOTEN V ZRAKU IN POTUJE?
Če to pomeni točno to, nam bodo zato in za to postregli z znanstvenimi dognanji, ugotovitvami, dokazi. Če tega ne bodo storili, Oni, bi to morali storiti – ker so to dolžni storiti.
Tu nastopi prva teza: če to pomeni TO, ker mora to logično pomeniti prav TO, ali ni logični tudi naslednji korak; da se prepove katerokoli in kakršnokoli početje zunaj, tudi sam OBSTOJ zunaj, ki ne vključuje maske čez nos in usta?
Tudi za to, zaradi istega zato, nam bodo ponudili in razumljivo predstavili znanstvene ugotovitve in dognanja, dokaze. Če tega ne bodo storili, Oni, Oblast in strokovni posvetovalci, bi to morali storiti – ker so to dolžni storiti.
Želim odgovor. Vsi želimo odgovor. Domnevam. Zahtevamo ga. Ga? Potem ga zahtevajmo. Ker ga moramo zahtevati. Ker imamo do njega PRAVICO, Oblast pa DOLŽNOST (četudi to sodišč, tudi ustavnega sodišča, več kot očitno prav veliko in posebej ne zanima – ob to se samo že ponovljeno in ponavljano le obregnem).
Potem nastopi naslednja, druga teza: če to pomeni TO, kar TO logično pomeni, ali moramo potem imeti odprta okna zaprta in odprta vrata zaprta? Ali drugače, ali smemo puščati zrak od zunaj notri v prostor?
Sledi naslednja, tretja teza: če to pomeni TO, to pa mora logično pomeniti tudi TO, kako TO paktira »priporočilom« o »čim pogostejšem prezračevanju zaprtih prostorov – odpiranju oken in vrat«?
Sledi prva nasprotna teza: če vse TO NE POMENI TEGA, na čem potem temelji ZAPOVED nošenja maske zunaj, v vsakem primeru, NE GLEDE NA VSE?
Ali drugače: kaj to ZAPOVED, ki je UKAZ, dela za nekaj drugega, ne za očitno, golo in izključno norčevanje, poniževanje, zasmehovanje, zasužnjevanje, trpinčenje, poneumljanje, mučenje in izživljanje nad ljudmi, od Oblasti, in strokovnih posvetovalcev?
Naslednja, četrta teza je blizu sklepa: če to ZAPOVED, ki je UKAZ, nič ne dela in ne naredi za karkoli drugega, kot očitno, golo in izključno norčevanje, poniževanje, zasmehovanje, zasužnjevanje, trpinčenje, poneumljanje, mučenje in izživljanje nad ljudmi, od Oblasti in strokovnih posvetovalcev, ali potem TA Oblast ni zato – po definiciji - TIRANSKA oblast: po pravni poti, po pravno predpisani proceduri je prevzela oblast, na oblasti pa prepogosto deluje samovoljno, arbitrarno in NEpravno. Ker ja taka zapoved/ukaz NEpravo.
Če sprejmemo tezo, da je tu obravnavana ZAPOVED, ki je UKAZ, NEpravo, potem lahko pritrdimo tezi, da gre za obstoj TIRANIJE. Ali o tem vsaj postavimo vprašanje.
Moj odgovor na to vprašanje je DA: po pravni in politični teoriji in filozofiji je to TIRANSKA vrsta Oblasti, ko in če deluje NEpravno; po definiciji. Pravo je postalo skorajda samo gola tehnika Gospodovanja, ni pa pravo več Pravo. Gre za »zakonsko NEpravo«. Gre za zavestno, premišljeno in očitno negacijo pravne varnosti, razumnosti in pravičnosti. Posledično pa za očitno in grobo kršenje temeljnih ustavnih načel, konceptov in temeljnih človekovih pravic in svoboščin.
Temu je mogoče oporekati (spet subjektivna presoja in ocena) samo s »hoteno«, »zavestno«, »namerno skepso«. Oboje, skepso in tisto, za kar pri vsem tem zares gre, je mogoče »razbrati že s čela« tistih, ki jih vse to neposredno zadeva, toliko bolj s čela tistih, ki to – odgovorno in krivdno – povzročajo.
Peta teza je zato trditev, da Prava ni več. So samo še prepovedi, zapovedi, dovoljenja in ukazi. Pa kazni. Ni pa to PRAVO. To je NEpravo, tehnika Oblasti in Gospodovanja.
NEprava ljudstvo NI DOLŽNO spoštovati. NEpravu se ima ljudstvo, po definiciji (po teoriji in filozofiji prava in politike, tudi po mednarodnem pravu), ne le PRAVICO upreti, ampak se mu MORA upreti – gre za moralno in naravno-Pravno, tudi umno DOLŽNOST človeka - kot osebe, državljana, politične živali, političnega subjekta (pri čemer »upreti se« ni sopomenka ali enoznačnica za »protest«, niti za »nezakonito ravnanje«).
