Leta 2010 so Madžari po popolnem fiasku socialistične vlade, katere mandat sta podčrtovala neslutena korupcija in klientelizem, na poštenih volitvah z ustavno večino izvolili stranko Viktorja Orbana. Čeprav je ta obljubil prenovo države, je svojo dominantno večino izkoristil za popoln politični preobrat in ugrabitev države. Z novo ustavo, zakonsko hipertrofijo in neoviranim kadrovanjem je s politično lojalnimi kadri zasedel vse institucije države, ki so bili pogosto imenovani v mandate, ki so presegali en sam volilni cikel.
Sodstvo je razgradil tako, da je znižal upokojitveno starost sodnikov na splošno upokojitveno starost in tako iz sodnega sistema čez noč izključil več sto sodnikov. Da ga pri tem ne bi oviralo ustavno sodišče, ni samo v celoti spremenil njegovo sestavo, omejil njegove pristojnosti, temveč je na podlagi spremembe ustave celo razveljavil vso ustavnosodno prakso, ki je nastala pred letom 2012. Sistem zavor in ravnovesij je bil tako odpravljen. Na kar pa Evropska unija dolgo ni reagirala. Temu je botrovalo nezanimanje za notranje zadeve države, ki naj bi bila urejena ustavna demokracija; pa tudi ekonomski interesi in politična zavezništva.
Zadeva je postala zares moteča, ko so bili ogroženi ekonomski interesi nekaterih velikih podjetij iz starih držav članic. Tedaj je prišlo Orbanovo ravnanje na čistino, a se je spretno branil s populističnim diskurzom, s katerim je motiviral predvsem večino Madžarov. Z zaklinjanjem na neliberalno, kasneje pa krščansko demokracijo, ki pred muslimanskimi hordami brani krščansko Evropo, pa je Orbanov politični pristop naletel na iskreni ali pa vsaj pragmatični pozitivni odziv tudi pri tradicionalnih, konservativnih zahodnoevropskih krogih. Avtokrati z vzhoda, Rusija in Kitajska, pa so mu s svojimi finančnimi injekcijami pomagali vzdrževati Madžarsko pri življenju.
Politični pohod na oblast je bil za Orbana zaradi visoke zmage na več zaporednih volitvah, ki, razen prvih, kasneje niso bile več povsem poštene, relativno preprost. Državne institucije so tako bile zasedene čez noč, mnogo teže pa je bilo prodreti v ekonomski ustroj madžarske države. Madžarski prelom s komunizmom je bil namreč mogočen, saj je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja tam prišlo do popolne privatizacije. Zasebna lastnina je bila razpršena, pretežno tudi v tujih rokah, kar je bila velika ovira za ekonomsko obvladovanje države, ki je odločilno za dolgoročen obstanek na oblasti.
Z več zaporednimi velikimi zmagami na volitvah se je postopno spremenilo tudi to in tako lahko tudi na Madžarskem spremljamo, kako oligarhi, često v sorodstvenem razmerju z vladajočimi, bogatijo na račun davkoplačevalcev, državnih poslov ter, še posebej, evropskih sredstev. Ti oligarhi tudi zdaj, končno, obvladujejo madžarske medije, s čimer je od medijske svobode in pluralizma ostala le še prazna lupina.
Precejšnjo oviro za Orbanovo popolno obvladovanje države so predstavljale tudi univerze. Teh ima Madžarska več kot deset, ki so se, vključno z nacionalno akademijo znanosti in umetnosti, po padcu komunizma razvile v dejansko avtonomna, kritična, intelektualna središča. Njihovo obvladovanje je bilo zato naporno, a ker so odvisne od državnega denarja, jih je oblast relativno hitro spravila pod nadzor. Tudi z notranjimi akademskimi ovaduhi, ki so spremljali, kako in kaj predavajo »problematični« profesorji. Ker zasebne CEU ni bilo mogoče kontrolirati na ta način, so preprosto spremenili zakonodajo in jo izgnali iz Budimpešte.
Vse to ravnanje je bilo predmet hudih konfliktov na Madžarskem, nadzora s strani evropskih in mednarodnih institucij ter nenazadnje intervencij Sodišča EU, ki je v vseh najbolj spornih primerih Madžarsko tudi spoznalo za kršiteljico prava EU.
Ko končno vemo, kaj pomeni zares pravno in politično zavržna orbanizacija na Madžarskem, lahko začnemo opravljati primerjave s Slovenijo. Pri tem si velja zastaviti naslednja vprašanja.
Vse to so vprašanja, na katera si moramo v Sloveniji iskreno odgovoriti, preden razglasimo orbanizacijo te države. Pri tem vam lahko pomaga tudi ta knjiga, za katero pa ne dvomim, da ne bo prepričala nikogar od tistih, ki je od »orbanizacije« Slovenije imel korist zadnjih trideset let, kakor tudi ne onih, ki so skočili na vlak twitterske manije, ki škodi Sloveniji kot državi, in, o kako paradoksalno, ohranja pri življenju in moči resnične slovenske orbane.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
