"Spokojen hodi skozi trušč in naglico sveta in se spominjaj miru, ki ga najdeš le v tišini.
Kolikor je le mogoče, bodi v dobrih odnosih z vsemi ljudmi.
Svojo resnico pripoveduj mirno in jasno in prisluhni drugim,
tudi neumnim in nevednim, zakaj vsakdo ima svojo zgodbo."
(Desiderata - Zaželena; besedilo iz leta 1692)
Najnovejša knjiga znanega pravnika, profesorja, misleca in filozofa prof. dr. Marka Pavlihe z naslovom Onkraj materialističnega prepričanja, ima pomenljiv podnaslov: Duhovna dramila, ki so v teh časih pomembnejša kot kadarkoli doslej. Če kdaj, torej sedaj.
Avtor nas že v uvodu popelje v zgodovino človeštva, sporoči pa tudi, da smo prav vsi kvantno povezani, da pa so ravnovesje vedno rušile hude bolezni in nobena skrivnost ni, da je kuga pomorila na desetine milijonov ljudi, vse do iznajdbe cepiva. Se tega sploh še spominjamo z zavestjo o rešitvi preostalih?
Ko smo že pri cepivu, namreč ni moč iti niti mimo trenutnih pomislekov o njegovi učinkovitosti oziroma stranskih učinkih. A roko na srce; če bi po njem ljudje dobesedno "pocepali", kar trdijo nekateri, ali bo torej Izrael in počasi še kdo, skoraj "izbrisan" z zemljevida sveta in bomo kmalu poleg mnogih znanih voditeljev, izgubili tudi papeža Frančiška, ki se je že cepil in ob tem za svet sporočil, da je cepljenje etično dejanje, saj je v igri tvoje zdravje, tvoje življenje, pa tudi življenje drugih. Kaj pa, če nekateri mislijo le nase, drugi naj se kar cepijo, saj s tem zaščitijo tudi mene? Misel, ki nikakor ni v duhu knjige dr. Pavlihe.
Spominjam se hitrega in tako zaželenega cepljenja proti črnim kozam v osemdesetih, ki smo jih izkoreninili, tako kot mnoge hude otroške bolezni, ki se ponekod iz znanih razlogov celo vračajo. Da, vedno smo neke vrste poskusni "zajčki'. Ste kdaj prebrali stranske učinke številnih antibiotikov, zdravil proti mnogim sodobnim boleznim, da ne govorimo o kontracepcijskih tabletah? Sploh berete, kaj vse utegnejo povzročiti? Najbolje je, da prav ničesar od tega sicer ne potrebuješ, nabiraš zelišča (v čistem okolju), piješ čajčke in živiš na zdrav način. Komu pa to resnično uspeva? Seveda redkim. Koliko je (še) takih v vsak dan bolj onesnaženem svetu, kjer na nas prežijo strupi na vsakem koraku, kjer je rak vsakodnevna beseda, kjer demenci ni videti lepega konca? So tudi to hinavske in zgolj dobičkonosne zarote? Vsaj za demenco vsi še kako upamo na čudežno zdravilo in tudi cepiti bi se takoj dali. Kaj pravite? Seveda to sedaj ni niti možno.
Vsak sicer ravna po svoji vesti in prepričanju, saj tudi med znanstveniki in celo zdravniki ni popolne enotnosti o vsem, a prav to lahko vodi v nove raziskave in boljše ugotovitve. Zato naj znanost odkrito spregovori in tudi posvari, če in ko je to potrebno. Bit mora v pomoč politiki, ne pa hudo odvisna od nje.
Vedno pa naj bo v ospredju: "le čevlje sodi naj kopitar!"
In spet pomislim na našega pisatelja, ki je v svoji knjigi uporabil kar 101 naslov iz literature; domače in tuje. Vedno sem ga občudovala tudi po citatih, ki jih nenehno dobesedno stresa iz rokava. In v tej knjigi jih spet ne manjka. Prav nasprotno, komaj jim slediš, toliko jih je. Zdi se, da na hitro vstopaš v številna obdobja in spoznavaš mislece, filozofe, pesnike, pisatelje in imaš zato svet kar "na dlani".
Ob vsaki resnici se zamisliš, še zlasti ob epilogu, ki ji je dobesedno posvečen.
Dr. Pavliha namreč zaključi: "Iskanje resnice prek viveke je vaja v vrvohodstvu, katere uspeh je odvisen od raznovrstnih inteligenc in duhovne vztrajnosti slehernika ter njegove drznosti da neumorno pogleduje skozi Galilejev teleskop in se zaveda vsega res resničnega, kar trajno vibrira onkraj materialističnega prepričanja." Zaključi še z Bachovim tekstom za ugotovitev, ali je naše poslanstvo na Zemlji končano.
Če smo živi, še ni, nam zmagoslavno ponudi vsaj upanje.
In prav zato delajmo in vztrajajmo, saj bo tudi epidemije enkrat konec. In tedaj bomo zaživeli močnejši in z novimi spoznanji. Tudi o tem, da vsaka generacija doživi vsaj eno pravo vojno. Do nedavnega smo mislili, da smo ji čudežno ušli in menili, da je bila edina desetdnevna - za našo samostojnost. A prišel je nevidni in zlobni virus! Je to lahko kaj drugega kot svetovni spopad z njim?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