Razen, če se javnosti, ljudstvu, vsem nam pove, da je izpostavljanje zunanjemu zraku enako izpostavljanju nevarnemu in nalezljivemu virusu; torej samo po sebi nevarno in/ali škodljivo. Če se to pove, je to treba utemeljiti. Če se tega ne stori, moja teza drži. Vsaj zame.
Drugi medklic
Ste prepričani, spoštovani in spoštovane, da smete objemati drevesa in božati cvetlice? Zakaj ste prepričani, da to smete? Ker vam Oblast to dovoli, ali zato, ker vam tega še ni prepovedala? Je razlog morda drug in drugje? Morda kdo ni prepričan o tem? Zakaj ni prepričan? Kaj misli v svoji neprepričanosti?
Kaj bodo storili ljudje, če tiranska Oblast prepove objemanje dreves in božanje cvetlic? Kaj pa, če prepove dotikanje dreves in ogledovanje cvetlic?
Kaj bodo … Ne, drugače: bodo policisti in policistke, redarji in redarke, inšpektorji in inšpektorice, sodnice in sodniki res, povsem zares in čisto zares sodelovali TUDI pri tem? Pri čem bodo sodelovali? Ali, če sem bolj neposreden, skoraj oseben: boste sodelovali? Zakaj?
Epilog
Slišal in prebral sem, da je visoki funkcionar, rečeno je bilo, da Kategorično Odstopljeni, izjavil: »Lahko potujete čez mejo, ampak, če plačate kazen.« Slišal in prebral sem, da je ta isti pravni subjekt dopolnil izjavo s pojasnilom, »da ima policija taka navodila«.
Ta, ki je to izjavil, se očitno ni šalil. Za tega, ki je to izjavil, sem skoraj že verjel, da je sicer dokaj bister, samo “malo poseben”. Skoraj “posrečeno” poseben.
S tem, naj zelo prizanesljivo to označim kot »nespametnost«, je – po moji subjektivni pravni presoji in oceni – tudi storil kaznivo dejanje; zlasti s tem, da je “dal navodilo” uradnim osebam, da naj v teh primerih ravnajo tako – in s tem same storijo kaznivo dejanje. Če je to dejansko storil, seveda. Ker po moji subjektivni pravni presoji in oceni takšno ravnanje je tudi kaznivo dejanje.
Nič od tega ni prvoaprilska šala. Ker nič od tega ni prvoaprilska šala, najverjetneje ne bo zvenela kot šala niti naslednja hipoteza. Bo pa »izzvenela v prazno.«
Morda bi s podobnim nemišljenjem, nespodobnostjo in poniževalno norčavostjo Oblast razmišljala o organiziranju ali želela organizirati »proteste:« pobirali bi vstopnino. Vstopnica bi bila odločba, lahko tudi samo sklep, o globi za pravno prepovedano ravnanje, višina vstopnine pa bi bila višina NEpravno zapovedane/ukazane/določene globe za ravnanja, ki so temeljna človekova pravica slehernega posameznika in ljudstva, lahko pa postanejo tudi dolžnost.
Sploh ne gre več za vprašanje »ustavnosti in zakonitosti«. Gre za vprašanje Prava in NEprava. Povsem druga zadeva, drugačen problem, drug koordinatni sistem.
Je možno, je res možno in mogoče, da ljudem še ni dovolj? Je res možno in mogoče, da politikom in političarkam še ni dovolj? Koalicijskim in opozicijskim? Je res možno in mogoče, da sodnikom in sodnicam, sodiščem, še vedno ni dovolj? Je res možno in mogoče, da policisti in policistke, redarji in redarke, inšpektorji in inšpektorice še nimajo (nimate?) dovolj?
Ja, očitno je. Prav? Seveda ni prav. Ampak tako očitno je. In očitno bo ostalo tako. Očitno se bo to nadaljevalo, velika verjetnost pa je, da se bo še stopnjevalo: ker pri tem dogajanju, stanju in početju očitno ni ne konca, ne dna – ni mej skrajnosti. Prostor je očitno odprt in brezmejen.
Ali obstajata PREVEČ in DOVOLJ pri teh zadevah in rečeh? Ali še obstaja karkoli drugega, razen preveč in dovolj? In razen Oblasti, znatno prevelikega obsega NEprava, gole statistike in ene same uradne bolezni? Ali sploh še kaj obstaja, če obstaja samo še to? Ali še obstaja Kdo, ki je Nekdo? Ali to sploh še koga ZARES ZANIMA? Ali sploh še koga KARKOLI ZARES ZANIMA?
ALI SPLOH ŠE OBSTAJAMO? NAS MORDA NI VEČ? Smo, a nismo? Smo, a ne zares? Smo, a nismo mi? Kdo smo? Kaj smo?
Samo sprašujem. Zanima me. Ker me mora zanimati.
In dopuščam možnost, da se nemisleče motim. Četudi ne mislim tako.
Lahko, da so vse to teorije zarote. To je lahko teorija zarote.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
